Neforma #110, 11. maj 2024, Španski borci
Poročilo
»Za roko te držim, a se ne dotikava« je verz pesmi, ki mi je
hipno šinil skozi misli ob gledanju predstave Neforma #110. Petja Golec Horvat
in Estela Žutić sta se v delčku improvizacije navidezno držali za roki,
nakazovali na dejanski dotik, vendar je med njunima dlanema zevala praznina.
Povezani, pa vendar razdruženi, vsaka zase. Kot ljudje dandanes. Obenem združeni
v umetnosti kaosa, v soju žarometov, malo na odru, malo pod odrom, z Georgom Wisso in Matejem Magajnetom prepleteni
v humorističnem sozvočju. Vsi skupaj skozi improvizacijo na prav poseben način
iz tebe izvabijo marsikatero čustvo in občutno prebujajo in budijo čute.
Celotna predstava je bila improvizacijska; nepredvidljiva a
polna izvirnih presenečenj in »uau« trenutkov. Gledalci smo sedeli in opazovali
izvedbo na odru – stoli so bili postavljeni tik ob pregradah, ki ločujejo oder.
Čisto na robu odra sta bili postavljeni dve veliki veji, kos lesa z luknjo, majhna
skala, obleka s cvetličnim potiskom in droben zvonček. Na drugi strani, v
globini odra sta stala na levi Matej Magajne z električno kitaro in na desni
George Wissa s kupom različnih predmetov, od kosa rjastega železa, do počene
plastične kanglice, s katerimi je ustvarjal raznovrstne zvoke. Prostor je bil
med drugim osvetljen z rumenimi stranskimi lučmi ob odru, občasno so posvetile
tudi bele luči nad nami. Plesalki sta se raznoliko gibali po odru, kdaj pa kdaj
prisedli k gledalcem, kjer so ostali prazni stoli. V nekem trenutku je Petja
stopila z odra, začela improvizirati med sediščem in ustvarjati interakcije z
žametnimi rdečimi stoli. To je bil močen »uau« moment. Če se vrnem na dogajanje
na odru, bilo je veliko premikanja v krogu, ob robovih odra, ustvarjen pa je
bil tudi trenutek, ko je vsaka od plesalk stala na svojem delu odra in vzpostavljala
odnos na daljavo.
Gibalno sta plesalki skozi lasten improviziran material
prehajali med različnimi nivoji, uvedli pa tudi kar nekaj pavz, hojo in
lahkoten tek v krogu. Med drugim je bilo tudi nekaj partnerskega, povezanega s
predmeti, natančneje velikima rogovilama, kosom lesa in velikim srebrnim
pladnjem, ki se mi je še posebej vtisnil v spomin, saj je bila interakcija
plesalk z njim zelo močna. Občudovala sem odsev, ki je seval z njega, kako so
se v njem odbijale luči in metale svetlobo no drugi konec dvorane, kako je
pladenj postal ščit in pa na koncu povezava med človeškima figurama. Tako kot
skupinske, pa so se ustvarjale tudi individualne improvizacije s predmeti. Med
drugim si je Estela nadela obleko s cvetličnim potiskom in začela intenzivno
plesati. Še en od »uau« momentov.
Tako kot plesni, je bil tudi zvočni del predstave
improviziran. Ker imam s tem manj izkušenj kot pri plesu, sem bila zato še bolj
fascinirana. Ne samo nad glasbo in zvoki, ki so nastajali, pač pa nad celoto, v
katero sta se obe zvrsti umetnosti kaotično, vendar očarljivo zlili. Matej
Magajne je s svojo električno kitaro ustvarjal inspirativno melodično podlago, ustvaril
pa je še enega od » uau« momentov, ko je sredi predstave v mikrofon
nepričakovano spregovoril, da si pridružujejo pravico do spremembe programa. Na
drugi strani je George Wissa zapolnil ritmično polje z raznovrstnimi zvoki, kot
so recimo lomljenje plastične kanglice, šumenje skupka lesenih paličic, kar
največkrat pa je uporabljal svoj glas in usta, se igral s smejanjem, petjem in
tudi govorjenjem. Pogosto so bili njegovi glasbeni vložki prikupno posrečeni in
tako nepričakovano avtentični, da je celotni predstavi dodal pridih lahkotnosti
in malce hudomušnosti. Hudomušnost pa je udejanjal tudi z interakcijami s
plesalkama, ki so nas, gledalce, nemalokrat spravile v smeh.
Tempo predstave je bil dinamičen. Predstava se je začela
počasi, z nekakšnim improvizacijskim ogrevanjem, ritem pa je potem konstantno
nihal, saj je bilo veliko dejavnikov, ki so ga definirali in spreminjali.
Performans se je končal s ploskanjem enega od nastopajočih, nato pa so se mu
pridružili še ostali in skupaj so dosegli vrhunec (predstave in
nepredvidljivega).
Tako kot vremenska nepredvidljivost, omenjena v kolofonu, je
bila nepredvidljivost postavljena tudi na oder. Kolofon tudi jasno nakaže, da
umetnost nič ne reši, nas pa prebuja. In res, umetnost je v meni prebudila
marsikaj. Skozi predstavo neko radostno pričakovanje in radovednost, kaj se bo
zgodilo in razvilo iz prikazanega, smeh, občudovanje, ob koncu predstave pa
navdušenje.
Menim, da so nastopajoči ustvarili mojstrovino. Čeprav je
skozi daljšo improvizacijo po mojem mnenju nemogoče ohraniti konstantno
povezavo, se je med umetniki čutila povezanost, izžarevali pa so užitek
nastopanja. Kot sem že prej omenila, me je začarala glasbena izvirnost, ki je
nisem vajena, domiselne ideje plesalk s predmeti in vsestransko prelivanje
giba, melodij, ritma, svetlobe, odsevov in čustev v dvorani. Performans je bil
lep opomnik, kako izviren je vsak posameznik in kako ustvarjalne, bogate in osupljive
kreacije lahko ustvarijo, če se le ti posamezniki združijo in povežejo.
Povežejo v očarljivo umetnost kaosa.
