Neforma #115, 12. januar 2025, Španski borci
Prvič: čestitke Neformi
za 15 let neutrudnega združevanja glasbenikov in plesalcev na odru,
nepripravljenih, svežih in vsakič novih. Neforma je v vseh teh letih postala že
nova forma in se vsakič, vsakdo, ki tam nastopa, mora spopasti z zavedanjem, da
je Neforma že tradicija in dogodek, ki uokvirja početje vsakega ne glede na to,
ali se z improvizacijo ukvarja bolj redko ali bolj intenzivno. Neforma na svoj
nevsiljiv, skromen, glasen in vztrajen način hrani, preizprašuje, informira in
odseva dogajanja na naši sceni, posebej na tistem njenem improvizatorskem delu.
Je mesto srečanja, spogledovanja in odločitev. Je prostor, ki je vzniknil iz
smeri improvizirane glasbe v smer plesa, kar je dokaj nenavadno, in principi
glasbene improvizacije, pogum, neposrednost, poslušanje so v ospredju vseh
sodelovanj. Je gojišče, srečišče, presečišče in mesto upanja in širokih
možnosti.
Drugič: hvala Dejanu
Srhoju, ustanovitelju in vodji »Petkove skupine«, uradno skupine treningov
Dejana Srhoja Kompozicije razlik(1) skupine petnajstih ljudi, ki se vztrajno
že več kot deset let zbira vsak petek. To so ljudje različnih poklicev,
poslanstev, odnosov do plesa, to je skup posameznic in posameznikov, kjer vsak
opogumlja sebe in soplesalce, raziskuje in se potaplja v globine plesnega giba
ter lastnega telesa. Hvala Dejan in Petkova skupina, da me občasno vabite, da
učim in plešem z vami.
Tretjič: hvala za
vabilo, da nekaj napišem o Neformi 115, kjer so nastopali plesalci Petkove
skupine in dva izjemna glasbenika, Andrej Kobal in Tilen Kravos. Gledanje
predstave hitro mine, pisanje in razmišljanje v svojem trajanju razstira
vprašanja in v retrospektivi moti in bistri pogled gledalke.
Četrtič: Vsaka dobra
improvizacija sloni na tem, da iz zraka, iz tistega, kar nam je še
nedosegljivo, kar je latentno, naredi vidne in prisotne odnose, zgodbe,
vprašanja, potrditve in nestrinjanja. Vsak plesalec se trudi, da bi iz
improvizacije naredil nekaj dobrega, nekaj lepega, da bi bilo lepo in vredno
našega časa in našega pogleda. Nemalokrat se zgodi, da ob tem trudu pozabi na
dejstvo, da je veliko tega že tu, z nami in med nami. Podobe, gibi in zgodbe so
že v prostoru, naša telesa služijo, da jih naredimo (bolj) vidne. Da jih
približamo. Da stopimo v dialog z njimi.
Petič: Dejan in Petkova
skupina že leta razvijajo orodja sebi lastne plesne prakse – prakse, ki jim
služi za različne namene: za druženje, za refleksijo in umeščanje lastnih
občutkov, za razumevanje določenih dinamik v svojem življenju, za občutek
pripadnosti, za skupno razmišljanje o svetu, v katerem živimo, nenazadnje in
morda še najbolj – za ples sam. V njihovem svetu ples ni izgovor, temveč
podlaga za vse druge relacije, doživljanje, opazovanje in skupno učenje. Ples v
rokah Petkove skupine ima posebno obliko in namen in nikoli ni povsem jasno,
kaj je namen prav v tistem trenutku, ko si zraven.
Šestič: Petkova skupina
se je januarja 2025 na oder postavila v pretrgan krog ali morda bolj elipso,
deli pretrganega kroga ali elipse so bili mestoma prazni, v drugem delu kroga
pa sta bila dva izjemna glasbenika, Tilen Kravos na kitari in Andrej Kobal na
elektroniki. Že njun nežen začetek z odmerjenimi toni in premišljenimi pavzami
je bil vabilo, da se v nalaganju gibov hkrati nalagajo misli, ideje, predlogi,
in tudi tišine, manko predlogov, obotavljanja in premišljevanja. Plesalci
sedijo pomešani s publiko, za tiste, ki jih ne poznajo, je pravi misterij, kdo vse
se bo pridružil, a količina gibanja in idej in količina ljudi na odru nas je
vse presenetila, tudi če smo vedeli, kdo vse bo vstal in zaplesal. Tudi če so
prišli na oder vsak v svojem balončku, so plesalci petkove skupine svoje
balončke zelo hitro pretrgali in se odprli za druge, za glasbo, za soplesalce
in za publiko. Mil začetek brez obotavljanja. Po desetih minutah vsi plešejo,
Samo Židan še vedno sedi med publiko. Tudi ne-ples je ples. Opažam, da je
pozornost plesalcev tisto, kar me vodi, kar me najbolj zanima, kvaliteta in
napetost v njihovi pozornosti sta bili tisti večer zame ključni. Tudi njihova
stopala, kvaliteta stopanja, povzpenjanja na pol-prste, teža, ki se prenaša z
enega stopala na drugo, s kolena na stopalo in obratno, z roke na nogo, vse to
me je zaposlovalo in s prenosom teže plesalcev sem imela občutek, da se tudi
del mene odlaga na tla. Tudi če poznam vse te ljudi, sem se nenehno spraševala,
»kdo ste vi?«.
Glasbenika sta imela
vsak svojo in skupno pozornost, njuno igrišče se je razširilo vsakič, ko bi kaj
novega drug drugemu predlagala in zdelo se mi je, morda ni res, ampak se mi je
zdelo, da sta v enem trenutku drug drugemu nekaj hudomušno prišepnila in takrat
je nastala eksplozija, melodičen hrup,
košček svobode, v katerem se borita artikulacija in nezmožnost artikulacije
zaradi nezmožnosti slišanja. Plesalci so vzeli ta izziv resno, z njim so se
spopadli tako, kot bi se z nenadnim neurjem v centru mesta: vemo, kje smo,
vemo, kam gremo, in novi pogoji našega plesa nas lahko odpeljejo na drugo
mesto, ne morejo nas pa ustaviti. To, da smo v skupini, v svojem plemenu, v
tistem, kar vsak petek počnemo, to nam daje moč in nas varuje. Tisti večer sem
si zaželela, da bi bolj pogosto gledala Petkovo skupino na odru, plesati za
publiko, raziskovati, kako pogled publike vpliva na to, kar počnejo. Nekaj
prelepega je v tem, da si ljubitelj; da svojega kruha ne služiš z umetnostjo,
pa vseeno gojiš odnos do nje. Neforma 115 je bila zame eden izmed dogodkov, na
katerem sem začutila intenzivno potrebo po tem, da se prepraša odnos do »profesionalizacije«
plesne umetnosti. Čeprav se sama že več kot 25 let ukvarjam s
profesionalizacijo, tudi z institucionalizacijo, nisem prepričana, da je to
edina ali sploh prava pot. Predanost, doprinos k napredku, aktivno opazovanje
in ljubezen, ki jih človek lahko goji do svoje umetnosti, ni odvisna le od
tega, kolikokrat na teden aktivno prakticiraš, in vsekakor ne od izjemnih
pogojev na plesni sceni – v tem pogledu bi lahko rekli, da je marsikdo od nas
profesionalnih plesnih umetnikov dejansko ljubitelj. Sami produciramo svoje
projekte, sami čistimo tla, sami vabimo publiko. Velika večina nas. In tudi
tisti med nami, ki imajo različne profesionalce in službe, ki to za njih
počnejo, zgolj zaradi tega dejstva ne delajo boljših predstav. Kar pogrešam, je
prostor, kjer se to dvoje sreča, kjer se razplastijo registri in potence
ljubiteljstva in ljubezni do plesa, tako da bi se lahko učili drug od drugega,
torej, učili o stvareh, o katerih trenutno ne vemo, da se jih bomo še naučili. Ljubiteljski
ples razstira prostor potencialnosti, negotovosti in učenja na način, kot ga
visoko profesionalni plesalci le sanjajo.
Sedmič: Že nekaj časa
me obdaja prijetno nelagodje, ko razmišljam, ali je vse to, kar se imenuje
improvizacija, res improvizacija. Veliko se ukvarjam z uveljavljanjem termina »plesna
praksa« pri nas oziroma tudi z uveljavljanjem pravice, da je plesna praksa
samostojna umetniška zvrst, ki morda spominja na improvizacijo, ampak je tudi
nekaj zelo drugačnega. Jasno je, da so se v januarskem ponedeljku združile
raznorodne in komplementarne prakse, prakse, ki so umetnike usidrale in dale
varnost ter zagotovile prostor za raziskovanje neznanega. Glasbenika sta tudi
zvenela, kot da bi skupaj redno igrala. V bistvu pa sta se srečala prvič. Glede
na vse to ne mislim, da je improvizacija manj ali več od prakse, očitno se je
del improvizacijskega znanja na nek sebi lasten način prelevil v prakso in
ustvarila se je fina in tvorna razlika med njima. Morda je to nekaj, kar
zaposluje naš ozek strokovni krog, morda pa je nasploh čas za novo paradigmo,
ne samo v plesanju, ampak tudi v življenju – za način bivanja, ki ni povsem
kontroliran, pa tudi ne povsem odprt in nedoločen, za prostor, kjer se
prepletata pričakovano in presenetljivo. Znano in neznano. Da in ne.
https://www.youtube.com/watch?v=cm9wYWuQDA4
____________________________________________
(1) Skupina Kompozicije razlik se pod mentorstvom
Dejana Srhoja že deseto leto zapored vsak petek srečuje v studiu Moj Korak v Ljubljani. Tam preko
plesnih improvizacij, koreografskih napotkov in pogovorov raziskujemo načine, kako biti v sebi in kako plesati skupaj.
»Ampak
kaj točno počnete na teh treningih?«
je vprašanje, ki nam ga pogosto zastavijo prijatelji,
znanci.
