Neforma #117, 11. marec 2025, Španski borci
»Bum! Bum bum bum! Bum
bum!« zaslišimo izza rdeče zavese, posedeni v veliko krožno kompozicijo, kot
nekakšno planetarno osišče, uokvirjajoče celotno vesoljstvo. »Bum bum! Bum! Bum
bum!« kot bi proti nam letel velik komet, medtem ko gledamo plesalko (Lara Matea Ivančič), s hrbtom namagneteno
na mizo, na kateri leži kitara. Izza zavese nato prileze pevka-vokalistka (Tea Vidmar), ki sicer ni plešasta, kar
pa še ne pomeni, da ni povsem absurdna; ravno ko se pomirimo, da ni bil komet,
iz druge smeri na oder prileti čevelj,
h kateremu se plesalka, vedno bolj boleče prilepljena na mizo, steguje, a
zaman.
Dandanes se res pogosto
borimo za drobtinice, in to asociacijo nam vzbuja tudi bitka za čevelj. Iz
drugega vhoda (desnega vhoda na oder), recimo temu severnega pola, privihra
vokalistka, za katero smo še malo prej mislili, da je komet, in steče za čevljem, kot bi bilo to najpomembnejše dejanje
njenega življenja. Plesalka se medtem končno odlepi od mize in vstopi v nežen
dvoboj z vokalistko, ki se skoraj sprevrže v objem: osišča se pletejo okrog
osišč, performerki preideta v prepletanje. Zaradi prepletenosti rok se zdi, da
čevelj lebdi med njima, nato si ga ena okrog meča druge natakne na stopalo, kot
bi meče meču sporočalo »moj je!« – in tako se uvodna bitka za čevelj konča v pomirljivi tišini, v tihem govoru meč.
Z manjšim zamikom na oder
prispeta še glasbenik in plesalec (Matija
Krivec in Vito Vidović Bintchende).
Prvi se usede za mizo, na katero je bila poprej namagnetena plesalka – lasje se
mu dozdevno malce naelektrijo – in prične nežno brenkati na posamezne strune
ležeče kitare, ki zaradi svoje lege prav tako kot vsi ostali predmeti in ljudje
v dvorani deluje kot izgubljena v vesolju. Sam pa deluje, kot bi se kitare
malce bal, saj je dozdevno ne želi prijeti v naročje niti ne želi brenkati na
več strun hkrati. Ostaja pri brenkanju na posamične strune, vendar postopoma
prične tvoriti enostavno melodično sekvenco, na katero se odzove plesalec, ki
se postavi v sredino odra in prične ponavljati obrate, najprej okrog lastne osi,
nato še okrog osišč posameznih delov telesa, tako da pred nami izriše
štiridimenzionalno vijačnico, ki se najprej vije okrog središčnega osišča, nato
pa še okrog pridružene plesalke.
Očitno je, da
razporeditev občinstva v krožno kompozicijo vpliva na gibalno intuicijo
performerjev. Telesa se zdijo kot obtežena s potrebo, da zrejo v vse smeri
neba. Prevladujoče krožne sekvence so prekinjene z občasnimi frontalnimi, v
katerih se tre nerodnih jogijskih poz in polovično izvedenih baletnih korakov.
Medtem ko plesalka in plesalec v sredini odra, s hrbtom obrnjena proti naši
strani občinstva, kar se zdi skoraj nevljudno, uravnovešata stojo na eni nogi, se
vokalistka odpravi na popotovanje po zunanji strani oboda naše velike krožnice.
Med popotovanjem gibalno sledi obrisom naših teles, našim silhuetam, pri čemer
vsake toliko časa kakšnemu izmed gledalcev tudi zašepeta v uho, kar na prvi
pogled deluje malce creepy, čeprav po
drugi strani deluje tudi nekako metafizično.
Čeprav glasbenik tokrat
nima na voljo velike izbire instrumentov, s katerimi bi brenkal na kitaro,
večkrat uporabi okrogli leseni bobenček/ropotuljico, ki ga zaradi velikosti
sili v brenkanje na več strun hkrati. Po kratki fazi popolne kakofonije, ki nas
navda z občutjem popolne izgubljenosti v vesolju, se glasbenik sprosti v malo
hitrejši jazzy ritem, plesalec in
plesalka pa se na to odzoveta, kot bi bila na njune čevlje privezana vzmet.
Sledi še eno obdobje popolne kakofonije, v katerem vokalistka, komajda vidna
našim očem, na enem izmed zatemnjenih stolov izven oboda krožnice, pojê opero,
medtem ko napol spi. Plesalec in plesalka, ponovno postavljena v zlato sredino
odra, preideta v nežno kontaktno improvizacijo – v počasnem krožnem gibanju
preizkušata težnost drug drugega, njuni dotiki se prevajajo v pogled, tekstura
njunega prepleta, spojena z vzvišenim tonom speče operne pevke, pa nas za trenutekz a č a r a. Dokler se pevka ne
prebudi in začne grgrati vodo v mikrofon.
V nadaljevanju se
dogajanje vse pogosteje zbira okrog mikrofona, postavljenega na levi obod
krožnice, medtem ko zvočni elementi dobivajo vse pomembnejšo vlogo. Potem ko
preneha grgrati vodo, se vokalistka odpne od mikrofona, pri katerem jo zamenja
plesalec, oponašajoč veter. Šumenje ropotuljice, po kateri zaigra glasbenik, prehaja
v šumenje vetra, vokalistka pa se kot nekakšna pobegla zvezda prične (z
naraščajočo hitrostjo) kotaliti po naročjih občinstva ter nazadnje, potem ko se
odkotali po obeh straneh občinstva, pristane na tleh, hlipajoča, celo kričeča,
kot bi padla z neba. Ko si malce opomore, se vrne k mikrofonu in zamrmra »solo
za modrostni zob« (tako ga sama poimenuje), ki ga gibalno spremlja plesalec s
»solom zlomljenih gibov« (tako sem ga poimenoval jaz). Fluidnim rotacijam trupa
pridruži toge pozicije rok, ki postopoma zaustavljajo njegov vrtilni moment. Po
nekaj minutah se zlomljeni gibi nakopičijo in zlomijo telo in plesalec se
umakne vstran, v zatemnjen »spalni prostor« na zunanji strani oboda, kjer smo
prej videli spati že operno pevko. Potem ko ga soplesalka čudodelno prebudi od
nog do rok, se vsi skupaj, razen glasbenika, pomaknejo v središče, vokalistka
pa prične mehanično ponavljati zloge: ne, ne, ne, ne, ne, in nato ja, ja, ja,
ja, na kar se plesalec in plesalka odzoveta z nadaljnjim vrtenjem okrog
vertikalne osi. Za hipec se pojavi vprašanje, zakaj smo ljudje za izraz
»nikakor ne« oziroma »ne, ne, ne, ne« posvojili gesto hitrejšega zmajevanja z
glavo, ne pa denimo geste vrtenja celotnega telesa za 360 stopinj. Če je nekaj
res »ne«, nimamo časa, da bi deset minut zmajevali, pa bi se lahko preprosto
enkrat obrnili.
Ne bi rad vsiljeval svoje
interpretacije, a zdi se mi, da smo bili v vesolju. V vesolju znotraj vesolja.
V vesoljih neštetih osišč znotraj vesolja. Kako zanimivo je, ko se zaveš, da se
vse ves čas nenehno vrti, tudi zdaj, jaz in ti. Neforma #117 se je povsem po
naključju, po poravnavi zvezd, zgodila na 15. rojstni dan Neforme. V prvi
ediciji Neforme, ki se je zgodila 5479 dni pred stosedemnajsto (vštevši 4 dni
prestopnih let), so nastopali prekaljeni improvizatorji Tomaž Grom, Andreja
Podrzavnik, Milan Tomašik in Zlatko Kaučič. Na še mnogo let, na še
mnogo vrtljajev.
