Neforma #86, 17. april 2021
Najbrž bi bilo neizvirno spomniti na to, da
je vprašanje razmerja med formo in neformo večno in bistveno vprašanje
človekove eksistence. Večnost, trajanje ter časnost in minevanje. Kaos in red.
Ideja in stvar. Pravilnost in kreativnost. Pojmovanje in intuicija. Zamejenost
in brezmejnost. Varnost in radovednost. Vsa ta nasprotja imamo v krvi in vsak
med nami se z njimi sooča v okvirih lastnega kulturnega koda, v vsakokrat novem
kontekstu. Da, toda na ključnost teh delitev sta me ob ogledu Neforme spomnila
gib in zvok, čutnost, ne pa tekst, jezik.
Moram priznati, da sem v prostor stopil
nekoliko nejevoljen. V predporostoru me je namreč pričakalo Sveto pismo v
kočljivem, nespoštljivem ambientu. Nisem kristjan, a pripadam sorodni tradiciji
in imam nek občutek za svetost. Zakaj morajo biti kulturniški prostori tako
klišejski, zakaj je treba iti na nož? Zakaj mora del populacije pacati po
starih freskah, pošiljati grožnje z ubijanjem otrok, druga pa širiti pobesnelo
neofašistično sovraštvo, pripravljeno na uboj? Je rešitev res v tem, da se enim
in drugim podeli puške in se zadeve pač rešijo na ta način? Mar ne bi bilo
smiselno, da v povprečju bolj izobražena kulturniška sfera inteligenteje, manj
otročje pristopa k tem stvarem? Problem je globji od očitnega. Dvomim, da je
bilo veliko ljudi tam iskreno sovražnih do krščanstva in kristjanov, da si s
tem daje dosti opravka. Gre bolj za neko samoumevnost ritualov zasmehovanja
Drugega v družbi, ki jih niti ne opazimo več. Verjamem, denimo, da bi vse
skupaj bilo videno v povsem drugačni luči, če bi tam bila sveta knjiga, na
katero se sam opiram. Ali, recimo, Baghavadgita, ni važno. Gre za slepe pege.
Ne želim pridigati. Povabljen sem bil, da
napišem nekaj o dogodku, v katerega jedru je totalna dialoškost. Dialoškost, ki
jo zahteva neforma, ki jo zahteva improvizacija. Zato pristopam iskreno in
dialoško. Sedel sem torej nejevoljen in z zametkom jeze, ki jih do teh ekscentričnih
kulturnikov goji povprečen slovenski desničar. Jeze, ki jo povprečen slovenski
desničar goji tudi do mene. Tako gre to. Če parafraziram Plavi orkestar: jer
tako male stvari čine život naš.
Želel sem gojiti to zamero, ne potlačiti
videnega, kot sem to počel v preteklosti, a dogajanje na odru me je sčasoma
posrkalo. Nekoliko zaspan, a vendarle z zanimanjem sem ga sprejmljal. Valovanje
zvoka in ubiranje gibov. Razhajanja in ujemanja. Uhajanja, loveljenja in
ujetja. Med plesalcema samima, med glasbenikoma, med zvokom in gibom.
Improvizacija je zanimiva ravno zato, ker uhaja ideologiji. Ne uide, toda tam,
onkraj pomena, nas vrača k nekemu praizvoru, ki si ga delimo vsi, ne glede na
to, kje se nahajamo na točki tik pred in po improvizaciji. Seveda improviziramo
in gledamo ter poslušamo vsak s svojega gledišča, toda to, v nekem čudnem
obratu, iz trenutka v trenutek postaja bolj relativno. In se obenem utrjuje.
Tako kot so štirje moški na odru obenem
uahajali izhodišču in lovili nova. Jurij Konjar je na neki točki odlepil
podlago odra. To se mi je zdel zelo pomenljiv moment, saj je s tem ustvaril nov
pravokoten oder. Oder znotraj odra. Z dejanjem destrukcije forme, vstopom v
neformo, je obenem vzpostavil novo formo.
Prav v tem se po mojem združita bistvi
radikalnosti in improvizacije. Radikalnost ni v slepem rušenju, temveč v
poskusu, da pridemo na rob forme in tam vidimo nove prespektive. Da jo
razstavimo in pogledamo, kaj jo tvori in kaj se da z deli še narediti.
Improvizacija in radikalno delovanje nasploh sta preizkušanje meja, ne
uničevanje. Sta preizkušanje in poskušanje, ne nihilistična odpoved.
Radikalnost ni v nasprotju z dialogom, temveč je njegova najvišja oblika, tako
kot improvizacija. Pomagata čistiti misli, ne pa zamegljevati. Podobno je s
sprehodom. Hodcu na neki točki misli začnejo uhajati in vandrati, budi se
domišljija, uletavajo krneke ideje, koristne ideje, smeti, naključni
spomini; pravilen ritem korakanja povzroči pisano razcefranost v mislih. A
vendarle se na koncu vrneš z jasnejšimi mislimi in morda z novo idejo.
Na odru se, kljub temu,
da poslušamo hrup, zgodi tišina. Hrup je tunel do tišine, opletanje plesalcev
pa pohod skozi njega. Tišina in hrup sta med seboj v podobnem razmerju kot
forma in neforma ali kot hoja in misli med hojo. Improvizacija se dogaja v
sicer glasnih in razvratnih klubih, a vzpostavi sveto ognjišče tišine. Tako je
bilo tudi z neformo. Bil je, se mi zdi, prvi dogodek, ki sem se ga udeležil v
tem letu in sredi osamljenega molka, v katerega stalno butajo politične intrige
in strupeni izbruhi nasilja, in ki mi je na samem odru, onkraj vseh besed,
ponudil pluralno mesto tihega dialoga.
