Neforma #122, 7. oktober 2025, Španski borci
Tisa Neža Herlec, Neža
Naglič, Alja Branc in Julija Cergolj
»Preden vstopite
prosim zaprosite za
vabilo.
Prosim zaprosite
preden zajočete
za
dovolilnico.«
Začetek
122. dogodka cikla Neforma, ki se je odvil v veliki dvorani Španskih borcev, je
zaznamoval soobstoj več različnih prostorov. Glasbenici Tisa Neža Herlec in
Neža Naglič sta zavzemali zvočni prostor. Plesalki Alja Branc in Julija Cergolj
sta nas vodili po telesnem prostoru. V sede navzoče čutilstvo pa je ustvarjalo
prostor začasne skupnosti.
Njihov nastop se je
začel z močno in dolgo tišino. Gost v publiki jo je presekal s svojim glasnim,
počasnim vdihom, kar so nastopajoče pretvorile v začetni znak njihovega
aktivnega performansa. S klavirjem je Naglič poustvarjala odmeve ustvarjene
tišine. Prepariran klavir je svoje zvočno telo razkazoval v teh tišinah in
njihovih odmevih škripanja, cviljenja, basovskega drona, šumenja, zvonenja,
trkanja in bobnanja. Herlec je s svojo močno prezenco napolnila prostor z
melodičnimi oboki glasu, odrezavim ponavljanjem zlogov, šepetanjem, tleskanjem
z jezikom, ploskanjem, rezgetanjem in mrmranjem. Melanholično je prebijala
meglo, hektično veslala po močvirju in tako povzročala valovanje
transcendentnih utrinkov. Tekom večera je iz njenih ust lezel še besedni prostor
improvizirane poezije:
»Saj ste videli
smotrno,
saj nas je izučila
nevednost
Kdor postane le
sokol,
sreča se
s srako črno le,
zakaj oba vštric v eno
smer
saj ste slišali
smotrno
Z nevidnimi potezami
v snop posejane
na površini se vse zdi
površinsko
in le tu jo sreča
govor ...«
Plesanje je spominjalo
na gledališče, a nikakor ni bilo zaigrano. Oster čustven dialog, prikazan v
telesnih gibih, je bil iskren. Plesalki sta si izmenjevali pozicije moči,
iskali načine, kako najti medsebojno razumevanje. Gledalstvo se je lahko
potopilo v njune izraze in uživalo v izvirnih plesnih frazah, kot je bila
daljša sekvenca mikrogibov zapestij v napol sedečem in ležečem položaju. Ples
ni bil spremljava glasbi ali obratno, kot tudi govorjena beseda ni bila opis
dogajanja na odru. Vsaka od resničnosti je samostojno pripovedovala svojo
zgodbo. Kam smo usmerili pozornost, je bila naša odločitev, odločitev, ki so jo
narekovali občutki, pa naj si bo skozi zaprte oči ali skozi pozorno motrenje
nastopajočih. So pa bili tudi deli, kjer so se nastopajoče medsebojno opazovale
in si druga drugi držale prostor.
»Po zakonitosti
odločanja
smo prispeli do
odločila številka nič
v njem so le zakoni
v njem ni pravice
v njem je zmožnost.
Po proučevanju vseh
dokazov
smo prispeli do
odločitve številka nič.
V njej je zapis
in ko rečem to mislim
hrast
700 let star
ki se še zmeraj skriva
in zavili so ga v
časih.«
Vsi prostori so bili
med seboj neodvisni. Lahko bi poslušali ples v tišini glasbe in gledali glasbo
v odsotnosti plesa. Tudi beseda je bila samostojna. Občasno smo razumsko
interpretirali elemente in jih poenotili; plesni prikaz lutke in besedno
uporabo prispodobe lutke. A izrazno močnejši so bili deli, kjer ni bila možna
razumska povezava med zvoki, gibi in besedo. Brez nastopajočih bi se čutilstvo
pač preusmerilo nazaj na teraso Španskih borcev, tako pa ...
»Pisala sem celo noč,
pa se mi je zdelo,
da sem prišla do
konca,
do kraja svojih misli
Pisala sem celo noč in
se mi je zdelo,
da ni črnila
da ne bom slučajno
začela zadrževati dih
tega se moramo braniti
za vsako ceno.«
Stopali smo po
temačnem gozdu naše in njihove predstave:
»Kajti prvič:
ne vem, kam bi me to
pripeljalo.
In drugič:
sploh mi ni jasno, če
moj spomin
lahko povzame.
In tretjič:
moralo bi biti tudi
tretjič,
– ker vedno –
Razlogi so tri.«
V globino naše zaznave
je pronicala vsa resnost človeškega obstoja in aktualno-političnih novic sveta.
Na eno izmed njih nas je Herlec spomnila z besedami:
»Danes je sedmi
oktober,
… dve leti, …
in ker je moje telo
živo,
pôjem do konca.«
Potem pa Herličina
ukana: z izvajanjem tehnike tresenja ustnic s pomočjo kazalca in istočasnim
govorjenjem izmišljenega jezika je napetost atmosfere počila. Priložnost
situacije je nadaljevala v satirično obleganje naših možganskih sinaps.
Smejanje je postalo orodje. Ko smo se na stolih začeli krohotati, se je temu
pridružila tudi sama. Ustvarjali smo komedijo, skozi katero smo zijali prostega
uma v prepletanje nepredvidljivega poteka dramaturškega loka. Med pačenjem z
opernim petjem je naključni gospod – prav tisti, ki je dal tudi »začetni znak«
performansa – s svojim zehom pritegnil Herličino pozornost. Z uporabo tehnike
aikida je zeh prevzela nase in ga vrnila publiki. Spodbudila nas je v skupinsko
zehanje, ki smo ga zgledno tudi izvedli. Bingljali smo visoko pod stropovi
domišljije in poostreno pozornost namenjali miselnemu toku ustvarjalk. Te so
prehajale iz kontemplativnih kotičkov biti v lahkotno svežino vseh razsežnosti
humorja.
Končale pa so tam,
kjer so začele, in to ob začetku tišine.
»Prosti let,
prosti pad,
oprosti,
prosim,
prosti
…«
Potopljeni v duhovne
prikazni, bivajoče v podobah nastopajočih, smo se čutilci in čutilke mogli
presunjeno odlepiti od naših plastičnih stolčkov. Presenečeni nad vedrostjo, s
katero smo stopili čez prag dvorane, smo zadihali nazaj v razsvetljeno temo
večernih Most.
»in kdor ne ve, kam bi
hodil,
naj hodi za nosom,
ker prosim,
naj nosi
smernice.«
