Nika Arhar: Tisti, ki se s kamenčki igra

(Ne)forma #94, 18. junij 2022, Ustvarjalni center Krušče 

Simona Semenič, Samar Zughool, Ina Puntar, Andrej Fon in Tomi Janežič. Ustvarjalni center Krušče. Poletni večer. Refleksija se mi vrtinči okoli naslednjih pojmov: prostor – kako nastane vzgib – slike – ljudje – pavza. A (Ne)forma se zame začne z vprašanjem: kaj pričakovati? Zanimanje mi vzbuja prostor, ki ga še nisem obiskala, poguglam ljudi, ki jih še ne poznam. Ko smo se vozili v Krušče in v tistem sproščenem okolju pili kavo, se razgledali po posestvu in možnih prizoriščih, je misel na neznano prihajajoče 'kaj naj bi bilo' blisknila tudi od sodelujočih v izvedbi, vendar so se mi zdeli presenetljivo umirjeni in sprijaznjeni z negotovostjo. Potrebno pa je sprejeti en dogovor: kje bo (Ne)forma potekala ali vsaj kje začeti; v dvorani, na plesnem podu pod starim kozolcem, na dvorišču? V ozračju, kjer odsotnost morebitnih priprav na izvajanje ni olajšala odločitve, je bil sprejet Tomijev predlog za dvorišče, ker tam še niso imeli nobenega dogodka. Tomi kot gostitelj (ali je to njegova režiserska misel?) razpostavi še nekaj malenkosti, inštrumente, stol. In ko smo se ob sedmih obiskovalci posedli na stopnišče pred hišo, se je lokacija razgrnila kot nekakšen naravni amfiteater, s kuliso rezidenčne hiše in travnika na levi. 

Potrebno je bilo začeti. Kako se dogodek odcepi od ne-dogodka? Kdaj se forma izlušči iz neoblikovanega? Kako se razlikuje od vnaprej nepripravljenega bivanja? Kaj pomeni dogovor, da bo nekdo nekaj počel – počel za drugega? Naš prihod v Krušče, postopanje in druženje pred izvedbo ter domačnost okolja sredi narave, ki ni le izvedbeni prostor, so vzpostavljali prizorišče življenja, prizorišče skupnega, in ta občutek pri meni vztraja tudi med gledanjem, ko so nekateri postavljeni pred nalogo, da v to krajino prisotnosti intervenirajo z nečim, za kar v resnici morda niti ni potrebe. Torej izziv človeku, kaj bo ali kaj lahko sproži in laboratorijska situacija opazovanja porajanja ter srečevanja impulzov in dinamike neke zgoščene skupnostne oblike. 

V tej situaciji je začetek, trenutek vzpostavitve izvajalcev in občinstva, logično, neroden. Izvajalci stojijo v vrsti pred nami. Prostor se zdi poln že sam po sebi. Začne Andrej. Kamenčke meče v saksofon, postavljen na peščena tla, nekoliko vstran je še tamburin. Dejanje v prostor naseli idejo, ki jo pograbijo tudi drugi. Ina z nogami drsa po pesku, Samar ga pretaka med rokami, Simona s kamenčki cilja v tamburin. Ideja se tako razvija skozi rokovanje s stvarmi, med katerim se spontano izoblikuje prvo vodilo/ »pravilo« dejanj in komunikacije: zvočna kompozicija. Zdi se, da ta igra skupinskega zvočnega ritma zažene situacijo in poskrbi za lažji vstop v 'nekaj početi', podobno kot so tudi že vse naravne danosti okolja in prineseni predmeti ali inštrumenti še kasneje dobra opora pri iskanju impulzov za dejanja ali njihov sprožilec.



Celotno dogajanje, ki se postopoma seli na travnik, se mi izriše kot serija slik v trajanju, sestavljenih iz živih, premičnih delov in širšega okolja z drevesi v ozadju, rezidenčno hišo na eni in prenovljenim kozolcem na drugi strani. V njihovem tekočem, umirjenem, a gladkem prehajanju se vprašanje, zakaj smo tu in zakaj nekaj početi, umakne enostavnosti prisotnega in zainteresiranega pogleda. Opazujem razvoj posamezne slike, zanima me njeno trajanje oziroma vztrajanje pri »enem«, kako se prelije v naslednjo. Osebe se mi pojavljajo kot nujni delci teh slik, kakor koli in s čimer koli vstopijo v posamično sliko, jo zganejo, in te silnice med ljudmi in naravo sooblikujejo žive kompozicije. Prepuščenost golemu opazovanju naplavlja posamezne podobe in asociacije, bežno se igram s pripisanimi drobci zgodb, misli, občutkov, pomenov. Pojavi se mi vprašanje, ali tudi izvajalci v svoji pozornosti celoten tek dogajanja razločujejo na posamezne prizore, enote, in gradijo slike, ali je v njihovi pozornosti vse nedeljiv tok časa, v katerem iščejo posamične impulze zase, svoj vstop, priključitev in dopolnitev, lastno mesto v trenutni konstelaciji. Razločim lahko tri vire impulzov, ki poganjajo dejanja in premike ter se med seboj prepletajo. Odnosnost, reakcije in odzivi na soizvajalce, stvari in značilnosti okolja, potem prisluškovanje prostoru in trenutku v širšem smislu, hkrati pa ima vsak še neko svojo karakteristiko, svojo »zgodovino«, ki se tihotapi v njen ali njegov odnos in pristop do stvari. Raznovrstnost osebnosti deluje pravšnja, dinamika premišljeno odmerjena, pozornost posameznega izvajalca do vsega okoli pa ključ za gradnjo celote in vtisa povezanosti.

Andrej je prizorišče opremil z inštrumenti, vendar v njegovi rabi ti postanejo stvari in ne (le) nosilci zvoka, v zaznavanju možnosti interakcije je prej performer kot glasbenik, zdi se mi zaupljivo, samozavestno predan improvizaciji in zalotim se z vprašanjem, ali izkušnje v improvizacijskem delovanju prinašajo tovrstno zverziranost. Ina se igra s performativnostjo zvoka, njen glas mi zveni kot nedoločljiva zmes in joka in smeha, ki prinaša delce absurda in tožbe, za ustvarjanje zvoka ji pride prav tudi pozabljeno Bauhaus vedro z mokro krpo. Samar se naslanja na gib in telo, ki v prostoru najde svoj vzgib, Tomija v spominskem odtisu pogosto zagledam v oddaljenosti, krožečega »izven kadra«, s čimer poudarja in vprašuje sam okvir slike, taiste, kateri Andrej v nekem momentu priskrbi lucidno globino, ko se sprehodi v daljavo, do roba travnika, pred drevesi postoji in – kot se zdi – opravi svojo malo potrebo.    

Simona se giblje po polju performativnosti dejanj, ob nabiranju in opravkih z rastlinami v mojo zavest prinaša duh zeliščarke, a tudi ali predvsem zato, ker zaznavam široko odprtost do celotnega prostora in dogajanja v njem, ne le v njenih dejanjih, ampak tudi v sami drži in pozornosti. Takšna prisotnost se ujame z mojo osebno afiniteto. Nekakšna prostranost zavesti. Vztrajanje izvajalcev v praznini, v trenutku brez impulza ali neodločenosti me pritegne. Ravnanje z ničem, ki je vse, s praznino, ki je polnost. Igranje s kamenčki in biti kamenček. Ta neopredeljenost in neulovljivost ima zame enak čar izstopajočega kot posamezni duhoviti utrinki in domislice, ki vzniknejo v celoti, predvsem pa podčrta razliko med težo občutka, da je treba nekaj početi, ki se včasih kristalizira v deformiranju izvedbe v nastopanje, in stanjem, da je dovolj le prisluhniti in obstati; razliko, ki je še toliko bolj izrazita v tem prostoru in kontekstu, kjer smo na nek način – bolj kot v kakšni klasični dvorani – vsi skupaj, vsi del nečesa. V okviru tega razmisleka se mi Andrejev prizor uličnega saksofonista, s klobukom za kovance in tik pred gledalci, a sočasno nezainteresiranostjo in nekakšno komunikacijsko bariero, pokaže kot lucidno ironični komentar tega paradoksa.