Zavod Sploh
Ina Puntar: NeformaKritikaVideo

Ina Puntar: Neforma

Serijalka z naslovom Neforma bo letos dopolnila osem let. Osem let izigravanj, preskakovanj, preizpraševanj, premagovanj, predolgočasenj, preučevanj, prepoznavanj, prepričevanj, pre pre pre, predajanj. Kakorkoli, cikel ki po navadi poteka vsaj enkrat mesečno, se udejanja na zelo različne načine.

V osnovi temelji na soustvarjanju trenutkov v izmenjavi glasbenikov in plesalcev. Omeniti pa gre, da Neforma začenja pri sodobnem in načeloma improviziranem, tako plesu kot glasbenem izvajanju. Sicer poznamo baletno in klasično ter še prej folklorno, obredno plesno prakso, ki seveda temeljita v tej isti izmenjavi glasbe in giba, a sta venomer omejeni z neke vrste koreografijo in vsaj z izvedbenimi obrazci, če ne kar s partituro. Prav v teh omejitvah išče tovrstna umetnost nove rešitve, nove razlage, nove probleme, oziroma se postopoma razvija. Isto vprašanje pa se odpira tudi v poljih tako imenovanih sodobne glasbe in sodobnega plesa. 

Kaj in kje so meje znanega? Kaj so nove rešitve? Kje jih gre iskati? Kako do njih? Rečeno drugače: kaj, oziroma koga naslavljamo? Zakaj in kako? Tu vstopa Neforma. Platforma, ki naj bi, sodeč po opisu, spodbujala »preverjanje lastnih principov ustvarjanja, soočenje z drugimi izvajalci, raziskavo postopkov in refleksijo, ter hkrati seznanja[la] javnost z ustvarjalnimi potenciali na omenjenih umetniških področjih.« Vse navedene postavke, z izjemo soočanja z drugimi izvajalci, so enako veljavne pri vsakem umetniškem procesu, ki mu sledi neke vrste javna predstavitev, a ključna razlika odkriva samo bistvo Neforme. Temelji pa v procesu.

Sredstvi Neforme sta namreč »interakcija in improvizacija«. Slednja pa sama pomeni proces, saj nastaja v nastajanju. Proces katerega cilj ni znan, niti ni ključen. Proces, ki ga oblikujejo vsi, ki prisostvujejo. Dopušča provokacijo, oziroma izraz tako izvajalcu, kot obiskovalcu. Vključenost občinstva je prav za prav oblikotvoren element, ki se ne izraža samo scensko – gledalci se namreč nahajajo v isti ravnini z izvajalci – temveč skozi transformacijo gledalca v akterja, voajerja, udeleženca. »Gledalec je sam hkrati del in proizvajalec procesa, ki ga želi razumeti.« Do ključnih točk razumevanja pa prihaja prav v razliki med doživetim in refleksijo, med trenutnim in domišljenim. Dvojina, torej ločenost ustvarjalcev od njihovega dela ne obstaja. Ne opazujemo končne kreacije ali artefakta v odnosu z ustvarjalci, temveč se izvedba ustvarja in pomenljivost razkriva v trenutku dogajanja. Skozi to prizmo je Neforma vedno tudi performativna.

Tako so lahko dogodki na Neformi popolnoma bizarni, nepričakovani ali neutemeljeni, lahko pa tudi ustaljeni, delno zrežirani ali konceptualno premišljeni. Pa to niti ni pomembno. Pomen tovrstnih dogodkov je v odrazu stanja in potenciala, v vprašanjih in pomislekih, ki jih porodi, v situacijah, ki jih omogoča. Neforma je kot tisto kreativno blato, v katerem se rojevajo nove iskre za zamisli in zamirajo tiste preigrane in odplesane. Ne le, da ponuja priložnost tako neveščim kot uveljavljenim, temveč akterje izenačuje, postavi jih v kožo drugega, uvaja občutek ne domačnosti in predvsem razkriva proces.

Oblikuje se skozi štiri tematske sklope, ki vsak na svoj način raziskujejo naravo improvizacije. Osnovni princip je dialog med dvema ustvarjalcema, ki vzpostavlja navezo med gibom in glasbo. Drugi je sklop novih srečanj z lastno presojo, ki izvajalcu, ki se je že preizkusil na Nefromi ponudi lastno, prosto izbiro novega partnerja in s tem odpira možnost bolj specifični, usmerjeni improvizaciji. Tretji princip je poizkus rekonstrukcije, oziroma ponovitev dotične Neforme, z istimi izvajalci in isto vsebino. Le-ta se poigrava s tehnikami in prijemi pomnenja, s spominskimi okruški in z možnostjo in nezmožnostjo ponovitve improvizacije. Četrti sklop pa vzpostavlja tehnike vpada in element presenečenja, ki od zunaj preseneti in intervenira v siceršnje dogajanje ter s tem predrugači kontekst in preusmeri dogajanje improvizacije.

V vseh primerih je Neforma prostor preizkušanja in preizkušnje, improviziranja in improvizacije, interaktivnosti in interakcije obenem. Njena narava je minljiva, saj je usidrana v času, prostoru in nastaja med akterji, skozi zvočno in gibalno udejanjenje. Najmanj učinka ima kadar je izpeljana predvidljivo, načrtovano, pripravljeno, a temu se skuša izogniti. In tudi takrat so tu gledalci. Neforma je dogodek in njen cilj je preprosto, da se zgodi.

Ina Puntar, 21.2.2018
 

 

 
Dafni Stefanou, Jonas Kocher_foto: Marcandrea
Dafni Stefanou, Jonas Kocher_foto: Marcandrea
Leja Jurišić, Loup Abramovici, Kruno Levačić, Vasko Atanasovski_foto: Marcandrea
Leja Jurišić, Loup Abramovici, Kruno Levačić, Vasko Atanasovski_foto: Marcandrea
Grega Zorc, Tomaž Grom_foto: Marcandrea
Grega Zorc, Tomaž Grom_foto: Marcandrea

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni