Muanis Sinanović: Radikalnost dialoga in oblika neforme

Neforma 86, 17. april 2021

Najbrž bi bilo neizvirno spomniti na to, da je vprašanje razmerja med formo in neformo večno in bistveno vprašanje človekove eksistence. Večnost, trajanje ter časnost in minevanje. Kaos in red. Ideja in stvar. Pravilnost in kreativnost. Pojmovanje in intuicija. Zamejenost in brezmejnost. Varnost in radovednost. Vsa ta nasprotja imamo v krvi in vsak med nami se z njimi sooča v okvirih lastnega kulturnega koda, v vsakokrat novem kontekstu. Da, toda na ključnost teh delitev sta me ob ogledu Neforme spomnila gib in zvok, čutnost, ne pa tekst, jezik.

Moram priznati, da sem v prostor stopil nekoliko nejevoljen. V predporostoru me je namreč pričakalo Sveto pismo v kočljivem, nespoštljivem ambientu. Nisem kristjan, a pripadam sorodni tradiciji in imam nek občutek za svetost. Zakaj morajo biti kulturniški prostori tako klišejski, zakaj je treba iti na nož? Zakaj mora del populacije pacati po starih freskah, pošiljati grožnje z ubijanjem otrok, druga pa širiti pobesnelo neofašistično sovraštvo, pripravljeno na uboj? Je rešitev res v tem, da se enim in drugim podeli puške in se zadeve pač rešijo na ta način? Mar ne bi bilo smiselno, da v povprečju bolj izobražena kulturniška sfera inteligenteje, manj otročje pristopa k tem stvarem? Problem je globji od očitnega. Dvomim, da je bilo veliko ljudi tam iskreno sovražnih do krščanstva in kristjanov, da si s tem daje dosti opravka. Gre bolj za neko samoumevnost ritualov zasmehovanja Drugega v družbi, ki jih niti ne opazimo več. Verjamem, denimo, da bi vse skupaj bilo videno v povsem drugačni luči, če bi tam bila sveta knjiga, na katero se sam opiram. Ali, recimo, Baghavadgita, ni važno. Gre za slepe pege.

Ne želim pridigati. Povabljen sem bil, da napišem nekaj o dogodku, v katerega jedru je totalna dialoškost. Dialoškost, ki jo zahteva neforma, ki jo zahteva improvizacija. Zato pristopam iskreno in dialoško. Sedel sem torej nejevoljen in z zametkom jeze, ki jih do teh ekscentričnih kulturnikov goji povprečen slovenski desničar. Jeze, ki jo povprečen slovenski desničar goji tudi do mene. Tako gre to. Če parafraziram Plavi orkestar: jer tako male stvari čine život naš.

Želel sem gojiti to zamero, ne potlačiti videnega, kot sem to počel v preteklosti, a dogajanje na odru me je sčasoma posrkalo. Nekoliko zaspan, a vendarle z zanimanjem sem ga sprejmljal. Valovanje zvoka in ubiranje gibov. Razhajanja in ujemanja. Uhajanja, loveljenja in ujetja. Med plesalcema samima, med glasbenikoma, med zvokom in gibom. Improvizacija je zanimiva ravno zato, ker uhaja ideologiji. Ne uide, toda tam, onkraj pomena, nas vrača k nekemu praizvoru, ki si ga delimo vsi, ne glede na to, kje se nahajamo na točki tik pred in po improvizaciji. Seveda improviziramo in gledamo ter poslušamo vsak s svojega gledišča, toda to, v nekem čudnem obratu, iz trenutka v trenutek postaja bolj relativno. In se obenem utrjuje.

Tako kot so štirje moški na odru obenem uahajali izhodišču in lovili nova. Jurij Konjar je na neki točki odlepil podlago odra. To se mi je zdel zelo pomenljiv moment, saj je s tem ustvaril nov pravokoten oder. Oder znotraj odra. Z dejanjem destrukcije forme, vstopom v neformo, je obenem vzpostavil novo formo.

Prav v tem se po mojem združita bistvi radikalnosti in improvizacije. Radikalnost ni v slepem rušenju, temveč v poskusu, da pridemo na rob forme in tam vidimo nove prespektive. Da jo razstavimo in pogledamo, kaj jo tvori in kaj se da z deli še narediti. Improvizacija in radikalno delovanje nasploh sta preizkušanje meja, ne uničevanje. Sta preizkušanje in poskušanje, ne nihilistična odpoved. Radikalnost ni v nasprotju z dialogom, temveč je njegova najvišja oblika, tako kot improvizacija. Pomagata čistiti misli, ne pa zamegljevati. Podobno je s sprehodom. Hodcu na neki točki misli začnejo uhajati in vandrati, budi se domišljija, uletavajo krneke ideje, koristne ideje, smeti, naključni spomini; pravilen ritem korakanja povzroči pisano razcefranost v mislih. A vendarle se na koncu vrneš z jasnejšimi mislimi in morda z novo idejo.  

  Na odru se, kljub temu, da poslušamo hrup, zgodi tišina. Hrup je tunel do tišine, opletanje plesalcev pa pohod skozi njega. Tišina in hrup sta med seboj v podobnem razmerju kot forma in neforma ali kot hoja in misli med hojo. Improvizacija se dogaja v sicer glasnih in razvratnih klubih, a vzpostavi sveto ognjišče tišine. Tako je bilo tudi z neformo. Bil je, se mi zdi, prvi dogodek, ki sem se ga udeležil v tem letu in sredi osamljenega molka, v katerega stalno butajo politične intrige in strupeni izbruhi nasilja, in ki mi je na samem odru, onkraj vseh besed, ponudil pluralno mesto tihega dialoga.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni