(Ne)forma #94, 18. junij 2022, Ustvarjalni center Krušče
Simona
Semenič, Samar Zughool, Ina Puntar, Andrej Fon in Tomi Janežič.
Ustvarjalni center Krušče. Poletni večer. Refleksija se mi vrtinči okoli
naslednjih pojmov: prostor – kako nastane vzgib – slike – ljudje –
pavza. A (Ne)forma se zame začne z vprašanjem: kaj pričakovati?
Zanimanje mi vzbuja prostor, ki ga še nisem obiskala, poguglam ljudi, ki
jih še ne poznam. Ko smo se vozili v Krušče in v tistem sproščenem
okolju pili kavo, se razgledali po posestvu in možnih prizoriščih, je
misel na neznano prihajajoče 'kaj naj bi bilo' blisknila tudi od
sodelujočih v izvedbi, vendar so se mi zdeli presenetljivo umirjeni in
sprijaznjeni z negotovostjo. Potrebno pa je sprejeti en dogovor: kje bo
(Ne)forma potekala ali vsaj kje začeti; v dvorani, na plesnem podu pod
starim kozolcem, na dvorišču? V ozračju, kjer odsotnost morebitnih
priprav na izvajanje ni olajšala odločitve, je bil sprejet Tomijev
predlog za dvorišče, ker tam še niso imeli nobenega dogodka. Tomi kot
gostitelj (ali je to njegova režiserska misel?) razpostavi še nekaj
malenkosti, inštrumente, stol. In ko smo se ob sedmih obiskovalci
posedli na stopnišče pred hišo, se je lokacija razgrnila kot nekakšen
naravni amfiteater, s kuliso rezidenčne hiše in travnika na levi.
Potrebno
je bilo začeti. Kako se dogodek odcepi od ne-dogodka? Kdaj se forma
izlušči iz neoblikovanega? Kako se razlikuje od vnaprej nepripravljenega
bivanja? Kaj pomeni dogovor, da bo nekdo nekaj počel – počel za
drugega? Naš prihod v Krušče, postopanje in druženje pred izvedbo ter
domačnost okolja sredi narave, ki ni le izvedbeni prostor, so
vzpostavljali prizorišče življenja, prizorišče skupnega, in ta občutek
pri meni vztraja tudi med gledanjem, ko so nekateri postavljeni pred
nalogo, da v to krajino prisotnosti intervenirajo z nečim, za kar v
resnici morda niti ni potrebe. Torej izziv človeku, kaj bo ali kaj lahko
sproži in laboratorijska situacija opazovanja porajanja ter srečevanja
impulzov in dinamike neke zgoščene skupnostne oblike.
V
tej situaciji je začetek, trenutek vzpostavitve izvajalcev in
občinstva, logično, neroden. Izvajalci stojijo v vrsti pred nami.
Prostor se zdi poln že sam po sebi. Začne Andrej. Kamenčke meče v
saksofon, postavljen na peščena tla, nekoliko vstran je še tamburin.
Dejanje v prostor naseli idejo, ki jo pograbijo tudi drugi. Ina z nogami
drsa po pesku, Samar ga pretaka med rokami, Simona s kamenčki cilja v
tamburin. Ideja se tako razvija skozi rokovanje s stvarmi, med katerim
se spontano izoblikuje prvo vodilo/ »pravilo« dejanj in komunikacije:
zvočna kompozicija. Zdi se, da ta igra skupinskega zvočnega ritma zažene
situacijo in poskrbi za lažji vstop v 'nekaj početi', podobno kot so
tudi že vse naravne danosti okolja in prineseni predmeti ali inštrumenti
še kasneje dobra opora pri iskanju impulzov za dejanja ali njihov
sprožilec.
Celotno dogajanje, ki se
postopoma seli na travnik, se mi izriše kot serija slik v trajanju,
sestavljenih iz živih, premičnih delov in širšega okolja z drevesi v
ozadju, rezidenčno hišo na eni in prenovljenim kozolcem na drugi strani.
V njihovem tekočem, umirjenem, a gladkem prehajanju se vprašanje, zakaj
smo tu in zakaj nekaj početi, umakne enostavnosti prisotnega in
zainteresiranega pogleda. Opazujem razvoj posamezne slike, zanima me
njeno trajanje oziroma vztrajanje pri »enem«, kako se prelije v
naslednjo. Osebe se mi pojavljajo kot nujni delci teh slik, kakor koli
in s čimer koli vstopijo v posamično sliko, jo zganejo, in te silnice
med ljudmi in naravo sooblikujejo žive kompozicije. Prepuščenost golemu
opazovanju naplavlja posamezne podobe in asociacije, bežno se igram s
pripisanimi drobci zgodb, misli, občutkov, pomenov. Pojavi se mi
vprašanje, ali tudi izvajalci v svoji pozornosti celoten tek dogajanja
razločujejo na posamezne prizore, enote, in gradijo slike, ali je v
njihovi pozornosti vse nedeljiv tok časa, v katerem iščejo posamične
impulze zase, svoj vstop, priključitev in dopolnitev, lastno mesto v
trenutni konstelaciji. Razločim lahko tri vire impulzov, ki poganjajo
dejanja in premike ter se med seboj prepletajo. Odnosnost, reakcije in
odzivi na soizvajalce, stvari in značilnosti okolja, potem
prisluškovanje prostoru in trenutku v širšem smislu, hkrati pa ima vsak
še neko svojo karakteristiko, svojo »zgodovino«, ki se tihotapi v njen
ali njegov odnos in pristop do stvari. Raznovrstnost osebnosti deluje
pravšnja, dinamika premišljeno odmerjena, pozornost posameznega
izvajalca do vsega okoli pa ključ za gradnjo celote in vtisa
povezanosti.
Andrej je prizorišče opremil z
inštrumenti, vendar v njegovi rabi ti postanejo stvari in ne (le)
nosilci zvoka, v zaznavanju možnosti interakcije je prej performer kot
glasbenik, zdi se mi zaupljivo, samozavestno predan improvizaciji in
zalotim se z vprašanjem, ali izkušnje v improvizacijskem delovanju
prinašajo tovrstno zverziranost. Ina se igra s performativnostjo zvoka,
njen glas mi zveni kot nedoločljiva zmes in joka in smeha, ki prinaša
delce absurda in tožbe, za ustvarjanje zvoka ji pride prav tudi
pozabljeno Bauhaus vedro z mokro krpo. Samar se naslanja na gib in telo,
ki v prostoru najde svoj vzgib, Tomija v spominskem odtisu pogosto
zagledam v oddaljenosti, krožečega »izven kadra«, s čimer poudarja in
vprašuje sam okvir slike, taiste, kateri Andrej v nekem momentu priskrbi
lucidno globino, ko se sprehodi v daljavo, do roba travnika, pred
drevesi postoji in – kot se zdi – opravi svojo malo potrebo.
Simona
se giblje po polju performativnosti dejanj, ob nabiranju in opravkih z
rastlinami v mojo zavest prinaša duh zeliščarke, a tudi ali predvsem
zato, ker zaznavam široko odprtost do celotnega prostora in dogajanja v
njem, ne le v njenih dejanjih, ampak tudi v sami drži in pozornosti.
Takšna prisotnost se ujame z mojo osebno afiniteto. Nekakšna prostranost
zavesti. Vztrajanje izvajalcev v praznini, v trenutku brez impulza ali
neodločenosti me pritegne. Ravnanje z ničem, ki je vse, s praznino, ki
je polnost. Igranje s kamenčki in biti kamenček. Ta neopredeljenost in
neulovljivost ima zame enak čar izstopajočega kot posamezni duhoviti
utrinki in domislice, ki vzniknejo v celoti, predvsem pa podčrta razliko
med težo občutka, da je treba nekaj početi, ki se včasih kristalizira v
deformiranju izvedbe v nastopanje, in stanjem, da je dovolj le
prisluhniti in obstati; razliko, ki je še toliko bolj izrazita v tem
prostoru in kontekstu, kjer smo na nek način – bolj kot v kakšni
klasični dvorani – vsi skupaj, vsi del nečesa. V okviru tega razmisleka
se mi Andrejev prizor uličnega saksofonista, s klobukom za kovance in
tik pred gledalci, a sočasno nezainteresiranostjo in nekakšno
komunikacijsko bariero, pokaže kot lucidno ironični komentar tega
paradoksa.
Po približno eni uri Tomi
povabi vse skupaj, da se premaknemo pod kozolec. Situacija z novim
prizoriščem postane kar naenkrat bolj formalna, postavljanje stolov,
predah, vmesen klepet, zatikajoča se, počasna selitev. Zgodi se pavza, v
mojem dojemanju nehotena in nepričakovana. Prekinitev prinese nov,
prazen prostor in nas (spet) postavi na začetek. Izvajalci čakajo. Zdi
se, da ničesar od prej ni več. Še nekaj nameščanja gledalcev in stolov
se prelije v namerno glasno premikanje in škripanje stolov kot poskus
zvočne interaktivne spodbude. Zdi se, da ni potrebe začeti na novo. Nova
spodbuda iz občinstva »Simona, dej kej povej.« in njen v odgovor
navrženi »Nimam kej.« v večkratnih ponovitvah nadaljuje zvočno igro
zvenečih replik. Simona zapoje Bilečanko. Drugi del (Ne)forme se iznajde
kot niz solo pevskih in glasbenih točk z aplavzom po vsaki. Iz bivanja v
konvencijo. »Petra, dej ti kej povej,« nato pravi gledalka drugi. »Sej
je bilo že vse povedano,« odvrne Petra. »Sej je bilo že vse povedano,«
ponovi Simona. Jasen znak. Vedeli pa smo že nekoliko prej.