Preden se lotim razmislekov o improvizaciji, telesu, gibanju, bom na kratko orisal, kaj je podlaga mojim razmislekom oziroma iz katerega temelja izhajam, ko govorim o razmerju med plesom in koreografijo.
Ena od knjig, ki je dodatno poglobila moja umetniška raziskovanja digitalnosti, digitalizma (digitality, digitalism), je knjiga Alexandra R. Gallowaya z naslovom Laruelle, Against the Digital. V njej avtor težko razumljivega filozofa Laruella označi za enega tistih mislecev, ki se v razmišljanju o položaju in načinu obstoja človeka na našem modrem planetu, o izvoru naših epistemoloških modelov, o umetnosti in dogodku še najbolj približa konceptu, po katerem je digitalno tisti model, ki ponuja sestop iz obstoječih, okostenelih epistemoloških modelov. Galloway ugotavlja, da Laruelle vprašanje »enega«, »skupnega«, torej tistega, kar nas povezuje in obenem deli (recipročnost), označi kot »okostenel« način razmišljanja in v isti sapi predlaga, naj bo razmišljanje vzporedno dejstvu, da je naša zemlja in na njej vsa narava že neizpodbitno »ena« – narava je torej eno in človeški obstoj ji je vzporeden. V tem smislu Laruelle izpodbija »okostenelo« opredeljevanje na znotraj in zunaj človeške vrste in s tem povezane modele hierarhije. Le-ti, navkljub umetniškim in znanstvenim dosežkom človeštva na Zemlji, dosegajo svoj vrh prav sedaj v vseprisotnem neoliberalnem kapitalizmu in s tem povezanim trgom. Dokler sta digitalnost in digitalna tehnologija orodji našega analognega modela, sta tudi v službi »okostenelih« determinacij pomena in načina življenja. Porast nacionalizma in politična igra izločevanja glede na »jaz« in »drugi« sta se sicer že dogajali v 20-ih letih prejšnjega stoletja, prav tako tudi izničevanje znanosti in umetnosti. Danes je razlika v digitalni tehnologiji, ki dovoljuje nadaljnje poglabljanje »okostenelih« regulativov, kot so mizoginija, izkoriščanje dela, imperializem, kolonializem. Digitalnost in digitalna tehnologija sta vseprisotni, obenem pa nevidni in v lasti prav teh »analognih« postopkov in modelov. Predlagana »vzporednost« postavi človeštvo kot vzporedno obstoječim živim in neživim organizmom in ne kot dominantno vrsto zgolj zaradi tega, ker smo na vrhu prehranjevalne verige. Moj razmislek zadeva vprašanji, kaj mi naravi sploh vračamo in kako lahko človek sploh govori v imenu narave. Kako sploh zastopati naravo?
Dejstvo je, da je koreografija navzoča povsod, od politike do posameznikovega načina življenja. Koreografija kot orodje nagovarja specifičen tip individualnosti, isto individualnost nagovarja tudi obstoječi neoliberalni trg. Človeštvo je kot okolje trenutno močno preindividualizirano! Je torej individualnost kot model obstoja, kot vrednota in model posameznikove »svobode« (glede na izbiro in možnost) tisti tip okostenelega modela, ki vzdržuje ponavljajoče se uničujoče človekove zablode skozi vso našo zgodovino na zemlji?
Od kod torej izhaja ta okosteneli model in kako to, da se še kar ohranja?
V zvezi s tem bi se lahko oprl na delo Rosi Braidotti Posthuman feminism ter delo Freda Motena in Stefana Harneyja z naslovom The Undercommons: Fugitive Planning & Black Study.
Nadaljevanje je povzetek »glasnega razmišljanja«.
»Okostenelost« obstoječe epistemologije argumentiram v pomenu »teritorialnosti«, ki je kot način preživetja prisotna že od samih začetkov širitve homo sapiensa po zemeljski površini. Naravni viri in nataliteta so ključni za obstoj vseh živih organizmov na našem planetu, kot taki se vzpostavljajo, odkar človek odkriva svet in ga zavzema z vojaškimi pohodi, od antike do križarskih vojn, od odkritja Amerike prek 1. do 2. svetovne vojne. Vsi današnji zakoni in s tem povezane epistemološke determinacije izhajajo prav iz teh regulativov: obstoj/dominanca vrste in obvladovanje teritorija. Ta paradigma spremlja vse velike mislece, sociologe, znanstvenike, umetnike, psihologe, ne glede na čas delovanja, in jih empirično vključuje v sistem neoliberalnega kapitalizma, reguliranega s strani white male supremacy, ki s patriarhalnostjo vzpostavlja bel moški teritorij.
Kako naj torej razmišljamo o koordinatah prostor/čas kot koreografskih nastavkih, o tem, kako se v določenem prostoru in v danem času razvijajo materija, misel, dogodek? Je to pogojeno z istim »okostenelim« modelom?
Digitalnost v temelju ni heterogena, je binarna, je koreografija kombinacij 0 in 1. Navzven ni združena v enem, marveč se širi v smeri abstraktnih matematičnim aksiomov in teoremov. Abstrakcija, ki jo kot tako najdemo v polju raziskav kvantne fizike: materija se lahko spreminja neodvisno od časa. Znanstvene raziskave odkrivajo, da živa bitja ne dedujejo le zaporedja x y kromosomov, ampak da je del tega zapisa tudi spomin. V tej smeri so fascinantne tudi znanstvene teorije o medsebojnem vplivanju teles, četudi obstajajo v razmaku več kot dvesto tisoč let. Digitalnost kot polje neraziskanih in predvsem abstraktnih aksiomov torej lahko nagovarja svet, ki je vzporeden obstoječi epistemologiji. Koreografija kot tudi socialno, politično in ne samo umetniško orodje obstaja znotraj »okostenelega« razumevanja bivanja človeka – koreografije bivanja, ki v središče postavlja potomce homo sapiensa kot dominantne teritorialne vrste.
Kaj se zgodi, če pod vprašaj postavimo koordinati prostor/čas? Kaj, če sta koordinati prostor/čas verodostojni le pod določenimi pogoji in kaj, če je dvojica stvar koreografske odločitve, določitve? Kaj je potem z razvojem dogodkov, dogajanjem? Kaj, če je napredek enaka zanka kot trditev, da je zemlja ravna? Kaj, če je ples na podlagi chance and choice del prav te okostenele koreografske predpostavke? Kaj, če prostor in čas delujeta v smeri polifonije in sta prostor/čas kot eno »le« križišče mnogoterih frekvenc? Kako rezonira človeštvo? Človeštvo je vrsta okolja na naši zemlji. Zdi se, da koreografija kot orodje deluje predvsem znotraj meja človeške vrste in da se koreografski postopki kot regulacijski postopki v iskanju »harmonije« bivanja prav malo nanašajo na okolje, ki kot zunanja vzporednost obdaja človeštvo.
V umetniških raziskavah, ki jih imenujem Language Sausage (Jezikovna Zgoščenka), eksperimentiram v polju med koreografijo in plesom. Med koordinatama prostor/čas me zanima predvsem prostor, medtem ko v trenutnih raziskavah čas zame pomeni predvsem poslušanje med zaznavami znotraj plešočega telesa in resonancami zunaj plešočega telesa. Kot dihanje npr. V tej smeri ne prisegam le na harmonije, ker se mi zdi, da je harmonična lestvica danes popolnoma določena in skoreografirana. Zvoki, glasovi, oscilacije, frekvence, skratka glasovi, ki niso del »harmonične« regulacije, sploh ne obstajajo in to niti v vzporednem smislu. Na tej točki bi predlagal knjigo Robin James The Sonic Episteme: Acoustic Resonance, Neoliberalism, and Biopolitics, v kateri avtorica trdi, da so danes tudi najbolj avantgardna resonanca in z njo povezane najbolj radikalne frekvence zvoka del istega neoliberalnega trga, reguliranega preko zgodovine white supremacist capitalist patriarchy. V tem smislu »harmonija« zame deluje predvsem kot koreografski zahtevek in ne ravnovesje med različnimi zvoki.
V LS eksperimentiram predvsem z vmesnikom med ritmom in groove-om! Če ritmu vzameš čas nastane groove, vendar, ko ritmu jemlješ čas, je že vnaprej jasno, da se bo čas vrnil k ritmu, sicer groove ne more obstajati! Ta prehod iz ritma v groove imenujem ples.
IMPROVIZACIJA
Improvizacija kot orodje in tudi kot umetniška oblika je pridobila lastno prepoznavnost v 70-ih letih. Kot taka je dovoljevala in obravnavala izstop iz »rigidnih« spon do takrat dominantnega modernega plesa. Predvsem je improvizacija kot odrski dogodek ponujala križišče več umetniškim praksam, kot so likovna umetnost in glasba. Improvizacija kot umetniški dogodek je bila in je še danes nedoločen potek, osredotočen na koordinati tukaj in sedaj. Smernici, kot sta naključje in izbira (odločitev), sta del dogodka, pogojenega z določenim prostorom in časom, ki ravno zaradi lastne neulovljivosti lomi sicer konvencionalne hierarhične konstrukte. Kar se zgradi, se gradi v danem trenutku in to pred očmi slehernega obiskovalca. V letih, ki so sledila, je improvizacija postala nepogrešljivo orodje skoraj vsakega odrskega procesa. »Improvizacija« je dobesedno postala tehnika, kot na primer instant composition.
Hkrati z razmahom improvizacije pa je na drugi strani koreografija preskočila iz okvirov zgolj s plesom povezanih praks: koreografijo kot orodje regulacije in apropriacije med posamezniki v danem prostoru in času in pod danimi družbeno-političnimi pogoji danes najdemo povsod. Še posebej v tako imenovanem digitalnem okolju.
Regulacija in apropriacija kot priznani dejanskosti, trdno zasidrani v temeljih neoliberalnega trga, sta pravzaprav kar neizpodbiten pogoj njegovega ustroja. Dandanes sta še najbolj radikalna in avantgardna zvok in gib del neoliberalne koreografije. In če nisi del te »harmonije«, ne obstajaš, te ni.
Plesno-improvizacijski dogodek – z vsem globokim spoštovanjem – z lastnim nepredvidljivim potekom vseeno napoveduje stil, ki torej tako na strani izvajalcev kot gledalcev anticipira določen (nepredvidljiv) dogodek. V tej smeri je torej »nepredvidljivost« del istega regulativa in serije pravil. Empirika študija dogodkov v določenem prostoru in času predlaga analizo na podlagi zbranih podatkov. Le-ti dovoljujejo smer gradnje tako misli kot tudi tako imenovanega napredka. Improvizacija je v tem smislu v danem, nepredvidenem času nekakšna analiza potencialnih možnosti v danem prostoru in času. Kaj pa je v tej smeri recimo »razpad«? Ali unalignment? Nepredvidljivost je dandanes ključni in sestavni del zelo predvidljivega in dominantnega neoliberalnega trga, medtem ko je anticipacija nepredvidljivega nepogrešljiv in sestavni del »harmonije« same. Po drugi strani improvizacija kot koreografsko orodje uči (anticipira) način performiranja in je torej stil.
PLES
»Če torej koreografija obstaja, kaj več je lahko ples?«
Na to temo je možno pogledati iz več perspektiv in prek mnogih razmislekov, na primer določimo lahko, kaj je dogodek, napredek in individualnost, predvsem pa kaj je hierarhija odločitev, ki delujejo v smeri »napredka«. Individualnost je pluralna določitev.
Osredotočil se bom na telo in gibanje kot izhodiščni točki.
TELO
Kako določiti telo, če mu ne damo imena? In v tej smeri: kaj je individualnost, torej individualno telo? Naše trenutno človeško okolje je preindividualizirano. Človeštvo je okolje in je dogodek, vendar ima tudi samo okolje, v katerem se nahaja. Vse preveč določamo individualnost zgolj znotraj nas samih in kot dominantna vrsta določamo vse ostale entitete, ki nas obkrožajo in so v našem okolju. Ali in kako si lahko, na primer, predstavljamo procese, kjer bi nekdo ali nekaj zastopalo naravo? Naravi neprestano jemljemo, kaj pa ji vrnemo? Individualnost je ključna določitev znotraj serije regulacij in apropriacij neoliberalnega trga! Po drugi strani, ko plešem v studiu, sem lahko vse prej kot Matej Kejžar, v trenutku, ko stopim iz studia, sem spet isti koreografirani Matej Kejžar. Verjamem, da individualnost, torej določitev posamezne id-e-ntitete, ni le stvar notranjih procesov, ampak tudi procesov, ki se dogajajo v okolju. What is on the outside? Medtem ko sem v studiu, je moje plešoče telo lahko vonj na površini telesa, lahko je videz in barva kože, lahko je ujeta uničujoča binarna determinacija, npr. moški-ženska, bel-črn, južni-severni, lepo-grdo, determinacija, ki je kot pogoj zasidrana globoko v obstoječem epistemološkem sistemu. Digitalizacija na drugi strani ponuja polje vzporednih in abstraktnih aksiomov in kot logika bivanja dovoljuje različnim telesom, tako živim kot neživim, da delujejo v smeri prav teh vzporednih abstraktnih aksiomov. Ne združuje nas le neoliberalni trg, ampak predvsem prostor, pogojen z mnogoterimi, seveda res emancipatornimi oblikami individualnosti. Determinacije, ki so nam dane ob rojstvu, so pravzaprav olje na ogenj prav tistim oblikeam individualnosti, ki jo kot pogoj določa harmonija kapitalističnega neoliberalnega sistema. Emancipacija je vsekakor nujna in pomembna, vendar pa ne obrodi želenih rezultatov, če je oblika izraza in »frekvenca« glasu enaka oscilacijam na lestvici »harmonije«. Vsekakor je zelo intrigantno vprašanje, kako in pod kakšnimi pogoji opredeliti individualno telo zunaj obstoječe dominantno harmonične lestvice!
PLES, PLESOČE TELO
Ko grem v studio s plesalci ali sam, je moje izhodišče spending time together dancing. To je že preobrat običajnih smotrov, saj nam gre za ples brez zahtev po koreografirani vzajemnosti (prostor/čas), že to je dovoljšen razlog! Na tej točki bi opozoril na knjigo Tristana Garcie z naslovom Form and Object, A treatise on things, v kateri avtor trdi: »No-matter-what is already something!«
Kot sem že omenil, umetniško eksperimentiram v polju med koreografijo in plesom, torej v polju, ki je pogojeno z nekonvencionalno koreografsko logiko. Pravzaprav se ukvarjam z obliko, ki išče lastno logiko raziskovanja načinov fizične prisotnosti. Digitalnost mi omogoča razmišljanja v smeri abstraktnih aksiomov, torej poteka, za katerega so plesna tla že dovoljšnja determinacija.
LS je umetniški eksperiment, ki pod vprašaj postavlja logiko znotraj danega epistemološkega sistema. Logika prostora ni enaka logiki časa (kaj to sploh je?). Ali: »We don’t have to do anything, we are already in« – to je nekaj manter, ki si jih v studiu neprestano zastavljam. Ne zanikam koreografije, saj koreografija je, vendar se sprašujem, kakšne so še lahko vzporedne logike plesa. Tako pod vprašaj postavljam dane determinacije individuuma in načinov zavedanja prostora.
Ples se kot ena najmlajših umetniških zvrsti še ni emancipiral sam od sebe. Še vedno je povezan s koreografijo, stilom in tipom premikanja.
Po drugi strani je človekovo telo, še posebej plesoče, zelo inteligentno. Ravni izkušenj in zaznav, ki resonirajo skozi plešoče telo, dosegajo razsežnosti, ki jih je mestoma nemogoče ubesediti. Obenem pa ples zame ni zgolj jezik, saj je jezik pogojen z izvajanjem pravil, torej »koreografijo«. Če vemo. da je jezik trivialen, kakšna bi bila potem logika plesa, ki bi bila kot oblika fizične prisotnosti lahko več kot zgolj smer koreografskega raziskovanja?
V tej luči pristopam k plesočemu telesu kot križišču treh izhodiščnih ritmičnih nastavkov:
* - ritem misli (elektrika, možgani)
* - ritem vitalnih organov (konstanta, prisotna v različnih frekvencah pljuč in srca, odvisno od oblike fizične prisotnosti)
* - ritem kreativnega dela (pelvis in vsi njegovi organi)
Plesoče telo resonira v smeri omenjenih ritmov. In če bi ti trije ritmični nastavki delovali »harmonično«, bi živeli v drugačnem svetu! Predvsem, naše človeštvo je pogojeno s polifonijo omenjenih ritmov. Le redko se zgodi, da se ritmi združijo v eni frekvenci: to proizvede stanja ekstremne ekstatičnosti, kot sta strah in zaljubljenost. So pa ti trije ritmi neločljivi in delujejo vzporedno znotraj posameznikovega telesa. Uveljavljati hierarhijo med njimi je tako, kot bi trdili, da so možgani in telo ločene entitete. Telo ni samo v danem teritoriju, telo je teritorij.
September 2021
