Neforma #126, 6. marec 2026, Španski
borci
Polett Kasza, Mateja Fi,
Davide Lafabiana, Luka Poljanec
Na
sredini odra so nemirno stali bobni.
Zvok
bo tu zastavljen kot ritem, ki še ne obstaja. Igral bo nekaj hkrati odsotnega
in že napovedanega, obljubo »glasbe«, okoli katere se bo začela organizirati
celotna situacija.
Na
tej podlagi se vzpostavlja razmerje glasu kot odmaknjenega
»sodnika-komentatorja« in smejočega se zunanjega opazovalca na eni strani ter
kobacanja dveh teles kot naivnega, otroškega in nagonsko vodenega ljudstva na
drugi. Nekaj izrazito človeškega, a hkrati že rahlo premaknjenega iz
človeškega. Iz tega zamika pa je vzniknila radovednost.
Glas
Mateje Fi razrahlja pričakovano hierarhijo odra.
S
tem ko zdrsne v območje živalskega, v onomatopejo, v zvočne poskuse, ki so
spominjali na ptičje klice, opičje vreščanje, šumenje, kratke ritmične izbruhe,
bo na nek način v ta novi red privabil tudi druge udeležence. Glas ni bil
nosilec pomena niti v čustvenem, melodičnem smislu, ampak je postal nekakšen
akustični ekosistem. Začasno se je odpovedal jeziku in se vrnil v bolj primarno
stanje – v gozd zvokov, v nekakšen vokalni živalski vrt.
Na
sredini odra sta gibalca – Polett Kasza in Davide Lafabiana – iz skupnosti dveh
ustvarjala odprto polje napetosti. Radovedno, neodločno, praviloma pa igrivo.
Njuna prisotnost je bila skoraj antropološka. Gledalci smo se lahko počutili,
kot da opazujemo skupnost, ki še ne pozna pravil igre, se šele uči organizirati
prostor in pravila vztrajno poskuša izumiti sproti.
Ko
plesalka prekine tiho opazovanje spontanega gibanja in pregibavanja dveh teles
ter potopljenosti v imitacijo zvokov narave, obiskovalci, podobno kot
nastopajoči, začnemo sodelovati v istem napetem pričakovanju:
Where’s
the drummer?, vpraša plesalka.
Zasmejali
smo se, ko je na oder nenadoma vdrlo dejstvo, da bobnar »zamuja« na predstavo
oziroma se v ta prostor namenoma ne želi prikrasti. Na kaj čakamo?
Čakamo,
kot da bi njegova prisotnost lahko razblinila ta kaos – s preprostim ritmom, ki
bi nas spomnil na nekaj domačega ... Ko se boben vrne, pa ni več inštrument v
rokah glasbenika, ampak »neznani predmet«, nekakšna »stvar«.
Boben
se je po odru začel kotaliti. Plesalec in bobnar sta si ga nerodno podajala čez
prostor, pri tem pa sta se pretvarjala, da gre za izjemno virtuozno izmenjavo.
Kot da se odnos do inštrumenta šele oblikuje. V tej razpoki med nerodnostjo in
pretvarjanjem bo eskalirala komika.
Luka
Poljanec tu ni igral bobna, ampak ga je šele odkrival. Predstava pa je skozi
medsebojno navezovanje udeležencev – predvsem v odnosu do nenehno zamujajočega
bobnarja – vzpostavila nit, ob kateri je delovalo, kot da se ta improvizirana
predstava sproti ustvarja sama. Odsotnost »oblike« je uporabila kot svoje
najmočnejše vsebinsko sredstvo – ne kot vsiljen namen, temveč kot nekaj, kar se
je vzpostavilo samo od sebe. Na način, ki poskuša bobnarja vrniti nazaj na
začetek, k materialu, ki še ni inštrument. V tisti čas, ko bobnar še ni bil
resen glasbenik, ampak radovedni otrok.
Tolkala
niso takoj tam, kjer bi jih pričakovali. In ravno v tej zamudi, v tem odlogu,
je nastala dramaturgija tega večera. Od bobna kot objekta. Do bobna kot zvoka.
Do bobnarja kot tistega, ki šele vzpostavlja sozvočja, ritem.
Odsotni
bobnar – izjemno komična situacija, ob spominjanju na katero se sprašujem, čemu
nam je bilo vse to tako smešno, da smo se na glas krohotali?
Morda
odgovor leži v zavedanju specifične absurdnosti situacije. Ko se udeležimo
Neforme, namreč pričakujemo nepričakovano in hkrati vemo, da je vse to igra –
vemo, da bobnar zna igrati bobne, zato se pravzaprav smejemo človeškemu, ne pa
oponašanju bitij iz živalskega sveta. Če bi pes kotalil boben po odru, to ne bi
bilo posebej smešno. A ko to počne pravcati bobnar, nastane nekaj, kar spominja
na komiko nemega filma. Gre za chaplinovsko komiko razpada vloge.
Podobno
pozicijo zavzema tudi plesalec, ki se ves čas spretno navezuje na bobnarjeve
izhodiščne geste. To pride posebej do izraza v prizoru, kjer imitira bobnarja,
ki bobne postavi v vrsto in po njih tolče, medtem ko oba – bobnar in plesalec
za njegovim hrbtom – skoraj manično skačeta iz leve proti desni ter nazaj.
Plesalec tako hkrati prevzema bobnarjevo vlogo in jo razkraja, obenem pa z
drugim delom svoje prisotnosti ostaja zvest plesalki in vokalistki, ki
ohranjata »primarno stanje«.
Vprašanje
»Kje je bobnar?« tako dobi drugačen pomen. Bobnar ni odsoten zato, ker ga ni,
temveč zato, ker se pretvarja, da nastaja. Kot da ga predstava šele sproti
sestavlja – skozi absurdnost imitacije, iz predmeta, iz giba, iz glasu.
Medtem
glas Mateje Fi še naprej prelamlja prostor z živalskimi odmevi, s klici,
poskusi, kratkimi ritmičnimi eksplozijami. Človekov glas se tu ne postavlja nad
naravo, ampak se ji poskuša približati, jo imitirati. Hkrati pa se ji na isti
ravni oddaljuje s tem, da sodeluje v človeški igri.
Komičnim
situacijam pa kar ni konca. Do novega obrata pride po prizoru, v katerem
plesalec in plesalka drug drugega nosita čez oder, kot bi v rokah držala pokal.
Kmalu za tem pa se plesalec odloči, da bo postal boben. Kot nekakšen robotski
most se začne premikati po odru, z bobnom prislonjenim na trebuh, in povabi
bobnarja, naj igra nanj. Kot da tudi sam želi postati pravcati boben – objekt
med objekti.
Bobnar
ob tem skoraj protestira. Okleva, zavrača, se izmika, kot da noče bobnati po
tem mesnatem objektu, kot da ga ne želi povsem razčlovečiti. Le zato, da sam ne
bi ponovno postal »človek-bobnar«. V tem trenutku si morata izmisliti nekaj
novega, narediti nekakšen skok vstran …
Vprašanje
»Kje je bobnar?« je tako počasi postalo več kot šala. Postalo je organizacijsko
načelo prostora.
V
tej negotovosti začne tudi občinstvo postopoma vstopati v strukturo
improvizacije. Ne kot aktivni izvajalec, temveč kot skupnost pričakovanja. Vsi
čakamo na isti signal, isti udarec, isti trenutek, ko se bo nekaj končno
sestavilo. Obenem pa vztrajamo v vlogi gledalcev – kot da igramo pasivnost, ki
jo sicer pripisujemo sami sebi.
V
tem trenutku nastopajoči postavijo zrcalo pred občinstvo. Pred občinstvo, ki v
tej čudoviti igri, igra, da je še vedno le občinstvo. Plesalka in vokalistka
ostajata »na naši strani« in na ta način še naprej igrata z nami, plesalec pa
se prekotali čez rob odra in se začne plaziti po dvoranskih stolih. Razmerje se
obrne: občinstvo sedi na odru in gleda v prazno dvorano – kot da je odsotno na
lastnem mestu, čeprav je bilo ves čas vključeno. Plesalec sede v rdeč fotelj,
pridruži se mu bobnar, ki pred tem bobne razporedi po odru kot nekakšno
instalacijo. Skupaj zreta vanje, kot bi bili bobni tisti, ki zdaj jasno
prevzamejo aktivno vlogo. Plesalka in glas Mateje Fi ob tem utihneta.
Performerji
tako na koncu postanejo gledalci lastnega razporeda, občinstvo pa ostane ujeta
instanca med udeležbo in opazovanjem. To, kar je prej delovalo kot razpad, se
izkaže kot natančna prerazporeditev vlog. Ne gre za zaključek, ampak za
spremembo vprašanja:
»Kdo
je bobnar?«
