Neforma #118, 14. april 2025, Španski borci
neforma 118
tezko se je umiriti
vsem vojnam navkljub
tezko je najti
ravnovesje
na skripajocem stolu
Vid vidi nevidno
nasloni se name
daj mi del svoje teze
svojih skrbi
sum razpuscenih las
ozracje se blesti
prasketa
medtem ko se sprasujem
kdo sem jaz
jaz sem nekaj tvojega
torej
tezko je umiriti
dihanje
dih se dviguje zobje se
stisnejo
crno se lepse vidi na crni
podlagi
ta cernobil v 2025
traja dolgo pocasi nas ubija
nuklearni dim
topi sence okrog nas
roke ga vdihnejo
in omedlijo
eto me eto me
ce me ne vidis ne
obstajam
gledamo vas
in gledate se skozi nase
oci
zacela bom pisati
poezijo
sem rekla
kam se usidra odlocitev
v obcutek
v to kar vidim
v moj spomin
v najin odnos
v najin prvi dotik
v neznano v nas
odtajam se v neznanem
zelezne stopnice
skrivajo
odtise vseh tistih
stopal
ki jih nisem videla
stopnice vodijo vedno
navzgor
zaskrbljenost ni dobra
skrb je nasa platforma
edina dlan
lahko bi se slisal kak cloveski
glas
glas znane osebe
glas ljubljene osebe
zaljubljam se vsak
teden
v meni se nalagajo
zaljubljenci
enkrat sem se tudi v
majo
lepa je negotovost
in ko od nje ne bezimo
stran
ko so me tri leta nazaj
na radiu student vprasali kaksen
naj bi bil naslednji
kulturni minister
ne da bi pomislila
rekla sem taksen ki
pozna sram
zenski telesi sta
sposobnejsi
zenski telesi imata moc in znanje
moski poslusajo
niso poslusni
nikoli niso bili
lucni mojster se dolgocasi
koreografira torej
dolgcas
dolgcas je
dolgcas je del
dolgcas je pomemben del
vsakega dne
boj za zivljenje
odmev je srce vsakega pocetja
pusti
pusti da odmeva
publika sodeluje
publika ni publika
tudi ce smo samo mi
je treba ta konec sveta
preziveti v lepoti
publika v polkrogu
za mano andreja s poškodovanim stopalom
naenkrat sem v snopu svetlobe
telo se skrči
v objemu sta
kot da še nikoli nisem
gledal plesa
se sprašujem kaj to
pomeni
kitara položena na mizo
pomislim
na operacijsko sobo in to
so zvoki
njenih spominov, njenih
želja
činele na tleh, po njih
hodijo
to se ne sme, lahko pa bi
jih razbili kot
blaž v stari elektrarni
jaz si na odru želim
prekinitev in napak
na ulici pa obratno
vi v evropi delate grozne
predstave
ker je na ulicah vse
preveč urejeno
mi v indiji pa obratno,
mi je rekel terence lewis
nisem prepričan. sem pa
hotel, da bi se me
bojana dotaknila, da bi
me povabila na oder, da
prekinem to lepoto, da
vnesem nemir
da grem v kot in tam
visim
da ugasnem zvok kitare,
in ležim tam v temi svetlobe
sedim in vidim linije v
prostoru, vlečejo
me ampak me je sram
stopiti na oder
to ni moja predstava,
zakaj ni
bobna tako na glas, tudi
jaz bi
nočem, da je to o meni,
ampak
saj to kar vidim je lahko
le odsev tega notri
moj ples se začne tam,
kjer se tvoj konča
moj ples se začne tam,
kjer se dotakneva
moj ples se začne preden
se ga zavem
moj ples ni moj ples
med neformo in takoj po
njej, zapisala dragana alfirević in dejan srhoj
