(Ne)forma #98, 18. januar 2023, Španski
borci
Kot interpreta,
ki je v največji meri vajen izključno zvočno-glasbenih improvizatorkih
kontekstov, me takšni intermedijski dogodki, kot se vrstijo v sklopu (Ne)forme,
praktično vedno sunejo v nekoliko nehvaležno kontemplativno zadrego.
Improviziranega plesa, giba, preprosto nisem vajen – v trenutku ga samega na
sebi težko poglobljeno motrim, oz. razmišljam o navzočih spletih interakcij in
spontano razvijajoči se plesni vsebini. Moj interpretativni aparat, ne glede na
vložen trud, daje prednost zvočnim pripetljajem in tako se mi tudi eksplicitno
motorične spontanosti rade zvedejo na golo zvočno vsebino. Večkrat se ujamem,
da tudi na tistih improviziranih srečanjih, ki vključujejo gib in ples, še
najraje zaprem oči in, ponorno poslušajoč, zrem v vedno zanesljiv mrk lastnih
vek. Nekaj verjetno dolgujem tudi nadvse vznemirljivi pretkanosti prikritih
virov nastajajočih zvočnosti, se pravi tistih čudovitih situacij, kjer se vse
prej samoumevno neglasbeno (kretnje, šumenja, cviljenja golih stopal ...) zvito
formira v pravnomočno glasbeno, kjer zvok, rešen vseh abstraktnosti, tj. konkreten zvok, pridobi na svojem
muzikalnem temperamentu. A to je stvar neke druge debate, oz. vsaj za nekoliko
kasneje. Za pričujoči razmislek se kot bistveno prodornejše kaže dejstvo
neprimerljive vpadljivosti telesnega, fizično navzočega, otipljivega. Zdi se
namreč, da oči vse prej rad zaprem zato, ker se mi v aktu trenutkovnega opazovanja in interpretacije polje telesno-vizualnega
zdi praktično neobvladljivo – kot da bi bila ne ogibljiva stvarnost, trdna, z
vizualnim podkrepljena prisotnost kretenj in gest plesalca preveč učinkovita
pri oblikovanju stanovitnega, teleološkega izhodišča za interpretacijo. Take
opazovalske osnove si pri improviziranih srečanjih gotovo ne želim, saj se je
prisilno pripisovanje pomena in/ali enoznačnega cilja vedno izkazalo kot povsem
neproduktivno.
Še zlasti v situaciji
sopostavitve z zvočno podobo bolj rahlega, praskajočega tipa, gib in ples
zlahka prevzameta prvenstvo in tako rekoč polno pozornost občestva. Točno v
takšni vlogi sta se pravzaprav znašla Milan Tomášik in Žigan Krajnčan na 98.
izpeljavi (Ne)forme, kjer sta na odru velike dvorane Španskih borcev tvorila
motorični del kombinirane improvizacije skupaj s pianistko Nežo Naglič in
tokrat posebno elektrificiranim kitaristom Domnom Gnezdo. Že v splošnem se zdi,
da je v kontekstu, ko – vsaj praviloma – ni vnaprejšnjega dogovarjanja glede
izvedbe, sam štart izredno pomemben, je pa hkrati res, da kontinuirana,
predvsem pa vzajemna improvizacija zlahka sproži vsebinske variacije in
digresije. Tokrat pa se je, ob samem začetku osnovan, močan kontrast v intenziteti
in dinamiki delovanja zvočne in gibalne “sekcije” ohranil praktično do samega
konca nastopa. Verjetno ravno zato, ker je strogo kolektivna vzajemnost
umanjkala – prej bi lahko govorili o, recimo temu, poparčkani vzajemnosti, saj
se je med glasbenikoma in plesalcema posebej vsekakor gnetla – tudi izrecno
generativna – vez; zgolj tistega vseobsegajočega komunikacijskega tkiva ni
bilo. Tovrsten tip odnosnosti med nastopajočimi ni nujno obsojen na neroden in
neugoden rezultat, zagotovo pa za produktivno izpeljavo terja razmeroma visoko
improvizatorsko okretnost navzočih oz. nekakšno skupinsko kontrolo nad tistimi,
bolj ali manj nepredvidljivimi, naključji sproženih (v tem primeru
zvočno-motoričnih) incidentov, kar pa je v primeru dogodka, kjer se udeleženci
večkrat prvič srečajo na licu mesta, v resnici izredno zahtevna naloga. Hitro
skratka pride do nekoliko nepremišljenih, izrazito impulzivnih gest, za katere
se zdi, da v prvi vrsti služijo golemu animiranju občestva.
Kot rečeno, sta
gib in ples tu še najbolj učinkovita. Zvočnosti sintetizirane kitare in
prepariranega klavirja so vseskozi ostale v precej statičnem polju izrazitega
rahločutja, tj. rahločutja, ki ga je skozi telesni gib praktično nemogoče
poustvariti, se v enaki meri nanj težko odzivati. Tako sta se Milan in Žigan
znašla v relativno nehvaležni vlogi zapolnjevanja namišljene teleološke vrzeli,
ki jo rada sproži izrecno statična in horizontalno razvijajoča se zvočna
pojavnost. Ampak ne sproži jo sama na sebi, temveč njen odnos do
interpretativnega polja občestva. Stvarne reakcije in interakcije gledalcev/poslušalcev
lahko v velikih potezah posežejo v improvizacijsko dogajanje – praktiki morajo vselej upoštevati njihovo
navzočnost, njihovo voljo do prisostvovanja, prav tako kot potencialne meje
njihove pozornosti in potrpežljivosti. Za povrh je statična telesnost še
bistveno bolj vpadljiva in zato bolj pripravna za razvijanja v dinamično
heterogene sklope, ki poskušajo z implicitnim dovajanjem vsebinske koherence in
pomenske stanovitnosti. Ustvari se torej situacijsko polje ostrega kontrasta
med sorazmerno statičnim, nesporno nediomatskim, antiteleološkim zvočnim delom
in nadvse prožnim, formalno fluidnim, predvsem pa pomensko neprimerljivo (vsaj
na prvo žogo) bolj doslednim gibalnim tvorstvom. Slednja relacijska
konstelacija je vir tiste uvodoma omenjene, nehvaležne kontemplativne zadrege
in poglavitni razlog za mojo afiniteto do zapiranja oči – omenjeni kontrast je
že skoraj dušeč, telesnost enostavno pregrobo aludirajoča, da bi lahko opazoval
in kontempliral karkoli drugega kot zgolj njeno atraktivno semantično tančico.
Tu se lahko
vrnem k zgoraj opuščeni poanti o intrigantnih pojavnostih nepojasnjenih virov
zvoka, saj se zdi, da lahko prav slednji po svoje prebijejo opisano zadrego.
Vendarle gre za srečanje, kjer poslušalstvo/interpreti vsaj do neke mere
pričakujejo zvočno dogajanje in kjer imajo, neglede na to, da gre morda za
povsem implicitne izpeljave, gibalne manifestacije potencial zavzeti izrazito
glasbeno vlogo, tudi v primeru široko odprtih oči. Dihi, sopihi, bosonoga
copotanja, škripanja in topoti so v enem pogledu vse globoko zvočne dejavnosti,
ki v svojih raznolikih teksturnih in barvnih podobah polnijo zvočno polje,
mestoma celo docela preglasijo inštrumentalni predel in tvorijo konkretno vzporednico samoumevno
glasbenim razporeditvam. Na tem mestu se nam končno ponudi odgovor za
obravnavano in že večkrat omenjeno zadrego – morda lahko intermedijska
improvizatorska srečanja àla (Ne)forma
na nek način predstavljajo prvovrstno priložnost za razmišljanje o glasbi kot
izključno ali zgolj organiziranem zvoku. Še zlasti v takšnih primerih, kot je
bila 98. edicija serialke, torej, ko je glasba telesa, giba in plesa na več
mestih prodornejša od tiste, ki se odvaja iz inštrumentov. Odločitev glede
položaja oči je potem lahko že popolnoma arbitrarna.
