Jurij Konjar: O Neformi #107

Neforma #107, 12. februar 2024, Španski borci

Uvod in kontekstualizacija

Vedno je izziv pisati o živem performansu. Ker ga izvajajo živi ljudje, hočem biti fer do njih in njihovega truda v zahtevni situaciji. Hkrati pa jaz 12. 2. 24 ob 20h na Neformi #107 nisem gledal ljudi, temveč predstavo kot celoto. Kjer je predstava tisto, kar se zgodi med začetkom in koncem sobivanja performerjev in publike v prostoru. Ideja tega, kaj je lahko predstava, se je od Šejkspira naprej pač še razvijala.

Tudi se vprašam, ali naj gledam improvizirano predstavo drugače kot postavljeno predstavo. Oziroma: koliko vedenje, da gledam improvizirano predstavo, vpliva na način mojega gledanja – na dovzetnost za površnost, recimo. Ali morda sproti »retuširam« videno s tistim, kar o videnem vem? Ali tako performerjem podzavestno talam odpustke?

Malo konteksta o subjektivni poziciji, s katere pišem. 

Sam sem plesalec, in tako je gledanje predstav plesa in glasbe del mojega zanimanja. Biti plesalec in ne tudi glasbenik nujno pomeni, da iz druge perspektive pišem o glasbi kot pa o plesu.

Z leti gledanja sem izoblikoval okus za čim manj samo-cenzure, češ, kaj-je in kaj-ni del predstave. Zato sem vse, kar je bilo, dojemal kot telesa in zvoke v prostoru.

Zavedam se svoje perspektive, iz katere pišem; ki ni pozicija performerja, ampak gledalca. Lahko rečem le, kaj sem izkusil, ne pa tudi, kaj je performer sam razmišljal in hotel.

Je pa tudi gledanje vedno izziv. Naprej, ker z izbiro kadra in njegovega trajanja iz podanega kreiram/montiram lastno predstavo (to na primer zelo jasno obdeluje Lisa Nelson vTuning Scores practice). V primeru Neforme pa tudi, ker je glasba zame močnejša od plesa, česar pa se performerji na videz pogosto ne zavedajo.

Še en izziv je: po mojem opažanju glasbeniki večkrat radi prezrejo, da so tudi oni performerji, za publiko prisotni tudi s svojim telesom in usmerjanjem svoje pozornosti.

Pri dotični predstavi se mi je zdelo, da sta se oba glasbenika zavedala svojih teles v prostoru, pri čemer je eden od njiju pretežno tudi zavzel pozicijo performerja, druga pa je ostala »le« v poziciji (sicer izvrstne) nastopajoče pevke.

In nazadnje, pred začetkom – povratna informacija je koristna in je tudi del poklica. Hvala je potrebna predvsem na začetku, da neuspeh in kritika same želje ne zatreta v kali. Kasneje pa so bile zame v želji po razvoju vedno bolj uporabne argumentirane kritične informacije drugih. Ki tudi, kadar so subjektivne ali preprosto neresnične, pustijo sled in lahko porodijo zanimiva vprašanja.

O videnem

Performerji so bili tokrat Ajda Nina Škvarč, Kany Michel Obenga, Dunja Bahtijarević in Szymon Pimpon Gąsiorek, pri čemer sta Ajda in Kany bolj zavzemala vlogo plesalcev, Dunja in Szymon pa bolj vlogo glasbenic. In tudi vse gledalke smo bile performerke na odru. Namreč, publika je bila posedena po celem odru in dobro vidna.

V prostor sem vstopil kot eden prvih gledalcev. Pričakal me je posejan z grozdi dveh, treh ali več praznih sedežev. Izbral sem pozicijo bolj na obrobju, nakar sem gledal vstop publike in njihovo izbiro sedežev, s tem pa tudi prostora. In prostor se je počasi polnil.

Sam prostor mi je bil takoj ob vstopu všeč, ker je bil dinamičen. Publika je bila kmalu razporejena in, čakajoč na predstavo, smo drug drugega opazovali, pretežno na videz nevidno, tako kot se opazujejo ljudje na mestnih avtobusih. Med predstavo so se tisti, ki so izbrali sedeže na sredini, občasno obračali okoli, tisti na obrobju malo manj, odvisno od vizure. Arhipelag otokov.

Še vedno pred začetkom »dogajanja« sem s pogledom poiskal performerje. Ti so stali, nekateri od njih na robu prostora. Opazil sem skupine inštrumentov, ki so bile same tudi otoki, posejani med drugimi po prostoru.

Če zdaj pomislim, je vse skupaj dajalo vtis ene take mlade postavitve. Mlade, ker je imela že sama po sebi veliko energije, veliko vložka že na prvi pogled. Kar se je na začetku zelo lepo obneslo. Potem, ko se je večer razvijal in razvil, ali pa na koncu, pa malo manj.

Večino predstave nisem zares vedel, koliko performerjev je na odru. Ves čas se mi je zdelo, da je nekje še eden. Kar je bil zanimiv in tudi prijeten občutek ... V bistvu sem vedel, da sta tu dva plesalca in dva glasbenika: ena pevka in en tolkalec. Ampak, kolikor sem jih štel, toliko se moje občutje ni ujemalo s številom.

Mogoče se mi je zdelo, da jih je več zato, ker je bila tudi publika akter. Oziroma grozdi publike, ki so delovali ločeno, odvisno od pozicije v prostoru/perspektive posameznega gledalca in tudi bližine trenutnega dogajanja. Dostikrat smo se (s publiko) gledali, prav tako včasih zaradi publike nisem videl, kje performerji so, ali pa je bila večina telesa določenega performerja zakrita. Kar je zame na dobrodošel način dinamiziralo uokvirjanje mojega videnja dogodkov. Če nisem videl performerke, potem sem pač gledal gledajoče, ki so tam sedeli v prostoru, slikovite tudi zaradi igre sence in luči.

Z veseljem napišem, da je odrska osvetlitev, ki je bila po mojem mnenju vedno v službi predstave in ni bila sama protagonist, dobro doprinesla k celoti. V primerjavi z nekaterimi drugimi Neformami, kjer se odrska luč ni spreminjala ali pa je bila ta le delovna, sem tu videl dodamo vrednost. 

Če povzamem: vse skupaj mi je bilo torej kot gledalcu blizu, vse je bilo malo nagneteno in vse je bilo tudi malo enako ... Za nazaj se vprašam: ali je ta monotonost dinamike nujen del identitete/karakterja predstave improvizacije? Je neizbežna ta zmes danih karakterjev in elementov, ki se ohranja in kontinuirano obnavlja? Pa se spomnim nekaterih improvizacij, ki sem jim prisostvoval kot gledalec ali performer, in mislim, da ni ... Nakar se vprašam naprej: pa je odvisno predvsem od naključja ali od sreče/statistike (na primer, da se to zgodi na vsakih x Neform?), da se »vse poklopi« in se »zgodi magija«? Ali imajo kaj veze s tem pozornost performerjev ali pa nek njihov skupni imenovalec ali pa njihove izkušnje?

Pevka in tolkalec sta zame z zvokom že od samega začetka ustvarila ozračje kontinuirane svečanosti, zračnosti, duhovnosti. Prezenca in pa fizični »otok« pevke sta na moj pogled in pozornost izvajala veliko gravitacijsko silo. In tako kot organizacija prostora se je ta karakter »duhovnosti« (kriv sem, da res ne najdem boljše besede) ohranil skozi vso predstavo, s tem da je ta imela dva ali pa tri ali pa več viškov. Meni se je zdelo, da je pevka v bistvu pela svoj koncert. Sicer je tudi sledila dogajanju, ampak v bistvu je pela svoj koncert, na odru za svojim pultom, večinoma frontalno obrnjena proti večjem delu prostora. (Skozi leta me vedno bolj zanima gledati ali ugibati ali prepoznavati, kako se mi zdi, da različni sodelujoči razumejo: kaj je improvizacija, kaj je improvizirana glasba, kako sodelovati s performerji/plesalci, koliko prostora pustiti v svojem svetu za novo, za interakcijo, za igro … Neforma večinoma pušča ta prostor odprt, kar pa pomeni, da ga zavzame najprej izbira kuratorke, nato in na koncu pa seveda karakter, zmožnost, ideja in ambicija posameznega performerja …)

Gravitacijskemu potegu pevke je pripomoglo tudi to, da so bila njena usta, tudi kadar občasno ni zvočila, vedno blizu mikrofona, kot obljuba naslednjega velikega potresa živečim na tektonski prelomnici, ki pa bo nedvomno prišel. Bodisi kot trenutni center dogajanja bodisi kot spremljevalka je bila pevka zame zelo močna na svoji frontalno statični poziciji.

Tolkalec se je med predstavo selil po svojih zvočnih otokih, ki jih je imel razpostavljene naokoli. In je, odprt za komunikacijo, z ritmi izmenično razbijal, včasih pa se tudi pridružil kontinuiteti glasu. Kolikor se spomnim, je tudi on ostajal obrnjen s hrbtom proti steni, z obrazom pa proti centru prostora.

Plesalca sta se gibala med otoki. Kot se spomnim, sta dosti hitro prišla do visoke intenzivnosti giba. V gibu sta si bila podobna: ta je bil pri obeh zelo fizičen in zelo virtuozen v tem, da se je skozi eno tako pantersko počasnost delal, kot da v resnici ni fizičen in virtuozen. Kao da bi to lohk vsaka, če bi hotla,kar pa, ohoho!, nikakor ni bilo res. Njuni telesi sta bili res zelo gibki in zelo vešči.

Ves ta začetek predstave je bil lep in slikovit. Atmosferski. Morda celo prelep ... kot da smo že začeli nekje na sredini. In pa trajal je ... nikamor se jim ni mudilo. Zdelo se je, da je s tem prostorom in s temi lučmi in s publiko – z nami, ki smo bili tako performerji kot tudi scenski elementi in tudi priče … Kot da so performerji složno prepoznali, da je bilo v bistvu že vse narejeno, sem razmišljal po predstavi. Da morajo samo vztrajat’, pa morda še malo dodat’, pa bo.

Glede na to da predlog Neforme izhaja iz vidika dvojnosti, in torej razlike med »glasbeniki, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalci, katerih glavno orodje je njihovo telo (spletna stran ZavodSploh/Neforma)«, ter da že vrsto let Neforme kurira par glasbenice in performerja, najbrž ni neprimerno, da nekaj besed zapišem tudi na to temo.

Ko pomislim, kaj smo videli 12. 2., si lahko predstavljam taisti večer tudi povsem brez plesalcev. Prav tako bi glasba in prezenca/gibanje glasbenic kot edino dogajanje pritegnili in zadržali mojo pozornost. Pavz v zvoku je nekaj bilo, bile pa so kratke, in z lahkoto bi bil to »le« koncert dveh glasbenikov. Ne predstavljam pa si istega poteka večera, kot je bil, če bi iz njega popolnoma odvzeli oba glasbenika. Samo akcije in gibi plesalk, takšni, kot so bili, po mojem mnenju ne bi zdržali sami na odru, brez podpore glasbe. In v tem grmu tiči zajec. (Na začetku sem se razpisal o svoji hibi priučene pristranskosti, tako da se tu ne bi ponavljal, ampak raje nadaljujem.) Zgornja primerjava ne govori o šibkosti plesa ali dela tokratnih plesalcev, ampak govori predvsem o moči glasbe oziroma o razumevanju interakcije performansa/plesa in glasbe.

Zdi se, da ples težje kot glasba zdrži sam. Ker je bolj abstrakten, in pa ga težje »vpijemo«, težje začutimo kot glasbo. Glasba ima lahko melodijo, ritem, harmonije … in druge jasne elemente za tvorbo medsebojnih odnosov. Ti so istočasno abstraktni in emocionalni ter takojšnji v svojem vplivu na nas. Po potrebi so lahko tudi zelo enostavni – vsaj zdi se mi, da je razmeroma enostavno na primer ponavljati isti zvok, v istem ritmu ... s tem doprinosom biti prisoten in se hkrati stopiti s celoto.

Pri plesu je to pač težje, ker zaradi kompleksnosti pojma njegovega glavnega medija (telesa) težko dosežeš takšno enostavnost kot pri glasbi.

Kot plesalec in gledalec sem mnenja, da monotonija, kot na primer ponavljanje enega, enostavnega giba, ne obstaja. Ker telo, to smo Mi. Tudi v monotoniji je nekdo še vedno enak kot jaz, človek, človeško telo, kot sem tudi jaz sam … in potem pač opazujem, kako se (to telo) »drži«, kdo je, njegovo strukturo, oči, fizionomijo, preteklost … In zdi se mi, da ni te enostavnosti, ki je možna pri glasbi. Težje je tudi plesalki zavzeti jasno distanco do telesa kot medija (tu vzporejam telo z glasbenim inštrumentom).

Ples je zaradi digitalne narave vidnega organa (gib drugih dojemamo prek kombiniranja spominov lastnih gibov, s sodelovanjem zrcalnih nevronov) bolj krhek in rabi tišino, čas ter razumevanje s strani glasbe. Oziroma rabi glasbo, ki se zaveda svoje moči. Pri Neformi pa se gib znajde v (samo na videz) horizontalni situaciji, kjer je globje razumevanje hierarhije v interakciji glasbe in plesa prepuščeno izkušnjam in senzibilnosti posameznikov.

Kot že napisano, iz lastnih dolgoletnih izkušenj kot gledalec/poslušalec ter tudi kot performer trdim, da je glasba v tej interakciji neprimerno močnejša od plesa. In če naj ples živi in se ne le bori za preživetje, ga mora po mojem glasba tretirati z nežnostjo oz. previdnostjo. Kot rastlino, ki ob preveč zalivanja zgnije.

A pretiravam? Morda.J Ampak kaj pa, če je vsaj malo res? … 

Včasih, ko poslušam koncert, si predstavljam, kako bi sam sobival z glasbeniki v času in prostoru.

Ali pa, ko gledam predstavo glasbe in plesa, na primer ko gledam Neformo …, takrat premišljam, kako bi sam reagiral na mestu performerke, kako bi se znašel, kako bi gradil povezave. Dostikrat performerjem nisem čisto nič »fovš« in sem vesel, da sem v publiki. Težko je.

Hkrati pa v bistvu ni tako pomembno. Je, nekaj narediš, potem pa je konec in lahko v nedogled razmišljaš, kako si se znašel, in delaš plane za naslednjič. Če ni posnetka ali pa si ga ne pogledaš, potem se ti še soočiti ni treba z izcedkom skupnih blodenj …

Zadnjič na primer, ko sem gledal koncert dveh glasbenikov (S. Kutina in M. Jeniča), sem si predstavljal, kako bi z njima plesal in bival na odru. Zavzel bi nek prostor med njima, se obrnil s hrbtom proti publiki in dlje časa ponavljal variacije istega giba ... In potem bi po koncu pisal o izkušnji, govoril s publiko o tem, kaj so videli, si pogledal/poslušal video/avdio posnetek. 

Element enostavnosti v improviziranem plesu je na primer v domeni mima. Ponavljanje akcij, ki so družbeno prepoznavne. Ampak to večinoma ni abstraktni ples, za katerega se mi zdi, da ga skupaj razvijamo.

Če že, potem ples rabi glasbo, da ga podpre ali da mu da prostor ali da ga malo izzove ali da ustvari kontinuiteto. Glasbo, nasproti kateri se lahko izriše podoba plesa. Zdi se, da glasbeniki često to dojemajo drugače. Ne vem, morda pa zato, ker so tam, da špilajo, ker hočejo igrat', itak! Težko je bit' tiho, ker, če si kot glasbenik tiho in če recimo nisi ozavestil vloge performerja na odru, potem se v tistem momentu morda počutiš, kot da ne obstajaš. Ob poslušanju relativne tišine nato hitro dobiš kakšno idejo ...

In tudi plesalci tu sodelujemo. Zakaj hudiča začnemo nezavedno plesati na glasbo, prevzemati njeno dinamiko in naboj? No, zakaj le! J Ker točno to glasba je: dinamika, naboj, nezavedno, energija. Kar tudi glasbeniki dobro vedo in čutijo. Torej zaradi nagona, navade, tisočletij kulture, pa ker se nam ples-in-glasba-skupaj vsem »pretakata v krvi«. Pa tudi zato, ker nas improviziranje po definiciji spravi v stanje odprtosti, tudi negotovosti (in senzibilnosti, odzivnosti …) ter tudi adrenalina. Kjer smo bolj dovzetni za vse, še posebej za nekaj tako močnega, kot je glasba.

Poskusite lahko naslednje: ko ste sami doma, dajte gor kak komad, ki vam je všeč. Al' pa, ki vam ni všeč, saj je vseeno ... In hkrati poskusite plesati, ampak ne na ta komad, nekaj svojega. Kako vam gre?

Kadar glasba je, takrat se često zdi, da dominira. Za performerje vsaj nezavedno, za publiko pa pretežno prepoznavno. In če v tistem nenadoma izgine, takrat se kot performer počutiš gol. Ne samo ti, ampak tudi publika. Nato traja, da spet najdeš in vzpostaviš odnos z nečim. Ker se mora tisto »nekaj« na novo vzpostaviti. To je na primer takrat, ko je glasba tako zelo močna, kot je bila ta, na Neformi #107. Takrat se tišina, ko se zgodi, res glasno zasliši, odmeva pa tudi njeno trajanje. Odvisno od marsičesa, a kot perfomer se takrat lahko izgubiš in zategneš ... in tudi cela situacija se lahko zategne. Kar pa je tudi trenutek poln potenciala. In pa, te dogodke oziroma načine svoje reakcije v njih se da vaditi. 

Zdelo se je, da je bil tolkalec dolgo časa, morda prvo tretjino ali dve petini, v bolj podporni vlogi. Ali pa vsaj ne v glavni vlogi.

Potem pa se je dinamika performerjev, na neki točki, ko je šel v močnejši ritem, ko je res začel delati z baterijo (»drum set«), zelo razvila. Šele tu se je zame začetek predstave pravzaprav končal. Plesalca sta se na njegovo energijo strumno odzvala in jo povzela, občutek zadrževanja giba se je vsaj tu končal. V tisti točki sta sledila energiji glasbe. In glasba je bila skoraj ves čas tam. Zvoki so bili zanimivi, inštrument je bil tudi vizualno zanimiv, ritmično ne-monoton, glasbenik se je z njim igral z virtuozno lahkotnostjo. Užitek. 

Po tistem pa se mi zdi, da se je bumerang tega čudovitega, vzpostavljenega prostora začel vračati. 

Kajti, pri improvizaciji so glavni protagonisti tudi, ali pa predvsem, čas, ritem, pričakovanja, prostor. Gib in zvok sta bolj stranska produkta vsega tega. Oz., vsaj jaz bi rad, da bi bilo tako. Kot performerji in kot publika gledamo celoto. Na tej Neformi pa se mi je zdelo, kot sem že omenil, da se je predstava pričela na sredini, brez uvajanja, brez predigre, brez božanja naše pozornosti. In sčasoma je prostor postajal kot tržnica, ki je bogata z jedmi, vonji, stojnicami in ljudmi, ampak povsod malo enaka. In na neki točki te začne utrujati in si zaželiš malo samote, perspektive in refleksije. Zaželiš si, da bi česa manjkalo. Da bi si lahko kaj zaželel.

Sam sem se sprehodil malo okoli po zunanjosti odra, kar mi je nekoliko spremenilo perspektivo, ko sem se malo oddaljil … v to čumnato na eni strani odra, ki jo, mislim, da, imenujejo »nadstrešek« ... To me ni povsem zadovoljilo. Nakar sem se sprehodil še dol z odra, v temo avditorija in z večje distance pogledal vso stvar. Iz daljave sem dobil malo perspektive na dogajanje. Perspektive, ki je ne bi bilo, če si je ne bi vzel … morda zato, ker se je vedno nekaj dogajalo prav blizu mene. Tu pa še kritika nam, publiki: zakaj se po štirinajstih (!) letih Neforme in poudarjanju proste forme publika ni počutila povabljena, da naredi podobno? Nam je res tako udobno sedeti in gledati uro in več? Čemu potem služi tako dinamična postavitev sedišč? Ne moremo prevzeti odgovornosti, da bi s svojim sprehodom morda koga »zmotili«? Je tako malo verjetno, da bi bil to dobrodošel vložek tudi za performerje, ne pa motnja? Ne moremo prevzeti odgovornosti, da bi del procesa izpustili, medtem ko bi v osrednji fokus postavili lastno pot? In tudi – ali bi jaz vstal in se sprehajal, če ne bi vedel, da bom pisal ta članek? Težko vedeti, ampak morda pa bi. Prostora tam spodaj, v avditoriju je bilo preveč in na odru mi je postalo tesno. Res je tudi, da se v tej dvorani počutim kar domač.

Torej ja, ta dinamika konstantnega stimulusa se je začela malo ponavljati. Ta »mladi« prostor. Verjetno je bilo tudi v formatu postavljenih stolov nekaj »postavljenega« in določenega. Tu bi še enkrat predlagal vidik, da se tudi improvizirana predstava začne s postavitvijo/izbiro prostora, luči, publike. Kjer je predstava nepopisan list, tam dosti bolj pride do izraza kvaliteta papirja, pa pisala, način drže pisala, kje in kako se ta papir nahaja … ali v tem primeru, razporeditev publike.

Naj je bil prostor, ki se je zgodil, vzrok ali posledica, zdelo se mi je, da tudi plesalca nista imela priložnosti ustvariti notranje dinamike v prostoru, ritmu, odnosu. Zdelo se je, da neprenehoma menjata. Vse je bilo dobro, in veliko je bilo tega, ampak vse je bilo enako dobro. Njun odnos do glasbe, sprememb, okolja se mi je zdel predvsem re-akcijski, ni pa bilo akcije, predlogov in prepoznavanja le-teh za morebitno gradnjo notranje dinamike predstave.

Kot se spomnim, sta skozi celotno predstavo predvsem glasbenika kot vodnika delala časovna poglavja.

Če povzamem to (z mojega vidika) krizico drugega, zrelega dela … Se pravi, ker so bili otoki publike in prostor med njimi dosti homogeni po vsem prostoru, se je tudi predstava začela ponavljati … in v bistvu ni bilo možnosti preporoda, ker je bila naša perspektiva vedno ista. Kot plesalca smo tudi mi izgubili možnost globine prostora ali pa daljave, saj je bil prostor že na začetku tako skoreografiran in podan.

Videl sem nekaj zamujenih priložnosti. S tem mislim, da sem iz privilegirane perspektive zunanjegaopazovalca videl druge, po mojem mnenju bolj zanimive možnosti vzpostavljanja distance/odnosa do odziva, ki je bil tako za performerje kot za publiko očitenv danem momentu. Te priložnosti pa se niso uresničile, večinoma, ker vsaj po mojem niso bile (dovolj hitro?) prepoznane. 

En tak ne-dogodek je bil, ko je tolkalec Szymon hodil proti enemu od otokov svojih inštrumentov, razpostavljenih na robu odru. Ta moment se je zgodil na nasprotni strani mojega sedišča, bolj v zadnji tretjini predstave, ko je ta njegov vzorec že postal prepoznaven. Na eni točki, ko se je približeval svojemu otoku, se mi je pred očmi živo odigral scenarij: da Szymon zgreši ta otok in samo nadaljuje, da hodi še malo okoli naprej skozi prostor. Da v tistem momentu preneha biti glasbenik in zasede zanimiv, dvoumen prostor med glasbenikom in performerjem. Upal sem, upal, da bo presenetil sebe in vse nas, želel sem si tega. Trenutek se je (prehitro) končal, ko se je ustavil pri bongih.

Še ena priložnost, ki se je spominjam, je bila, ko je spet Szymon proizvedel zvok, ki bi bil lahko interpretiran na mnogo različnih načinov, a ga je pevka prva interpretirala kot ene vrste odkašljevanje. S čimer je sicer vnesla humor, a je bil ta, že preden slišan, pričakovan in tudi izpet. V bitki za (odrsko) preživetje sta ji v svojem mediju pritegnila tudi plesalca, medtem ko je publika v različnih zamikih vstopala na skupni avtobus z imenom »da vidimo, kako se bodo zdaj izmazali iz tega«. In smo šli za nekaj časa v atmosfero dovtipov, ki pa je bila zame, za gledalca malo prisiljena.

V paralelnem vesolju bi, če nihče ne bi podlegel pritisku in naredil tega, kar smo kot performerji in publika v bistvu že slišali in začutili, vzpostavili/razvili prostor do (v glavah vseh) že slišanega. Lahko bi se vzpostavil prostor, v katerem bi lahko jaz, kot prisotni gledalec, bival svojo domišljijo. Za to pa je v tistem trenutku potrebna ideja, pogum, iniciativa in poslušanje, pa tudi čas. To je po mojih izkušnjah ena od tistih zadev, ki jih je zabavno vaditi.

Spomnim se tudi zanimivega trenutka, ko se je plesalec presenetljivo obnašal do Ajdine (plesalkine) glave. Dosti transparentno, kot mačo, mal' kulsko, kot pop-star na odru …, kar pa se, v nasprotju z mojim pričakovanjem, ni razvilo v kritiko takšnega obnašanja oz. ni dobilo odgovora/epiloga. Zato je – najverjetneje zaradi neizpeljane ideje – ostalo le pri nečem, kar je izgledalo kot aroganca. Dostikrat se zgodi, da se performer na adrenalinu zaradi situacije in momenta ne-cenzure zateče/znajde v ekstremni situaciji, ki ne odseva zares njegovih stališč, a vseeno kaže prevzete družbene stereotipe. Tako sem bral ta moment. V spominu mi je ostal najbrž tudi, ker se je ponavljal ... Ajda je enkrat soplesalca kot odgovor celo počila po riti, nakar je po isti riti gesto za njo ponovil tudi on sam, a ga je kasneje spet zaneslo v enak odnos, morda le zaradi kontinuitete ...

Na tej Neformi se je za glavni element torej izkazal prostor in mi v njem. Na to vižo sem si še zaželel, da bi se pevka kar naenkrat med petjem odmaknila od svojega ročnega mikrofona in nadaljevala peti v do takrat neviden naglavni mikrofon ter se sprehodila ... Da bi bila to ena taka »varka«. Ali pa, da bi zavoljo celote nehala peti, za dlje časa, pa da bi se takrat vzpostavilo nekaj posebnega med vsemi akterji kot štirimi performerji. Ali pa da bi se vmes prostor zamenjal, da bi nam preprosto vzeli stole … ali pa da bi nas nagnali v avditorij ... misli in refleksije gledalca, med in po predstavi.

Hvala Suzani Koncut in Špeli Trošt za predloge in lektoriranje.