Neforma #116, 20. februar 2025, Španski borci
Sem
velik oboževalec prostora, ki se vzpostavi med dogajanjem na odru (ali pred
platnom, performansom, knjižno stranjo ali kjerkoli drugje) in med občinstvom.
V njem se oblikujejo vsebine, ki jih umetnik, umetnica, umetnost načne, gledalec,
gledalka pa dokonča. Ali pa tudi ne. V tem prostoru se lahko zgodi, reci piši
glej čuti vohaj, vse. Februarska Neforma je meni, ki sem v prvi vrsti
improvizator in mi je iskanje zgodb, še tako fragmentarnih, postalo že nekakšna
poklicna deformacija, ta prostor gosto prepredla.
Improvizatorji,
plesni in gledališki in še kakšni, združujemo več vlog – tekom ustvarjalnega
procesa smo igralci in plesalci, hkrati pa tudi dramaturgi, scenaristi,
režiserji in še marsikaj. Obiskovalcem stošestnajste Neforme je bila delno
prepuščena vloga scenografov – vzeli smo si Gunde stole in jih razporedili tja,
kamor smo želeli. Oblikovali smo škrbast krog, nekateri smo se namestili tik
pred rdečo zaveso. Dva nastopajoča (Katja Kolarič in Jure Planinšek) sta nas
pričakala že na odru. Na samem začetku predstave se je zavesa odgrnila in, kdor
je imel srečo, je lahko s svojega sedišča v zadnjih vrstah dvorane uzrl še dva
nastopajoča – Jernejo Fekonja in Jureta Boršiča. Prizorišče je dobilo nove
dimenzije, morda bi ob odgrnjeni zavesi kdo izbral drug zorni kot, a ravno v
tem je eden največjih čarov improvizacije – delamo s trenutkom, s tem, kar
imamo pred seboj in okrog sebe. Odprt prostor mi je odprl tudi razmislek – kje
sploh je meja dogajanja? In ali se bo improvizacija vršila še kje, kamor moje
oko ne seže?
Kolarič
vstopi na prizorišče in išče. Zdi se, da smo ji tisti, ki smo se parkirali na rampi
(dve prometni asociaciji v eni povedi!), celo malce v napoto. Kuka pod našimi
nogami, med našimi rameni in išče, kdo se ji bo pridružil na odru. Misli mi
prešine skica téme, rdeče niti, a je še prezgodaj, da bi ji sledil.
Plesalka
še nekaj časa preživi v naši škrbini, spremlja jo glasbenik z neubranimi toni. Vidim
ju kot improvizatorja, ki v tej točki tekom ustvarjanja preverjata, kaj v
prostor prinaša drugi. Spet me prešine asociacija in vprašam se, ali ji lahko
sledim. Lahko, saj je ta prostor med njimi in mano moj! Sta kot brat in sestra,
ki se ves čas igrata na dvorišču pred hišo, a sta že vajena družbe drug drugega
in nestrpno čakata, da se jima še kdo pridruži.
Čez
nekaj časa se približata še druga dva – Fekonja in še en Jure, tokrat Boršič. Tokrat
vsi štirje skupaj začnejo raziskovati – dajejo si prostor in čas in ju tudi
zavzemajo. Kot otroci se igrajo različne igre, si pokažejo, katere že poznajo
in kakšna so njihova pravila. V tej točki deluje, kot da se štirje nastopajoči
šele dobro spoznavajo. Kasneje se večkrat zlijejo v trenutke, ko se vsi
poklopijo med seboj, in ti trenutki so, vsaj za pišočega, srž in največje
darilo Neforme in improvizacije nasploh.
V
nadaljevanju plesalki z nami podelita nekaj svojih prvo- in drugo-ročnih
izkušenj o tem, kako je biti plesalka. Slišimo zgodbo, kako so prijateljico na
letališču spraševali o tem, kaj počne, in ob odgovoru, da je plesalka – v
katerem klubu pleše. In hopa, glasbenika sledita impulzu in s stoli,
inštrumenti in plastenko ustvarijo klubski ritem. Oder Španskih borcev se
prelevi v sramežljiv klub, v katerem nas večina sedi, Fekonja in Kolarič pa
odsekano plešeta, vsaka posebej in skupaj in nato še malo vsaka posebej. In téma,
ki se mi je izrisala na začetku, dobiva svoj lok. Zdaj sta že najstnici, domače
dvorišče sta zamenjali za klub, zanimajo ju tudi tisti ljudje, ki jih še ne
poznata. Vmes smo priča še trzanju teles, še bolj odsekanim gibom, kot da bi se
telo in um ločila. Eden želi nekam, drugi pa drugam.
Improvizacija
nas pomakne še naprej. Ne le v predstavi, pač pa tudi v mojem subjektivnem loku
odrskega dogajanja, skica je zdaj postala že polnokrvna umetnina. Gibi plesalk
postanejo bolj izčiščeni, zavzamejo več prostora, delujejo bolj harmonično.
Tudi glasbena spremljava za nekaj časa izgubi neubranost, plastenko in tapkanje
s stoli smo pustili v preteklosti. Kot da bi skozi prejšnje faze skupaj z
nastopajočimi nekako odrasli. Zredčili smo število ljudi v našem krogu in v
nekem trenutku se znajdemo v situaciji, ko je en par nastopajočih na eni strani
kroga, drugi pa na drugi. Mirno se gledajo, se sem pa tja malo nasmehnejo, povedati
si nimajo veliko. Kot da bi si s to interakcijo obljubljali, da morajo kdaj pa
res na kavo, že sto let se nismo videli, kako pa je kaj tvoj brat, a še vedno
dela v tisti firmi, no, super, ja, ja. Aja, plesalka? Ti pa še vedno v glasbi?
Fino, fino. Nič, se slišimo za kavo. In vsem je jasno, da te kave nikoli ne
bodo spili.
Na
srečo pa nam ni treba ostati tu. Plesalki nam za zaključek ponudita še dva sola
na sredini kroga, glasbenika se vrneta k raziskovanju zvoka, Boršič razstavi
svoja inštrumenta in iz njiju sestavi saklaksorifonet. Niso na kavi, pač
pa tam, kjer lahko počnejo to, kar radi počnejo. Kaže (in upam), da bodo tam
tudi ostali.
Menim,
da je za improvizirane predstave najbolje, kadar vanje vstopimo odprtih oči,
ušes, uma, telesa in še vsega vmes. Najbolj dragoceni trenutki se mi zdijo
tisti, ko v prvi vrsti re-agiramo in manj Ø-agiramo in kot voda ali mačke
zapolnimo tisti prostor, ki se je razprostrl pred nami. Za tokratno Neformo se
mi zdi, da je kakšen tak trenutek ubežal in je akcija dobila prednost pred
reakcijo. A ko so se štirje nastopajoči sklopili in se vrgli v skupen tok, so
vendarle pokazali, da lahko iz seštevka vseh dobijo vsoto, ki je precej večja
od štiri.
