Neforma #114, 18. november 2024, Španski borci
Tako velikokrat sem šla tod
mimo, pa vas nisem nikoli prej opazila
Pripravljamo podroben popis
nekakšen herbarij
nepredvidljivega sozvezdja. (Yolanda Castaño)
Nekega jutra, dneva ali večera sta se odločila
ali odločile ali odločili.
On in on, ali ona in ona, ali ono in ono, ali on
in ona, ali ona in ono, ali ono in on, da se vkrcata pod naključno odejo sredi
tekstilnih konstalacij znotraj kockaste črnine. Da se odpravita ali odpravijo
ali odpravilo ali pa mogoče, da obvisita
ali obvisijo ali obvisi in se izvalita ali izvalijo ali izvali, ven iz varnega
zavetja mehkega plovila. Nasproti njiju nekaj popolnoma drugačnega, a
privlačnega, sprva subtilnega, ki se v globokih, a mehkih odzvenih preliva
skozi prostor, izpoveduje vabilo in odprtost, vabi k raziskovanju, tipanju in
okušanju nečesa novega, nekaj, kar sta ali so morda že poznala ali poznalo,
nekaj, kar bosta ali bo morda spoznala ali spoznalo prvič.
V subtilno zvočno globino pa se nenehno in vedno
znova vriva nasilna zvočnost priveska teh dveh bitij. Zdaj je prazen, drugič
spet poln. Ta privesek. Polno tistih naključnih tekstilnih konstalacij, ki sta
jih nabrali ali nabrala ali nabralo, ki
z vso voljo silijo ven in navzgor.
Zvočna globina, ki se odpira se nenadoma začne zapirati in postane
ostrejša, vzpostavlja svojo avtonomijo in sili k premisleku dejanj tavajočih
teles v zdaj skoraj popolnoma izpraznjeni pokrajini.
E:
In kaj bova zdaj?
Q:
Ne vem. Še vedno imava ta glasen privesek.
E:
Ki je bil poln in sedaj je spet prazen. Kaj bova z njim?
Q:
Morda bo izginil, če ga teptava in teptava.
E:
In potem bova lahko odšli nazaj?
Q:
Nazaj kam?
E:
Tja, od koder sva prišli?
Q:
Vendar ne smeva še nazaj.
E:
Zakaj ne?
Q:
Ker najina misija še ni končana.
E:
Kaj pa je sploh bila najina misija?
Q:
Hmmm … Ne vem več.
E:
Misliš, da je že vseeno?
Q:
Lahko bi bilo. Lahko pa se odločiva in rečeva, da je.
E:
Kaj?
Q:
Ja, vseeno.
Njun poskus, da bi se znebila ali znebili ali
znebilo glasnega priveska, je bil neuspešen. Naj bo ta hreščeči se predmet za
večkratno uporabo še tako uporaben, tokrat ni bil. Bil je privesek, tujek,
opomin na občo onesnaženje? Informacijsko, materialno, svetlobno, miselno,
čustveno, zvočno, telesno, samo onesnaževanje … Preprosto po domače bi lahko
(za)filozofirali, da je vsako onesnaženje neslišni tujek, morda tudi zajedavec,
ki se v pokrajine najrazličnejših sestavin in oblik naseljuje počasi, postopoma
in neslišno. Kopiči se in kopiči, dokler ne začne razjedati kot rja kovine,
dokler ne doseže takšne dimenzije, da se ga ne da več obvladati. Nato tolče
ven, z vso močjo, v vse smeri, neukrotljivo je, to onesnaženje. Privesek je
tako obstal do konca. Kot sinonim onesnaženja. Kot opomin? In kaj s spoznanjem,
da se takšno ali drugačno onesnaženje zgodi lahko vede ali nevede iz nas samih?
Raziskovanje se včasih ne izide, navadno se
izkrivi iz začrtanih smeri. In vsako ima svoj zaključek in konec. Včasih se zgodi tudi to, da smo
vrženi v pokrajine, kjer na površju ni ničesar, kar bi bilo vidno s prostim
očesom. Zato te pokrajine ostajajo tam, da jih ponovno odkrijemo. Morda s
pogledom, ki lahko uzre globlje v mikrokozmos materije. Včasih približevanje ne
prinese simbioze, združitve ali stapljanja dveh ali več odgrnjenih pokrajin v
nekaj novega. Trči v zid, ki se vzpenja navzgor, v nedosegljivo,
neoprijemljivo. Pravijo, da se iz neuspelih poskusov lahko naučimo največ. In
pravijo tudi, da je dobro vedeti, kdaj odnehati, se pokriti z odejo, se skriti
pred svetom, v varno zavetje in morda nekoč poskusiti znova.
V
črnem prostoru zdaj ni več tekstilnih konstalacij.
Te
je pogoltnil hrumeč plastični privesek.
Večkrat.
V
tem črnem prostoru ostaja samo še odmev.
Črip,
črip, črip, čriiiip, čriiiiiiiip, čriiiiiip, čriiiiiiiiiiiiiiiiiiii …
Odmev,
ki čaka, da se v njem vzpostavijo nove pokrajine.
Pokrajine,
ki čakajo, da bodo odkrite, morda ponovno skrite.
Pokrite
z nanosi še neslišanih zvočnih plasti in
razgrnjene
s prožnostjo telesa.
Do
takrat pa …
Črip,
črip, črip, čriiiip, čriiiiiiiip, čriiiiiip, čriiiiiiiiiiiiiiiiiiii …
