Neforma #60, 26. januar 2018
Serijalka z naslovom Neforma bo letos
dopolnila osem let. Osem let izigravanj, preskakovanj, preizpraševanj,
premagovanj, predolgočasenj, preučevanj, prepoznavanj, prepričevanj, pre pre
pre, predajanj. Kakorkoli, cikel ki po navadi poteka vsaj enkrat mesečno, se
udejanja na zelo različne načine.
V osnovi temelji na soustvarjanju trenutkov
v izmenjavi glasbenikov in plesalcev. Omeniti pa gre, da Neforma začenja pri
sodobnem in načeloma improviziranem, tako plesu kot glasbenem izvajanju. Sicer
poznamo baletno in klasično ter še prej folklorno, obredno plesno prakso, ki seveda
temeljita v tej isti izmenjavi glasbe in giba, a sta venomer omejeni z neke
vrste koreografijo in vsaj z izvedbenimi obrazci, če ne kar s partituro. Prav v
teh omejitvah išče tovrstna umetnost nove rešitve, nove razlage, nove probleme,
oziroma se postopoma razvija. Isto vprašanje pa se odpira tudi v poljih tako
imenovanih sodobne glasbe in sodobnega plesa.
Kaj in kje so meje znanega? Kaj so nove
rešitve? Kje jih gre iskati? Kako do njih? Rečeno drugače: kaj, oziroma koga
naslavljamo? Zakaj in kako? Tu vstopa Neforma. Platforma, ki naj bi, sodeč po
opisu, spodbujala »preverjanje lastnih principov ustvarjanja, soočenje z
drugimi izvajalci, raziskavo postopkov in refleksijo, ter hkrati seznanja[la]
javnost z ustvarjalnimi potenciali na omenjenih umetniških področjih.« Vse
navedene postavke, z izjemo soočanja z drugimi izvajalci, so enako veljavne pri
vsakem umetniškem procesu, ki mu sledi neke vrste javna predstavitev, a ključna
razlika odkriva samo bistvo Neforme. Temelji pa v procesu.
Sredstvi Neforme sta namreč »interakcija in
improvizacija«. Slednja pa sama pomeni proces, saj nastaja v nastajanju. Proces
katerega cilj ni znan, niti ni ključen. Proces, ki ga oblikujejo vsi, ki
prisostvujejo. Dopušča provokacijo, oziroma izraz tako izvajalcu, kot
obiskovalcu. Vključenost občinstva je prav za prav oblikotvoren element, ki se
ne izraža samo scensko – gledalci se namreč nahajajo v isti ravnini z izvajalci
– temveč skozi transformacijo gledalca v akterja, voajerja, udeleženca.
»Gledalec je sam hkrati del in proizvajalec procesa, ki ga želi razumeti.« Do
ključnih točk razumevanja pa prihaja prav v razliki med doživetim in refleksijo,
med trenutnim in domišljenim. Dvojina, torej ločenost ustvarjalcev od njihovega
dela ne obstaja. Ne opazujemo končne kreacije ali artefakta v odnosu z
ustvarjalci, temveč se izvedba ustvarja in pomenljivost razkriva v trenutku
dogajanja. Skozi to prizmo je Neforma vedno tudi performativna.
Tako so lahko dogodki na Neformi popolnoma
bizarni, nepričakovani ali neutemeljeni, lahko pa tudi ustaljeni, delno
zrežirani ali konceptualno premišljeni. Pa to niti ni pomembno. Pomen tovrstnih
dogodkov je v odrazu stanja in potenciala, v vprašanjih in pomislekih, ki jih
porodi, v situacijah, ki jih omogoča. Neforma je kot tisto kreativno blato, v
katerem se rojevajo nove iskre za zamisli in zamirajo tiste preigrane in
odplesane. Ne le, da ponuja priložnost tako neveščim kot uveljavljenim, temveč
akterje izenačuje, postavi jih v kožo drugega, uvaja občutek ne domačnosti in
predvsem razkriva proces.
Oblikuje se skozi štiri tematske sklope, ki
vsak na svoj način raziskujejo naravo improvizacije. Osnovni princip je dialog
med dvema ustvarjalcema, ki vzpostavlja navezo med gibom in glasbo. Drugi je
sklop novih srečanj z lastno presojo, ki izvajalcu, ki se je že preizkusil na
Nefromi ponudi lastno, prosto izbiro novega partnerja in s tem odpira možnost
bolj specifični, usmerjeni improvizaciji. Tretji princip je poizkus
rekonstrukcije, oziroma ponovitev dotične Neforme, z istimi izvajalci in isto
vsebino. Le-ta se poigrava s tehnikami in prijemi pomnenja, s spominskimi
okruški in z možnostjo in nezmožnostjo ponovitve improvizacije. Četrti sklop pa
vzpostavlja tehnike vpada in element presenečenja, ki od zunaj preseneti in
intervenira v siceršnje dogajanje ter s tem predrugači kontekst in preusmeri
dogajanje improvizacije.
V vseh primerih je Neforma prostor
preizkušanja in preizkušnje, improviziranja in improvizacije, interaktivnosti
in interakcije obenem. Njena narava je minljiva, saj je usidrana v času,
prostoru in nastaja med akterji, skozi zvočno in gibalno udejanjenje. Najmanj
učinka ima kadar je izpeljana predvidljivo, načrtovano, pripravljeno, a temu se
skuša izogniti. In tudi takrat so tu gledalci. Neforma je dogodek in njen cilj
je preprosto, da se zgodi.
Ina Puntar, 21.2.2018
