Neforma #79, 27. december 2019
Kako sproščujoče.
Kako sproščujoče: biti v situaciji
neopredeljivosti.
Sfera Sploh.
Ni, da ni opredeljena. Če se na
površini razgibane gladine improvizacije zdi, da binarnosti ni, da polov ni, da
gre resnično za prostor celostnega dopuščanja, lahko bi rekli, da gre za
antivrednotenje, temu ni tako, vrednotenje vsekakor obstaja. Ta scena, tako kot
vsaka, na svoji sceni določa, kaj menda je ‘dobro’ in kaj ni.
A ne nujno vedno.
Obstajajo trenutki, čudni so, ko
opredelitev ni nujna.
To je zdaj.
Zdaj sta na odru Kaja Draksler in
Andreja Rauch Podrzavnik.
Mislim, da sta prvič na odru skupaj.
Ampak nista skupaj.
Kako sproščujoče.
Kaja Draksler se spušča v svojo skoraj
že značilno zlitje neoklasicizma in proste improvizacije. (Ni se treba upirati
neoklasicizmu, vse je okej.)
S tema oznakama seveda nismo povedali
nič določenega, a za to tudi gre: Kajino zlitje je specifično. Kaje se ne pove,
Kajo je treba poslušati.
Priključi se Andreja Rauch Podrzavnik.
Andreja Rauch Podrzavnik se ne
priključi, Andreja Rauch Podrzavnik gre po svoje. Niza vsem nam dobro znane
gibe, okončine ji nosi sem ter tja, Andreja Rauch Podrzavnik posega nekam
navzgor.
To, kar počne, tisti, ki spremlja
sodobni ples, ne bo razkrilo nobene novosti, nihče ne bo ugotavljal, da gre za
inovativen performans, da je vznemirljiv, da je to tisto, kar smo čakali.
Natanko zato nas tudi prevzame.
Andreja Rauch Podrzavnik v tem delu ne
hlasta po novem, pač pa poglablja že znano. S tem, ko poglablja, ne grabi po
površini, marveč širi percepcijski horizont.
To pa smo čakali.
Ne zdi se nam, da je vez med glasbo in
gibom uspela.
A previdno, prav tako se nam ne zdi, da
bi uspeti morala.
Andrejino gibanje se zdi odcepljeno od
Kajinega pianističnega zvočenja. Tu ni sosledja, Andreja se ne
odziva na Kajo.
Bistveno: točno zato nista v
vertikalnem razmerju.
To ni glasba, ki spremlja ples, to ni
ples, ki se odziva na glasbo.
To ni spoj.
To je posebej.
Vendar pa se ne moremo izogniti temu,
da njunih nastopov ne bi percipirali kot enega, enotnega. To ti naredijo
performativne tradicije glasb.
Zapazimo, da tudi onidve ne moreta
pobegniti.
Ujetosti v metričnost.
Rušilnemu karakterju zvrsti, ki jo
zastopata, navkljub, vztrajata na počivanju pri relativno stabilnemu ritmu.
Iluziji progresivnosti in osvobojenosti
od vsakega reda v zvočnih umetnosti navkljub se zaznavanju reda ne moremo
izogniti.
Weber bi bil na tej točki užaljen, a
vendarle: ujetost v metriko je končna železna kletka modernosti.
Premolk. Kajin premolk zase in za nas.
Andreja Rauch Podrzavnik s tem nima nič.
Za vsem skupaj je Tomaž Grom, zato smo
že pričakovali, da bo nekako posegel v togost tipične koncertne forme, ki iz
kompleksnih zgodovinskih razlogov zahteva absolutno pozornost, in jo prekinil.
Tomaž rad iz koncerta naredi happening.
Grom in Kaučič prinašata stole, Andreja
Rauch Podrzavnik se za to ne zmeni, ona se giblje, Kaja Draksler se prestavlja,
to se pravi, prav tako se giblje, ona čaka, da se bo prestavil tudi njen
klavir. Bolj stran, vse bolj stran.
Vse to je del teh glasb.
Ta kompozicija je to, da nihče ne
zavzema fiksih oziroma končnih vlog.
Andreja Rauch Podrzavnik ni plesalka,
lahko je tudi zvočna umetnica. Ali pa nič od tega.
Toda njeni gibi imajo svojo zvočnost.
Drsenje stopal po podu zveni,
plapolanje rok zveni, prodiranje njenih gibov v atmosfero, ki jo obdaja, zveni
in vse to je del tega dela.
Morda je ustrezno za trenutek reči:
Zvočna plesalka.
Njeni gibi so flažoleti, ki ne poznajo
fade-out, temveč vedno znova trčijo v mejo nje same, v mejo, ki je njen radius.
Ko se je pojavila, se je nemudoma
zazdelo, da so njene figure tu zato, da mehčajo Kajine gibe po klaviaturi.
Da se ne pusti ujeti se njeni zvočni
dikciji.
A tudi Kaja Draksler nekako uhaja svoji
dikciji. Kar se v tem, kar sedaj poslušamo, sprva lahko zdi kot serija variacij
na temo, nekje v ozadju navdihnjena z glassovskim ali rileyevskim minimalizmom,
se pokaže za nekaj drugega. To ni pač vedno bolj obogatena repeticija, marveč
bolj mikromodulirana repeticija. Skozi njo – zopet: poglobitev.
She
may count three little daisies very well / By multiplying to either six nine or
fourteen / Or she can be well mentioned
as twelve / Which they may like which they can like soon / Or more than ever
which they wish as a button / Just as much as they arrange which they wish / Or
they can attire where they need as which say / Can they call a hat or a hat a
day / Made merry because it is so. (Gertrude Stein)
Morda je to vse narobe, prav mogoče je,
da sta razmišljali o nekih povsem drugih učinkih, a to tu nima več veljave,
kajti avdiovizualni prostor, ki ga ustvarjata prav zdaj, je prostor, v katerem
se poslušalki zdi, da ji ga, kot rečeno, ni treba opredeliti.
Prav ali narobe ne more biti.
Glasba, ki naj bi – po splošnih
resnicah – združevala, tu nikakor ne združuje. Kvečjemu je. Ali je lahko bolj
kaj kot to, da je?
Morda je to tu tista zmernost, ki je
laboromanična nenehna namenjenost prezira in obenem zasleduje kot končni,
četudi nedosegljiv cilj.
Morda smo podivjali in nam kontrast, ki
ga nudita, ustreza.
Morda smo v bistvu anemični in nam tega
podaljšek ustreza.
Morda sta avtorici anemični in nam je
to v bistvu eden bolj prijetnih prizorov.
Morda smo v dražljajski intenziteti
pohlepni in zato določeni
manj deluje
kot sedativ.
Morda hočemo nič in smo to dobili.
Utopija in slika življene resničnosti.
Dva pola združena.
A eno velja: avtorici nas nista sesuli,
za kar smo jima v tem trenutku po svoje hvaležni.
In zdaj bo konec.
In tako je to v tem delu: avtorici se
resnično srečata šele v odhajanju.
In tako je srečanje konec.
Nič zaman.
Mi pa zdaj nazaj v predverje Špancev,
kjer nas bo natakar s tisto playlisto do konca uničil.
Da ne pozabimo, kaj je realnost.
Neforma,
27. december 2019: Kaja Draksler in Andreja Rauch Podrzavnik