Neforma #90, 2. november 2021
Pantin, 6. 5. 2022, petek je. Kuham
si večerjo, medtem ko svetloba zahajajočega sonca pada na zeleno
okroglo mizo in se igra s stekleno vazo, vodo in senco v hiši Yasmine,
kolegice in prijateljice koreografinje, ki je na zapoznelih velikonočnih
počitnicah zdoma. Tresenje mize kot posledica mojega tipkanja se
prenaša na vazo, vodo, rožo in nazaj v sonce oziroma v mojo percepcijo
sonca, vaze, rože, vode, mize. Tresejo se moja domišljija, domislica, da
napišem besedilo o Neformi 90 tako, da pišem improvizacijsko – in ne
improvizirano –, pa smelost se trese. Od vznemirjenja.
Rahlo je
to tresenje. Prej podrhtavanje. Drget, trepet, žgečkanje. V vsakem
trenutku lahko zbrišem, prenapišem, popravim, dopolnim to
improvizacijsko napisano besedilom, ki ga od neimprovizacijskega loči le
odločitev, da je temu tako. Od tam to zibanje. Podobno zibanje me je
doletelo na Neformi 90. Pričakali so me osebe, predmeti, instrumenti,
vonj, razporeditev stolov, svetloba, pričakovanja, okvir Neforme, skoraj
pretekli dan, 2. 11. 2021, torek. Domače. Poznano. Danes nas gostijo
Ana, Blaž, Vid, ki nam bodo skuhali improvizacijsko večerjo.
Zibanje,
kot ko sem sedel kot otrok v naročju starejših oseb in smo se igrali
“Diči diči diča, urno na konjiča”, in v tem potresavanju pričakovanje,
da bo oseba enkrat naenkrat razmaknila kolena ravno toliko, da bom
spolzel mimo kolen, da me potem oseba ujame z rokami pod mojimi
pazduhami, predno padem na trdna tla.
In smo šli na to pozibavajoče morje improvizacije. Ladja gre. Na njej se kuha večerja.
Špela
me je večkrat pobarala, kako je kaj z besedilom za Neformo 90. Vedno,
ko me je to vprašala – in še kdaj, ko sem pomislil na Neformo in na
Špelo in da sem obljubil besedilo –, sem pri sebi preveril, če je že
čas, da se usedem in napišem besedilo na improvizacijski način, in
očitno je bil vedno odgovor, da še ne. Moralo se je zgoditi, da sem po
vaji prišel v Yasminino hišo, tam srečal njeno mamo, s katero se že leta
nisva videla, in z njo paberkoval o tem, kako so vrtovi močno intimna
zadeva in kako ni navdihujoče ter podporno saditi v vrtovih drugih brez
njihove prisotnosti, ter da sva uporabljala paberkovanje za to, da sva
si izmenjala veselje ob ponovnem snidenju kot nekateri izmed nas na
Neformi 90; moralo se je zgoditi, da sem večino dneva poprej raziskoval
improvizacijo z Mathilde, Majo in Markom, kot so to počeli na Neformi
90; moralo se je zgoditi, da grem, medtem ko čakam, da zavre voda za
kuhanje večerje, na facebook in na zidu Torvalda preberem objavo zapisa
Suzane o Neformi, kjer omenja tudi Neformo, o kateri pišem. Se piše.
Improvizacijsko, kot se je na Neformi 90.
Morje postaja
razburkano, v italijanščini se reče commosso, kar pomeni – naj si
privoščim pristranski dobesedni prevod – vzgibano, da eno gibanje
povzroči drugo gibanje. V glavnem postaja burnejše tole zapisovanje.
Omenil sem imena, večkrat ponovil izraz “Neforma 90”. Ni mi ravno všeč, a
se zaenkrat držim tega, da ne bom ničesar zbrisal, razen
nefunkcionalnih slovničnih napak.
Ne omenjam pa nič samega
dogajanja na Neformi. Ali pač? Čas beži. Fuga. Besedo “fuga” bi se lahko
izpeljalo iz glagola fugere (bežati) in fugare (loviti). Fuga je kar
fajn prispodoba za improvizacijo: napev, ki beži pred samim sabo in se
lovi. Tako se je dogajalo tudi na Neformi. 90.
In kaj se je še
dogajalo in zgodilo na Neformi 90? Med drugim tudi to, o čemer pišem.
Improvizacija toliko bolj podčrta dejstvo, da je tisto, kar se je
zgodilo tam, za nas, med nami, smo soustvarili. Poročati o tem bi bilo
opravljanje, ha ha, no, bolj resno pa bi lahko bil odličen material vsaj
za kak dober roman. A nisem toliko vešč pisanja, niti si ne privoščim
časa, da bi opravljal ali pisal roman, pa nisem prepričan, da Zavod
Sploh podpira tudi izdajo romanov ali šunda, no, pa tudi format povabila
ni ustrezen za tak podvig. Zato recimo tak zapis, kot je ta tu. Zdaj.
Dogaja.
A če so bili bežanje in lovljenje ter njun preplet
uspešni? Ne vem. Vem, da me pogovor o uspešnosti improvizacije ne
navdihuje ravno, ker je improvizacija predvsem vpraševanje in
vpraševanje je vedno uspešno. Očitno pa me omenjanje uspešnosti
improvizacije vsaj spodbudi k dodatnemu premisleku o improvizaciji. To
pa. In tega smo bili v izobilju deležni na Neformi 90. Neforma je dovolj
enostavno in jasno postavljen okvir, ki se premišlja skozi udejanjanje
in v tem udejanjanju daje prostor tako nastopajočim kot občinstvu, da
premišljamo, »pregročimo«, kot bi rekla Andreja, improvizacijo. In ta
prostor so za premislek o improvizaciji in o vsem, kar je, dodobra
uporabili tudi Ana, Blaž in Vid. Ne vem pa, kako uspešno.
Improvizacija,
vsak posamezni odrski predlog improvizacije je skupinski premislek vseh
premis improvizacije in premislek prostora, časa, okvira, kjer se
nahaja, kjer jo najdemo, premislek brez zaključkov in ob zaključku
improvizacije polnokrvni dogodek, predstava. Vedno znova. V vsakem
trenutku. Improvizacija je otrok na kolenih nastopajočih in občinstva,
ki poln vprašanj o svetu, v katerem se nahaja, čuječe vznemirjeno
pričakuje, kdaj mu bomo spodmaknili kolena in ga ujeli pod pazduhami, da
v trenutku za trenutek pozabimo na to, da smo otrok v rokah sveta.
“Večeeeerja”,
rekoč v mislih povabim improvizacijo, da zaključi ta zapis, da se
zaključi, najde konec in pride povečerjat, kar sem skuhal, medtem ko se
je zapisovala.
Jutri jo pošljem po mejlu v Ljubljano, sebe pa
pošljem ... ne, ne, tja, kamor si si mogoče mislil_a ... v avto in na
pot do Ljubljane, kjer se z Dejanom, s katerim sva se na odru Neforme
prvič plesno srečala – in prav nič ni zgledalo tako –, odpraviva na
improvizacijsko koreografsko dogodivščino.
Zakaj vsa ta imena
brez priimkov? Ker smo vsi na ti, ker se poznamo, sodelujemo, ker smo
prepleteni, ker potujemo skozi prostor in čas kot scena, kot na ladji,
ladja gre – tudi tole misel sem staknil kot gledalec na eni izmed Neform
s Tejo, Tomažem in še kom –, ker imena in priimki niso najbolj
pomembni, ko se zapisuje improvizacija, ker je improvizacija vedno
osebna, ker živi v istem nadstropju ladje križarke kot vpraševanje in za
kako uro ali dve tudi Neforma 90.
Vid na hodniku kadi in stoji
ravno na pravem mestu, da skozi dim in priprta vrata lahko opazuje, kako
se Ana z gibalno zgodbo o ruti preko zidu, ki loči njuni stanovanji,
dotika Blaža, medtem ko ta na balkonu v sosednjem stanovanju obeša
perilo, ki je le malo predolgo stalo v pralnem stroju in se čudi njegovi
svežini. Vrača dotik Ani. Vdre konec. Pojedli smo. Pristali v rokah
resničnosti, ki sledi.
