(Ne)forma
#95, 28. avgust 2022, Nova pošta
Ob ponovnem beleženju (Ne)forme me spreleti
streznitev, da eksperimentalne improvizacije še vedno ne znam gledati. Da
vstope še vedno iščem na preveč konvencionalen način, da (Ne)formo skušam še
vedno stlačiti v rigidne predalčke in da se mi še vedno ne pusti.
Eden od rigidnih predalnikov se imenuje žanrska
opredelitev in je kritikovo nepogrešljivo orodje. Nemara je nekaj podobnega
imel v mislih Ernst H. Gombrich, ko je pisal svoj sloviti esej »Norma in forma«
(po naslovu sodeč primerna referenca za refleksijo (Ne)forme), kjer je dejal,
da je človek (še sploh nevrodivergenten) pač klasifikacizirajoče bitje. Ne iz
želje po predalčkanju zaradi predalčkanja samega, pač pa, ker nam kategorije
usmerjajo pozornost in osredotočajo interpretacijo. Po Gombrichu (umetnostnemu
zgodovinarju) interpretacija pomeni rekonstrukcijo izgubljenega besedila, po
katerem je umetniško delo nastalo, torej konteksta,
ki pa v improvizaciji redko sploh obstaja. Kljub temu pa predstava nikoli ne
nastane iz ničesar, če nič drugega, jo ustvarijo avtorice_ji, ki jih v veliki
meri določa žanr, v katerem so zrasle_i, in konvencije, katere so
ponotranjile_i. Ne toliko kontekst kot sotvarje.
Nepovabljena zagonetka se mi med ogledom zadnje (Ne)forme,
tokrat hkrati prezentacije letošnje edicije mednarodnega umetniškega
laboratorija za sodobne scenske umetnosti (PARL), ni pustila sprostiti, saj jo
je moj analogij želen um premleval ob vsakem dejanju performerk_jev. Z
refleksijo Gombrichovih besed pa sem se vprašal, ali improvizator_ka ne
ilustrira prej obstoječega konteksta, ali je neizbežno, da je improvizacija
ilustracija improvizatorkinega_jevega prej obstoječega sotvarja?
Sotvarje v gledališču zavzema mnoge oblike. Že
gledališka dvorana nam denimo določa obnašanje med predstavo in posledično
dojemanje le-te. Predhodne izkušnje občinstva, ki je v dvorano Nove pošte običajno
posedeno za ogled predstave tako, da vsaj do neke mere obdrži četrto steno, slednjo
hočeš nočeš skonstruirajo. V 95. (Ne)formi je četrta stena razpokala, ko se je
na tleh ležečega Luke Piletiča usmilil prvi gledalec, ki je okleval, kljub temu
da ga je Luka poklical poimensko. Povsem se je sesula vase, ko je Luka v nas
začel metati grozdje, najdeno v preddverju dvorane. Zradirala pa jo je Lukina
šala: »Hey guys, I just now came up with
this: if you don't like me throwing grapes at you, please tell me, because I
wouldn't want to get accused of g-rape.« Četudi je sotvarje prostora
ponudilo prvotno interpretacijo, jo je sotvarje improvizatorja narisalo na
novo.
Z drugimi besedami: ker Luka Piletič izvira iz
uličnega in lecoqovskega fizičnega gledališča, je improvizacija ob njegovih
vložkih prevzela uličen in lecoqovski fizično-gledališki značaj. Ko je odrsko
površino naselil sodobni plesalec Stefaan Morrow, je odrsko dogajanje ob
njegovih spretnih akrobacijah dobilo sodobno-plesni značaj. Ko je med Lukino in
Stefaanovo pričkanje posegla dramaturginja Jasna Jasna Žmak z opozorilom »you're out of time«, je videno prevzelo
značaj ustvarjalnega procesa. In tako naprej in tako nazaj.
Ob hitrem značajskem prehajanju, meječem na stapljanje
žanrov v sinkretistično fluidno talino, ki nastaja pred mojimi očmi, se
vprašam, čemu se ne morem samo potopiti in uživati?
So žanrski zakoni, tako kot splošni, narejeni zato, da se jih prekrši? Je žanrska
anarhija upravičena že samo zaradi svoje nepredvidljivosti in zabavnosti, ki
vznikne iz slednje? S tem sem se skoraj strinjal tik pred koncem predstave, ko
je skozi stranska vrata pritekel Junya Ishii, okrog odra in performerk_jev na
njem naredil en krog ter se spet izgubil v črno ljubljansko noč. In naenkrat se
mi zasvita! Tudi kritik v predstavo vstopa s svojim sotvarjem. Po valu smeha,
ki je sledil Junyinem teku, se preostanek performerk_jev na odru spogleda ter
vpraša: »Was that the big finish we were
looking for?« Nato oklevajoče zapustijo prizorišče. In prime me, da bi
pokritiziral nezmožnost končanja predstave, a se vzdržim, saj spoznam, da je
ravno v tem vsa poanta (Ne)forme.
Odprtost v pristopih in razpletu odrske situacije
sopostavitve glasbenikov (tokrat Vid Drašler in Tom Jackson) z (ad hoc)
peformerkami_ji (tokrat poleg omenjenih še Chiara Alissa Estivariz Lopez,
Morana Novosel in Lewis Major) vzbudi vprašanja. Raziskuje. V nasprotju z impro
gledališčem pa eksperimentira in mnogokrat se ji gledališkost izmakne. Ko se
Morana in Lewis na konec odra usedeta za partijo taroka, medtem ko se Stefaan
in Luka mečeta ob tla, ali pa se nam Chiara Alissa neopazno pridruži v
občinstvu, medtem ko ostale_i že zapuščajo oder. Skratka: absolutna odprtost,
ki bi se je lahko poslužile_i tudi obiskovalke_ci. Kdo ve, kaj bi našle_i.
Morda dokaz, da svojemu sotvarju vendarle lahko ubežimo? Ali pa ne, pišoči namreč
nisem bil dovolj pogumen.
Odprtost v izvedbi, implicirajoča tudi v odprtost v
vsebini, ki bo iz prve vzniknila, pa poudari tudi bistvo gledališke izkušnje –
njeno živost, nepredvidljivost in ranljivost, zaradi katerih se v teater
vztrajno vračam. Tudi ogled mojstrsko izvedene, a sicer preveč poštirkane,
rigidno skoreografirane in na pamet naučene predstave, ima čar, ki izvira iz
realnosti, da bi še vedno lahko šlo kaj narobe. Ampak enkratni eksperimenti, ki
se na kontekst požvižgajo, sotvarje pa poudarijo, so tisti, ki v tem
gledališkem bistvu zablestijo, in ko gre kaj narobe, gre pravzaprav prav.
