Zavod Sploh

Luka Hreščak: Morda očem ni treba, da ostanejo odprte

(Ne)forma #98, 18. januar 2023, Španski borci

Kot interpreta, ki je v največji meri vajen izključno zvočno-glasbenih improvizatorkih kontekstov, me takšni intermedijski dogodki, kot se vrstijo v sklopu (Ne)forme, praktično vedno sunejo v nekoliko nehvaležno kontemplativno zadrego. Improviziranega plesa, giba, preprosto nisem vajen – v trenutku ga samega na sebi težko poglobljeno motrim, oz. razmišljam o navzočih spletih interakcij in spontano razvijajoči se plesni vsebini. Moj interpretativni aparat, ne glede na vložen trud, daje prednost zvočnim pripetljajem in tako se mi tudi eksplicitno motorične spontanosti rade zvedejo na golo zvočno vsebino. Večkrat se ujamem, da tudi na tistih improviziranih srečanjih, ki vključujejo gib in ples, še najraje zaprem oči in, ponorno poslušajoč, zrem v vedno zanesljiv mrk lastnih vek. Nekaj verjetno dolgujem tudi nadvse vznemirljivi pretkanosti prikritih virov nastajajočih zvočnosti, se pravi tistih čudovitih situacij, kjer se vse prej samoumevno neglasbeno (kretnje, šumenja, cviljenja golih stopal ...) zvito formira v pravnomočno glasbeno, kjer zvok, rešen vseh abstraktnosti, tj. konkreten zvok, pridobi na svojem muzikalnem temperamentu. A to je stvar neke druge debate, oz. vsaj za nekoliko kasneje. Za pričujoči razmislek se kot bistveno prodornejše kaže dejstvo neprimerljive vpadljivosti telesnega, fizično navzočega, otipljivega. Zdi se namreč, da oči vse prej rad zaprem zato, ker se mi v aktu trenutkovnega opazovanja in interpretacije polje telesno-vizualnega zdi praktično neobvladljivo – kot da bi bila ne ogibljiva stvarnost, trdna, z vizualnim podkrepljena prisotnost kretenj in gest plesalca preveč učinkovita pri oblikovanju stanovitnega, teleološkega izhodišča za interpretacijo. Take opazovalske osnove si pri improviziranih srečanjih gotovo ne želim, saj se je prisilno pripisovanje pomena in/ali enoznačnega cilja vedno izkazalo kot povsem neproduktivno.

Še zlasti v situaciji sopostavitve z zvočno podobo bolj rahlega, praskajočega tipa, gib in ples zlahka prevzameta prvenstvo in tako rekoč polno pozornost občestva. Točno v takšni vlogi sta se pravzaprav znašla Milan Tomášik in Žigan Krajnčan na 98. izpeljavi (Ne)forme, kjer sta na odru velike dvorane Španskih borcev tvorila motorični del kombinirane improvizacije skupaj s pianistko Nežo Naglič in tokrat posebno elektrificiranim kitaristom Domnom Gnezdo. Že v splošnem se zdi, da je v kontekstu, ko – vsaj praviloma – ni vnaprejšnjega dogovarjanja glede izvedbe, sam štart izredno pomemben, je pa hkrati res, da kontinuirana, predvsem pa vzajemna improvizacija zlahka sproži vsebinske variacije in digresije. Tokrat pa se je, ob samem začetku osnovan, močan kontrast v intenziteti in dinamiki delovanja zvočne in gibalne “sekcije” ohranil praktično do samega konca nastopa. Verjetno ravno zato, ker je strogo kolektivna vzajemnost umanjkala – prej bi lahko govorili o, recimo temu, poparčkani vzajemnosti, saj se je med glasbenikoma in plesalcema posebej vsekakor gnetla – tudi izrecno generativna – vez; zgolj tistega vseobsegajočega komunikacijskega tkiva ni bilo. Tovrsten tip odnosnosti med nastopajočimi ni nujno obsojen na neroden in neugoden rezultat, zagotovo pa za produktivno izpeljavo terja razmeroma visoko improvizatorsko okretnost navzočih oz. nekakšno skupinsko kontrolo nad tistimi, bolj ali manj nepredvidljivimi, naključji sproženih (v tem primeru zvočno-motoričnih) incidentov, kar pa je v primeru dogodka, kjer se udeleženci večkrat prvič srečajo na licu mesta, v resnici izredno zahtevna naloga. Hitro skratka pride do nekoliko nepremišljenih, izrazito impulzivnih gest, za katere se zdi, da v prvi vrsti služijo golemu animiranju občestva.

Kot rečeno, sta gib in ples tu še najbolj učinkovita. Zvočnosti sintetizirane kitare in prepariranega klavirja so vseskozi ostale v precej statičnem polju izrazitega rahločutja, tj. rahločutja, ki ga je skozi telesni gib praktično nemogoče poustvariti, se v enaki meri nanj težko odzivati. Tako sta se Milan in Žigan znašla v relativno nehvaležni vlogi zapolnjevanja namišljene teleološke vrzeli, ki jo rada sproži izrecno statična in horizontalno razvijajoča se zvočna pojavnost. Ampak ne sproži jo sama na sebi, temveč njen odnos do interpretativnega polja občestva. Stvarne reakcije in interakcije gledalcev/poslušalcev lahko v velikih potezah posežejo v improvizacijsko dogajanje – praktiki morajo vselej upoštevati njihovo navzočnost, njihovo voljo do prisostvovanja, prav tako kot potencialne meje njihove pozornosti in potrpežljivosti. Za povrh je statična telesnost še bistveno bolj vpadljiva in zato bolj pripravna za razvijanja v dinamično heterogene sklope, ki poskušajo z implicitnim dovajanjem vsebinske koherence in pomenske stanovitnosti. Ustvari se torej situacijsko polje ostrega kontrasta med sorazmerno statičnim, nesporno nediomatskim, antiteleološkim zvočnim delom in nadvse prožnim, formalno fluidnim, predvsem pa pomensko neprimerljivo (vsaj na prvo žogo) bolj doslednim gibalnim tvorstvom. Slednja relacijska konstelacija je vir tiste uvodoma omenjene, nehvaležne kontemplativne zadrege in poglavitni razlog za mojo afiniteto do zapiranja oči – omenjeni kontrast je že skoraj dušeč, telesnost enostavno pregrobo aludirajoča, da bi lahko opazoval in kontempliral karkoli drugega kot zgolj njeno atraktivno semantično tančico.

Tu se lahko vrnem k zgoraj opuščeni poanti o intrigantnih pojavnostih nepojasnjenih virov zvoka, saj se zdi, da lahko prav slednji po svoje prebijejo opisano zadrego. Vendarle gre za srečanje, kjer poslušalstvo/interpreti vsaj do neke mere pričakujejo zvočno dogajanje in kjer imajo, neglede na to, da gre morda za povsem implicitne izpeljave, gibalne manifestacije potencial zavzeti izrazito glasbeno vlogo, tudi v primeru široko odprtih oči. Dihi, sopihi, bosonoga copotanja, škripanja in topoti so v enem pogledu vse globoko zvočne dejavnosti, ki v svojih raznolikih teksturnih in barvnih podobah polnijo zvočno polje, mestoma celo docela preglasijo inštrumentalni predel in tvorijo konkretno vzporednico samoumevno glasbenim razporeditvam. Na tem mestu se nam končno ponudi odgovor za obravnavano in že večkrat omenjeno zadrego – morda lahko intermedijska improvizatorska srečanja àla (Ne)forma na nek način predstavljajo prvovrstno priložnost za razmišljanje o glasbi kot izključno ali zgolj organiziranem zvoku. Še zlasti v takšnih primerih, kot je bila 98. edicija serialke, torej, ko je glasba telesa, giba in plesa na več mestih prodornejša od tiste, ki se odvaja iz inštrumentov. Odločitev glede položaja oči je potem lahko že popolnoma arbitrarna.


foto: arhiv sploh
foto: arhiv sploh

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni