Neforma #109, 7. aprilr 2024, Španski borci
Povabilo za
pisanje o Neformi je prišlo povsem nepričakovano, vendar sem po prebiranju
refleksij o prejšnjih tovrstnih zvočno-gibalnih performativnih dogodkih, ki se
že dlje časa odvijajo v Španskih borcih, ugotovila, da ne gre za klasično
pisanje recenzij, temveč predvsem za beleženje asociacij, refleksij in
intuitivnih utrinkov, ki jih je pisec doživel na zanimivih soočenjih, potekajočih
med glasbeniki in plesalci oz. performerji. Ko smo se v krogu posedli po odru
Španskih borcev, so bila v osrednjem delu že postavljena glasbila – priznam, da
sem večino njih videla prvič v življenju. Na eni strani se je nahajal skupek
elektronike s skorajda neopaznim lesenim glasbilom, za katerega se je izkazalo,
da gre za čelu podoben inštrument dvina (izdelan v Soma laboratoriju) – za
izjemno ozko leseno brenkalo, katerega izvor lahko najdemo v Perziji in ki v
kombinaciji z živo elektroniko proizvaja specifičen, precej misteriozen zvok,
na drugi strani pa so bila okrog stola razporejena tolkala (večina perzijskega
izvora), med katerimi je vizualno najbolj izstopal
handpan, narejen iz
trinidadskega
steelpana, ki deluje kot precej velik bakren vesoljski
krožnik. Medtem ko je z dvino upravljal Alastair McNeill, angleški glasbenik,
ki že osem let živi v Ljubljani in sodeluje z različnimi slovenskimi glasbeniki
in skupinami, je nasproti njega sedel tolkalec Boris Magdalenc, ki se zadnja
leta posveča igranju bobnov (zlasti bobna tombak, ki velja za najpomembnejše
tolkalo v perzijski glasbi) – v duu s Samom Kutinom in kot solist pa ustvarja
glasbo za plesne nastope in gledališke predstave. Kmalu sta se jima pridružili
še dve plesalki, Anamaria Bagarić
in Neža Kokalj. Prva je znana koreografinja in pedagoginja, ki se je v Egiptu
predstavila s prvim avtorskim solom Dark Matter(s), v Sloveniji pa sodeluje z
najrazličnejšimi koreografinjami in režiserji (zlasti s kolektivom fizičnega
gledališča Fourklor), druga pa končuje študij plesa v Linzu ter sodeluje v
interdisciplinarnih projektih z glasbeniki in vizualnimi umetniki po vsej
Evropi.
Že po
prvih zvokih perzijskega brenkala in tolkala je postalo jasno, da gre za
kompatibilni, da ne rečem ljubezensko-erotični odnos med dvema unikatnima inštrumentoma,
ki izvabljata nenavadno subtilna občutja, na katera sta se plesalki odzivali z
izjemno pozornostjo in fluidnostjo. Na trenutke je celo delovalo, kot da sta se
omehčali do te mere, da sta se utekočinili, spet drugič kot da se prebijata
skozi gosto, lepljivo snov – kot sta npr. jantar ali med – spet na drugih
mestih so postale kretnje bolj zamrznjene, odsekane in rigidne. Na določenih
energetskih vozliščih sta se plesalki med sabo – naključno ali z zavestno željo
po dotiku – prepletli in uperili svoj obraz proti glasbenikoma in občinstvu, a
večinoma sta uživali v solo plesu kot otrok, ki se znajde sredi travnika ter
usmerja svoje ude in obraz proti blagodejnemu pomladanskemu soncu. Tu in tam
sta priprli oči in posnemali kretnje druga od druge, malce za zafrkancijo, spet
drugič za provokacijo, da presekata ponavljajoč ritmični niz in odpreta paleto
novih koreografskih možnosti in izzivov. Šele ko je ena izmed njiju za nekaj
trenutkov izginila s prizorišča, je bilo moč čutiti velik manko, kot da je
energija v prostoru dobila povsem drugačno barvo in obliko. In ko smo že pri
slednji – kakšno olajšanje navdahne gledalca ob ogledu improviziranega plesa in
ob poslušanju improvizirane glasbe, ko se zave, da ni vpet v neko formalno
strukturo, znotraj katere naj bi razmišljal in ocenjeval skozi naučen diskurz,
temveč mu je dovoljeno izstopiti iz vnaprej premišljenih družbenih mehanizmov,
obrazcev, predalčkov in shem v metafizično dimenzijo neforme, skozi katero se
odprejo čutne zaznave, ki so bile doslej povsem neupoštevane in zanemarjene.
Saj se moramo tudi misleci in kritiki kdaj znajti v telesu (ne zgolj v glavi),
da bi skozi več čutil občutili, kako se nas videno in slišano dotakne celostno
na več različnih nivojih. Na ta način lahko skozi iracionalno misel podamo
občutke, za katere nas družbeni sistem že celo življenje sili, da jih umestimo
v nek racionalni diskurz, ki ne omogoča pogleda izza zastavljenega okvirja.
Čeprav je
težko najti besede in strniti misli, s katerimi bi opisala svoja občutja ob
prisostvovanju performansu, bom vseeno poskušala v enem ali dveh stavkih
opisati svoje doživljanje: Oseba, ki se nahaja na drugi strani lepljive opne,
me vleče skozi jantar v nek prostor, kjer se skupaj z njo kotalim po raznih
sobanah in prekatih, pri čemer tu in tam obvisim, »zazidana« v medeno matrico
ali pa se polagoma posedem na kakega od zračnih mehurčkov, ki daje vtis, kot da
je spužva, v katero se postopoma pogrezam. V jantarju se tu in tam znajde odtis
roke ali noge, za katero ne vem, ali je tuja ali moja, ali me boža in miluje
ali me podi stran. Vsake toliko me neka sila izstreli v vesolje, ki je še vedno
sestavljeno v pretežni meri iz lepljive snovi in ki daje vtis, kot da so povsod
okrog mene razporejena telesa, ki so v snov odtisnila svoj (telesni) spomin –
na podlagi zaznave le-tega lahko komuniciramo, saj se zavemo, da nas poganja
električni pulz, ki je vsem skupen. Slutim, da se vse odvija med dvema
magnetnima poloma, ki sta med sabo v neposredni soodvisnosti in ki omogočata
materializacijo eteričnih teles in njihovo »ugnezdenje« v čas in prostor.
Marsikdo
bi si mislil, da telo, ki je v stanju transa, izgubi občutek za prostor in čas,
a vse izkušnje do zdaj kažejo – vključno s to znotraj Neforme – da se občutek
za oboje le še poveča. Plesalki sta se na trenutke z zaprtimi očmi izogibali
druga drugi, po 45. minutah, ko naj bi se seansa počasi zaključila, pa je ena
izmed njiju spregovorila o tem, da na dotičnem mestu ne doživlja zaključka,
temveč kvečjemu suspenz, nakar so se vsi štirje sodelujoči odločili, da
nadaljujejo z improvizacijo, ki so jo zaključili povsem instinktivno točno 60
minut po njenem začetku (kot ponavadi seansa na Neformi traja). Pred tem nas je
Neža Kokalj pozvala, da zamenjamo sedeže, tako da smo zadnjo četrtino ure
sedeli drugje kot na začetku – zamenjana perspektiva gledanja pa je – tako kot
v filmu Društvo mrtvih pesnikov, v katerem glavni junak pozove drugega, naj
stopi na mizo, češ da bo spremenjen vidik gledanja sprožil tudi drugačno
razmišljanje – sprostila nove fenomenološke zaznave gledalcev, pri katerih sem
dobila občutek, da bi bili pripravljeni dogodku prisostvovati tudi celo noč, če
bi bilo treba … Čeprav so bili nastopajoči za trenutek v dilemi, ali naj
nadaljujejo z dogodkom ali naj ga končajo, se mi zdi, da si je marsikateri
izmed obiskovalcev zaželel, da bi tovrstna improvizacija predstavljala
neformalni model za drugačen način bivanja v svetu – v tišini, spontano, z
zavestjo o organskosti kolektiva in s prepuščanjem v neznano brez strahu, jeze
ali obžalovanja … In z zavedanjem, da je ta trenutek popolne predanosti – neponovljiv
in prvinski – edini, ki obstaja v vesolju neštetih možnosti in izbir.
