Neforma #124, 8. januar 2026, Španski borci
Cene Resnik, Hana Obreza, Lana Kariž Meško in Ida Hiršenfelder (beepblip)
8. januarja 2026 sem se udeležil dogodka Neforma,
ki je potekal v Španskih borcih.
Večer je bil zmenek na slepo med dvema glasbenikoma (Cenetom
Resnikom in Ido Hiršenfelder) in dvema mladima plesalkama (Hano Obreza in Lano
Kariž Meško).
Še preden se je improvizacija sploh začela, je bil prostor
postavljen tako, da so bili stoli za občinstvo razmeščeni po celotnem odru v
skupinah od 2 do 5 sedežev, naključno obrnjenih v vse smeri. Ko se je občinstvo
posedlo, je izoblikovalo nekakšno scenografijo, kot samosvojo krajino. Poleg
stolov sta bila na prizorišču dva zvitka belega papirja, eden nalepljen na
zadnjo steno odra, drugi razprostrt po tleh na desni strani prostora. Nasproti
je stala miza z elektronskimi napravami, mikrofoni in drugimi objekti, s
katerimi je delala Ida Hiršenfelder. Zraven zvitka papirja, pritrjenega na tla,
je na enem od stolov sedel Cene Resnik s svojim saksofonom. Izvajalki, ena je stala
blizu levega zadnjega kota odra (Hana Obreza) in druga sedela ob papirnatem zvitku,
prilepljenem na zadnjo steno.
Improvizacija se je začela mirno in nežno, Cene je med hojo po
odru drgnil saksofon ob tla, Hana je začela plesati, ples, ki so ga vodile roke,
upodabljajoč površine, namišljene volumne itd. Ne bom poskušal natančno opisati
vsega, kar se je dogajalo, saj vem, da je vsak posameznik v občinstvu dogajanje
spremljal iz drugega zornega kota.
Namesto tega bom podal splošen vtis o tem, kar sem videl.
Prva pripomba, ki jo lahko izpostavim, je, da se je jasno kazala razlika med
dvema osebama z dolgoletnimi izkušnjami v komponiranju v realnem času,
»glasbenikoma«, in performerkama, ki sta bili precej mlajši in imeli malo ali
nič izkušenj z improvizacijo. To izhaja predvsem iz občutka, da sta plesalki
pogosto znašli v položaju, da iščeta pozornost in sodelovanje druge z drugo,
kot da bi se morali medsebojno »uglasiti«, medtem ko sta glasbenika sledila,
podpirala in opazovala od daleč. V tem smislu sta se Lana in Hana zaradi
prostorske razporeditve občinstva resnično soočili z nizom težav, ki so
izhajale iz tako specifično natrpanega prostora (povsod stoli in ljudje).
Na tem mestu bom oblikoval še drugo pripombo. Kaj se
pričakuje od Neforme? Lahko bi rekel, da je bila po moje ta neforma prava
izkušnja za plesalki, ki sta se morali soočiti s prostorskimi odločitvami,
željami in hotenji, ki so se med seboj precej razlikovala. Takšen boj je lahko
z vidika občinstva dolgočasen. Vendar pa, četudi predstava za obiskovalce ni
bila nič posebnega, je bila dober poučen trenutek za plesalki. Ko sta bili
nekoliko izgubljeni, se nista pretvarjali, da nista. V nadaljevanju dogodka so se
nastopajoči počasi približevali dogovoru o tem, kaj preizkušati posamično in
kaj skupaj. Hana si je vidno želela plesno/gibalnega pristopa, medtem ko je
Lana bolj kazala zanimanje za vzpostavljanje določenih situacij. Poskusi
srečanj so pogosto temeljili na tem, da se je ena prilagodila drugi tako, da se
je odpovedala lastni aktivnosti in se v formalističnem smislu pridružila
predlogu druge (unisono, prijemanje in dvigovanje druge itd.). To se je
ponavljalo.
Proti koncu improvizacije sta končno sprejeli možnost
sodelovanja z drugega zornega kota in situacija je postala bolj zanimiva in
nenavadna. Žal pa sta prav v tem trenutku izbrali konec dogodka. Kot sklepno
pripombo bi rekel naslednje: če je bilo potrebnega toliko časa, da sta našli
nekakšno skupno točko, da sta se »uglasili«, bi bilo morda pomembno vztrajati
in nadaljevati, namesto da se zaključi pri »skoraj eno uro« trajajoči izvedbi.
Navsezadnje Neforma ni mišljena kot klasičen spektakel.
