Zavod Sploh
Katja Legin: Jan Rozman in Luka RopretKritikaVideo

Katja Legin: Jan Rozman in Luka Ropret


Neforma 70: Jan Rozman in Luka Ropret

Uvodna improvizacija

Jan je v Neformi zastavljal vprašanje/dilemo vsebina ali forma. O tem sem se tudi sama spraševala, ko sem pisala knjigo z naslovom Dualizmi. Zdaj pa, ko je Jan to omenjal na odru, se me sploh ni dotaknilo in potem, ko smo se o tem pogovarjali zunaj, po dogodku, sem ravno tako to vprašanje ovrgla kot nerelevantno za sam dogodek. In zdaj, torej res zdaj, zdaj, ko začenjam z zapisom/refleksijo o tej isti Neformi, pa se ulovim ob razmišljanju: bi začela takoj z vsebinskimi točkami, jih razvila in potem našla format pisanja ali morda raje že vstopim v pisanje z mislijo na obliko/formo/format. Se sama pri sebi nasmejim in odločim za neko srednjo pot, ki je ne znam poimenovati.

In takoj v naslednjem koraku (beri naslednji stavek) spet vprašanje: kaj naj bi bil ta zapis. Ko sem pred leti prakso takšnih zapisov predlagala Špeli in Tomažu[1], se mi je zdelo, da bi bilo super, če bi tu in tam poleg besede, ki si jo izmenjamo med sabo po dogodku, obstajali tudi malo daljši in bolj poglobljeni zapisi/refleksije/analize edicij; da bi bilo za nas praktike zanimivo analizirati delo drug drugega. Ker me je zanimalo opazovati vse te različne improvizacije, različne vstope v njih in različne odnose udeležencev do dogodka, do sebe, do tega, kar se ustvarja, sem morda povsem napačno sklepala, da bi bilo to zanimivo še za koga.  Tako za analizirati kot za brati. V tistem obdobju me je najbolj zanimalo, kaj performer/ji počne/jo, da zame kot gledalko to, kar nastaja, postane interesantno oziroma da deluje name (v kakršnemkoli smislu in na kateremkoli nivoju).

Spomnim se, da je nekaj takih zapisov že nastalo in bi jih lahko šla prebrat, a se ustavim in odločim, da najdem neko svojo pot do teksta, morebiti smiselnega zame, za Jana in Luko in še koga, ki bo tekst prebral (kdo so ti, ki berejo tovrstne zapise?). Ugotovim, da vprašanje v oklepaju niti ni tako stranskega pomena – kot prvo, najlažje je pisati, ko veš, kdo je naslovnik, in drugo, doing for the sake of doing ter ugotovitev, da je tvoje početje, razen za nekaj kolegov, povsem nerelevantno, lahko človeka (mene) pahne v resne dvome o smislu tega početja. A moja motivacija tokrat vznika iz povsem drugih in drugačnih sfer. Špeli sem rekla, da bo to dober izziv za moje možgane, da se pretegnejo in vključijo v še kaj drugega, ne le vrtijo okrog nakupovalnih seznamov (plenice, vlažni robčki, blazinice za dojenje in podobno), nege dojenčka, komunikacje z dvoletnikom, kuhanja kosila, pranja ogromnih količin perila itd. In ker je ura 13.04 in oba otroka čudežno spita, jaz pa sem si vzela že več kot pol ure za teh nekaj vrstic, vem, da moram za zdaj zaključiti in skuhati kosilo, dokler je še kaj miru.

p.s.
Struktura Neforme se je nizala v kratkih prizorih. Dolžina prizorov je bila določena tako, da sta se oba ustvarjalca dobila v prostoru, tri štiri zdaj – pokažeta število s prsti rok, število enega in drugega se sešteje in je število minut, ki jih imata za naslednji prizor. Ugotovim, da bo, podobno, tudi moje pisanje sestavljanka majhnih delčkov ukradenega časa iz vsakdana. In tudi število minut, ki jih bom imela na voljo, bo nekako enako naključno, le da ne bodo prsti Jana in Luke, ki določijo čas, ampak ritem spanja Tea in Elije.

1. maj
Vsebinske niti

Ena od misli, ki se mi je porajala medtem, ko se je Neforma odvijala, je bila povezana z vprašanjem zaupanja: kako pomembno je pri improvizaciji. Jana že kar dolgo poznam in spremljala sem ga v raznih fazah; najprej sem ga učila, ko je bil v četrtem letniku na SVŠGL, potem gledala njegovo Ptičjo demenco, potem, ko se je vrnil iz Amsterdama, se nam je pridružil v Labu in smo skupaj delali kar nekaj let zapored in redno, medtem sem videla tudi druge predstave, ki jih je delal, in nazadnje sem bila na njegovi vaji pred premiero Predmetenja v novembru. In potem Neforma. In ko sem ga opazovala, sem videla, da se je nekaj premaknilo v njem – kot bi na nek način odrastel, njegova prisotnost ni bila več deška, ampak moška in predvsem je, navkljub temu kako so se stvari na začetku odvijale, vztrajal v svojem početju s suverenostjo, ki ni ograjena in naduta, ampak govori o samo-zaupanju, o jedru, ki ga je zgradil in zaradi katerega se lahko (s)pusti biti v tem, kar trenutno je. Kaj točno mislim s tem? Navkljub zelo jasni igri, strukturnemu principu, za katerega sta se odločila z Luko (iskanje trajanja za vsak naslednji prizor/poglavje), se je, vsaj jaz sem tako percipirala, improvizacija dolgo sestavljala, iskala. Jan je poskušal različne stvari/strategije/vstope/kode, začenjal vedno znova (tudi zaradi prekinitev, ki jih je narekovalo 'izžrebano' trajanje) in vedno znova nekako ostajal vmes, bil nezadovoljen, to integriral v/kot material in se prebijal skozi čas. S tem ne mislim, da je bilo njuno početje nezanimivo ali nesmiselno, le, da vsi elementi še niso padli na svoje mesto, da se stvari še niso poklopile. V taki situaciji bi performer (sploh, če nima dovolj izkušenj, dvomi vase ali pa je pretirano obremenjen z 'rezultatom') lahko že hotel nekaj na silo. Morda bi se 'malo na mišice' potisnil v kakšno početje, kakšno stvar brez impulza poskušal intenzivirati, se zatekel v kakšen svoj kliše ali pa bi ga potegnilo v črno luknjo dvoma in bi se s tem kastriral za naprej. Prekinil bi proces, pobegnil od trenutnega dogajanja in, kar kot gledalka tako ali tako vidim, ga hotel preskočit in si na ta način onemogočil nadaljnje kreativne poteze, odločitve, impulze. Morda sklepam napačno, a zdi se mi, da bi se še pred nekaj leti podobno zgodilo tudi Janu. Toda tokrat je potrpežljivo, a hkrati proaktivno ostajal v tem, kar je bilo, in kot po navadi se je to obrestovalo.

Zame se je  'magičen'/'pravi' trenutek spoja/klika/osmišljanja zgodil nekje čez polovico (ne vem, ali je res bilo čez polovico, percepcija časa je varljiva, sploh z distance treh tednov), ko sta prvič 'izžrebala' daljšo časovno enoto. Gotovo je tudi to – daljši časovni interval – prispevalo k temu: končno sta imela čas, da v nekaj vstopita in razvijeta. In kako zanimivo, da sta prav v tem najdaljšem časovnem segmentu prekršila pravilo, pustila, da alarm zvoni, in sceno še kakšno minuto nadaljevala. V času teh 12-ih minut (mislim, da naj bi prizor trajal toliko časa) se zame nekaj zgodi in spremeni. Jan pobere dolgo bilko (izgledala je kot pampaška trava, a kasneje Iztok in Meta povesta, da gre za trsje, ki so ga imeli v ŠB shranjenega za Nadjevo predstavo) in z njo v ritmu – in ta ritem je ključen, da se nekaj vzpostavi – maha. In medtem, ko maha, se iz trsja začnejo rahlo usipati koščki posušenih trav, Jan jih usmeri tako, da padajo po nas, gledalcih. Njegovo mahanje ni sicer nič posebnega, tudi asociira ne na kaj specifičnega, a razdrobljen prostor, raztrošeni predmeti (za katere prej nisem bila prepričana, da delujejo, kot bi si izvajalca želela, in jima niso nujno služili kot bi lahko), delovna luč skupaj z zvokom, ki ga Luka proizvaja, začnejo DELOVATI. (Luki, če tole bere, se opravičujem, ker bom zvok zaradi občutka lastne nekompetence bolj malo analizirala.) Celota dobi neko atmosfero, začne biti filmska, v najboljšem pomenu te besede, in nismo več samo na Neformi, ampak še v nečem: v določenem svetu/prostoru z lastnimi pravili, načinom bivanja, specifično časovnostjo – prostor naenkrat daje možnost za nešteto zgodb. Ali drugače, zgodi se potenten gledališki moment. Neke vrste poetičnost. Zaradi tega trenutka zame vse, kar je bilo prej (ker je vodilo do sem), dobi smisel in kar sledi, gledam z drugačnimi očmi. Ta čarovnija traja ravno dovolj dolgo, ko začne zvoniti alarm, ki pridoda najboljše, kar lahko oder ponudi: mešanje realnega tukaj in zdaj s poetičnim, magičnim. Jasno je, da oba, Jan in Luka, začutita, da se dogaja in ravno dovolj dolgo vztrajata v tej dvojnosti. Potem odideta vsak do svojega telefona in prekineta sceno in alarm. Ponovita isto igro kot že nekajkrat – tri štiri zdaj, nov čas, nov prizor. Ampak zdaj vstopata v akcije malo drugače – odločitve so bolj odločne, bolj igrive, bolj 'neobičajne'. Ja, ujela sta ritem, tok ali kakorkoli že želimo to poimenovati. V njunem početju lahko zaznam večji užitek.

Če poskušam analizirati, kaj je omogočilo ta moment, to sovpadanje, mi poleg zgoraj omenjenega skozi misli švigne še nekaj, kar se je odvilo nekaj prizorov prej ali pa tik pred tem 12-minutnim prizorom.

Kot sem že omenila, zdelo se mi je, da Jan išče jezik/kod/strategijo. s katero bi deloval v improvizaciji. Poskusil je razne pristope: nagovor, verbalno poročanje, gibanje – iskanje, delo z objektom, zgolj bivanje, vsakdanje akcije ... In vse to lahko Jan dobro počne, a kot bi do trenutka, na katerega se želim osredotočiti v naslednjih vrsticah, bili vse to približki …  Sploh v gibalnih poskusih zaznam razne vplive (pomislim na berlinsko plesno sceno, s katero je prišel v stik v zadnjih letih), a kot da bi jih zgolj izvajal in zdi se, da jih tudi sam doživlja kot nezadovoljive. Potem pa, ne spomnim se natančno, kaj je bil sprožilec za to, v nekem trenutku v tem, kar Jan počne, zagledam Jana. Jana, z njegovo specifičnostjo in kvaliteto, ki ga po moje dela posebnega. Jan začne utelešati specifično asociacijo, morda celo karakter. A pri tem ne gre toliko za to kaj počne, ampak za odnos, s katerim to počne – v fizičnem smislu se giba zelo precizno, s specifičnim ritmom in telesno zelo predano (zares), a hkrati ima do tega, kar počne, neko distanco, kar proizvaja določeno mero komičnosti. Nekdo bi morda to lahko razumel kot ali poimenoval karikiranje. In res je, v kakšni drugi situaciji bi Jan morda nekaj podobnega lahko izvedel kot trik, h kateremu bi se zatekel, ali kot nekaj, za kar ve, da lahko proizvede določen učinek pri gledalcih, a v tem primeru je šlo za nekaj drugega. Sama razumem, da je vstopil v svoje telo na način, ki mu je najbližji, in tako zavzel pravi odnos do lastnega početja, odnos, ki mu najbolj omogoča kreativnost in spontanost, ki mu daje največ svobode in ki v njem (ter posledično v nas, gledalcih) proizvaja največ užitka. Če sem prej lahko imela določene opazke, sodbe, pomisleke o tem, kar počne, pa sem v tem trenutku z njim. Kot bi obstajala razlika med Janom, ki želi nekaj biti ali ima idejo, kaj naj bi bil in kaj se mu zdi intelektualno zanimivo ali tehtno, in Janom, ki na odru počne, kar je zanj najbolj naravno in najlažje početi. Slednjega ne mislim kot vložek brez truda ali kot neozaveščeno početje ali zgolj ponavljanje že znanega, ampak kot performerju lasten vstop v delovanje na odru. Kot je Matjažu Fariču najbolj naravno in enostavno umeščati telo/telesa v prostor in čas znotraj kompleksne plesne kompozicije in kot lahko Mala Kline neverjetno in prepričljivo uteleša imaginacijo, sta Janu dani distanca do sebe in duhovitost, ki pride s tem. Če stopi v stik s tem, lahko na tej podlagi (z)gradi marsikaj, gre v najrazličnejše smeri in zgodijo se izjemne stvari.

Ura je 22.30 in ker sem že za 30 min presegla svojo, v zadnjem času penzionersko, uro za spanje in ker pričakujem noč s cca petimi prekinitvami (Eliji rastejo zobje), se tokratno poglavje konča tu.    

3. maj
Prekršiti pravilo

Ker je bil način določanja trajanja vsakega prizora že prizor sam po sebi in ker se je velikokrat ponovil, ga bom še enkrat opisala. Jan in Luka se srečata nekje v prostoru, kratek razgovor, na ena dva tri pokažeta vsak svojo številko s prsti rok, spet izmenjata nekaj besed, iz žepov potegneta vsak svoj telefon, nastavita alarm, pospravita telefona nazaj (včasih v žep, včasih ju odložita nekam v prostoru) in odideta vsak po svoje ter začneta s prizorom. Ko sta na začetku dogodka to prvič izvedla, sem pomislila: genialno; ko sta ponovila drugič, sem videla v tem še več in potencial, kako bi se lahko zadeva razvijala. Ko se je to še nekajkrat ponovilo, pa sem začela razmišljati o vlogi ponavljanja, pa o razlikah v ponavljanju, nadgradnji in o tem, kako bi lahko izvajalec predvidel, kdaj in kaj je potrebno. Kdaj in kaj (material/element/motiv) potrebuje zgolj vedno enake ponovitve, kdaj kot gledalka potrebujem, da se pri repeticiji uvede majhna sprememba ali nadgradnja, kdaj me morajo izvajalci ujeti/prehiteti, da me repeticija ne začne utrujati (razen, če je to seveda zavestni in namerni smoter) ... Tokom dogodka torej razmišljam o tem in to ponavljanje, ki mi je na načelnem/formalnem nivoju všeč in zanimivo, me ne zadovolji več, od njega začnem nekaj pričakovati in sprašujem se, kdaj bosta prekršila pravilo, ki sta si ga sama zadala (držati se časa, ki ga izžrebata in nastavita na telefonih), in zakaj ne. In potem se zgodi prelomna 12-minutna scena, ki se nadaljuje še po alarmu in torej prekrši pravilo. In to, se mi zdi, ni naključje. Ker se v sceni nekaj zgodi, ker se nekaj osvobodi, lahko pride do novih kreativnih odločitev, lahko se krši pravila in izmišlja nova. Na splošno se zdi, da »prekršiti pravilo« na odru (ustaviti se, iti v publiko, oditi z odra – odvisno od tega, kaj so pravila, okvir, v katerem se performer znajde) velikokrat omogoči, da se nekaj vzpostavi. Ko si namreč performer privošči nekaj, kar ni del strukture/dogovora, vzame vajeti v svoje roke, sprejme odločitev, deluje. Če posluša, kaj ta odločitev prinese v prostor, kaj spremeni v njem, v publiki, če ta dejstva zazna, je to nov stimulus za reakcijo, za odziv, za naslednjo potezo. Vsaka poteza, ki jo naredi, pa tudi vse ostalo, kar ga obdaja, ko je na odru, je potencialno tak stimulus, a včasih za to, da se kot performer »zbudiš«, da postaneš bolj občutjiv za dražljaje, da prideš v stik s sabo in svojimi kreativnimi impulzi, potrebuješ nekaj »neobičajnega«, nekaj izven dogovorjenega.

4.maj
Širše

Če gledam na dogodek kot celoto, prepoznam in cenim Janovo odločitev, da je kot osnovno komponento improvizacije vzel to, s čimer se trenutno ukvarja in kar razvija – torej delo z objekti. Tudi odločitev za odprto, a hkrati z opisanim principom zamejeno strukturo, se mi zdi tehtna in zanimiva kot element za nadaljne razvijanje (v luči tega, kar sem pisala o repeticiji). Način sodelovanja, odnos med performerjem in glasbenikom, ki je lahko včasih pri Neformi problematičen, je bil v njunem primeru ploden. Oba sta sledila svojemu interesu in delovala na nek način zelo neodvisno drug od drugega, a hkrati s posluhom za celoto, ki sta jo ustvarjala. Nista se skrivala drug za drugim, drug drugemu sta dala prostor in skupaj gradila. Tudi pri tem je bilo zaznati neko vrsto zaupanja. Razvoj improvizacije s svojim vrhom v 12-minutnem prizoru je hote ali nehote dobil neke vrste dramsko strukturo: uvod/zaplet, vrh in razplet/konec in konec je bil res konec v pravem pomenu besede, saj je z zamenjavo vlog (Luka postane performer, Jan glasbenik) požel salve smeha in simpatij. Zaključni prizor je bil tudi mehak prehod iz situacije – izvajalca izvajata, gledalci gledamo v neobvezno visenje, druženje vseh v prostoru. To, da po zaključku nismo zbežali iz dvorane, ampak še kar lep čas vsi ostali v prostoru in se začeli meniti, je znak, da je bila v dvorani vzpostavljena sproščena in sprejemajoča atmosfera. 70. edicija je bila ena tistih, ki ponujajo dovolj za analizo, ni bila zloščena, preveč zapakirana, brez napak, a hkrati se je znotraj nje nekaj zares zgodilo, se v nekem trenutku sestavilo, zgostilo. Prava Neforma, v njenem izvirnem poslanstvu (pri tem imata prste tudi kuratorja Kaja Lorenci in Jošt Drašler, ki sta tokratna ustvarjalca povabila k sodelovanju).

Prišla do konca tega, kar sem nameravala vključiti v tole refleksijo. Ura je 21.43 in pred spanjem imam čas v miru popiti pivo (Jana Jevtović pravi »mami treba jedno pivce za živce na dan«, pa še za proizvodnjo mleka je bojda koristno) in morda pogledati kakšno humoristično serijo o materinstvu (zainteresiranim priporočam The letdown). Na snidenje.
Katja

[1] Špela Trošt in Tomaž Grom

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni