Neforma #71, 26. maj 2019
Prav
je, da se spomnimo zadnje edicije Neforme 71 v pretekli sezoni v organizaciji
Zavoda Sploh, ker je bil po svoji celovitosti pravi umetniški plesno-gledališki
dogodek. Sicer smo podobnih poskusov v dvorani Španskih borcev videli že kar
nekaj – prehoda iz balkona preko parterja na oder – in bi lahko rekli, da je to
kar gibalna transverzala po vzoru slovenskih alpinistov. Do sedaj sta Kaja
Janjić in Veronika Valdes zmagovalki. V čem je njuna posebnost? Ne le v
konceptualni jasnosti, suvereni dvojni avtorski plesni poetiki, veščini
improviziranja in samem ugledališčenju performansa, ampak ...
Uprizoritvena
improvizacija kot nekakšen jazzovski jam session. Kreativno spoznavanje in
prisluškovanje »in medias res«! Iz svojih dvojnih svetov plesalki gradita
energijsko močno vizualno in gibalno naracijo predstave, izumljata scenske
slike iz danega prostora dvorane Španskih borcev ob »astralni« virtuozni
glasbeni podlagi bobnarja in tolkalca Vida Drašlerja in minimalnih lučnih
spremembah med prehodi iz balkonskega dela v parter in na koncu vstopa na oder.
Govorimo lahko o vračanju na »deske, ki pomenijo svet«. Začetni prizor se
dogaja visoko na balkonu, kjer zadnja stena nedvoumno ustavlja plesalki na poti
naprej iz dvorane oz. obupano iščeta izhod, da se rešita iz objema svoje
usojenosti plesalk, iz svojih umetniških dvomov ... oditi iz lastne samosti v
drugačen svet? Interpretacije so lahko različne. Ta njuna dvojnost, kot tudi
dvojna avtorska estetika, je na sceni (tudi) sicer dvoumna. Medsebojne
interakcije skoraj ni, kot da imata vsaka svoj, toda enak, nerazrešen življenjski
problem in ga rešujeta sami zase. Ta paralelnost osebnih zgodb je vznemirljiva.
Kot da se zavedata svoje necelovitosti in da sta v tej dvojnosti neločljiva
celota, zaradi dvojnosti pa tudi problematična celota. Ni mogoče spregledati krize
subjektov. Groza izgubljenega zaupanja v lastni ego v procesu primarne
plesne imaginacije. Po neuspešnih poskusih se vdata zavezi, svoji ustvarjalni
usojenosti, in prične se »trnova hoja« skozi prazen gledališki parter z
žametnimi rdečimi sedeži za gledalce, kjer se ustavljata, jih preskakujeta, pa
spet nadaljujeta svojo pot nazaj na odrske deske – ki ob vsej osebni
nerazrešenosti nudijo nov ustvarjalni začetek. Nov izziv naj vzpostavi novo
plesno kreacijo, ki bo ustvarila novo medsebojno zaupanje. In, kjer se
performans konča. Ta njun beg je bil kot vrnitev. Trpek, a avtentičen umetniški
dogodek.
Šestdeseta
in sedemdeseta leta so ustvarile v umetniškem prostoru mit o improvizaciji kot
umetniški formi, še posebno v sodobnem plesu, ki je iskal v spontanosti telesa
drugačnost od, zanj toge in pogosto človeku odtujene, tradicije. Kraljica
plesne improvizacije pri nas je Jasna Knez, ki prav letos praznuje svojo
življenjsko sedemdesetletnico. Svoj ustvarjalni oder si je razširila v
življenjski prostor. In postala je emblem slovenskega performansa. Performer
avtobiografsko režira lastni jaz, govori v lastnem imenu, razširja umetnostni
realizem v življenjski prostor, izven gledališča, v galerijo, na ulico ... Ti
hipni krokiji, vdori, intervencije so specifičen plesni hiperrealizem, še več,
s poudarjanjem privatnega že pravi superrealizem. In če to primerjamo z dogodki
v gledališču, na likovni sceni, v glasbi ... pridemo do prav tega zaključka. In
če danes igralca in performerja na odru zamenjuje pripovedovalec, lahko
ugotavljamo, da so poti umetniških zvrsti paralelne.
Seveda
tu ne smemo pozabiti na predhodnike: Isidoro Duncanovo, Marcela Duchampa, Johna
Cagea ... !
