Zavod Sploh
Nina Dragičević: PosebejKritikaVideo

Nina Dragičević: Posebej

Kako sproščujoče.
Kako sproščujoče: biti v situaciji neopredeljivosti.
Sfera Sploh.
Ni, da ni opredeljena. Če se na površini razgibane gladine improvizacije zdi, da binarnosti ni, da polov ni, da gre resnično za prostor celostnega dopuščanja, lahko bi rekli, da gre za antivrednotenje, temu ni tako, vrednotenje vsekakor obstaja. Ta scena, tako kot vsaka, na svoji sceni določa, kaj menda je ‘dobro’ in kaj ni.
A ne nujno vedno.
Obstajajo trenutki, čudni so, ko opredelitev ni nujna.
To je zdaj.
Zdaj sta na odru Kaja Draksler in Andreja Rauch Podrzavnik.
Mislim, da sta prvič na odru skupaj.
Ampak nista skupaj.
Kako sproščujoče.
Kaja Draksler se spušča v svojo skoraj že značilno zlitje neoklasicizma in proste improvizacije. (Ni se treba upirati neoklasicizmu, vse je okej.)
S tema oznakama seveda nismo povedali nič določenega, a za to tudi gre: Kajino zlitje je specifično. Kaje se ne pove, Kajo je treba poslušati.
Priključi se Andreja Rauch Podrzavnik.
Andreja Rauch Podrzavnik se ne priključi, Andreja Rauch Podrzavnik gre po svoje. Niza vsem nam dobro znane gibe, okončine ji nosi sem ter tja, Andreja Rauch Podrzavnik posega nekam navzgor.
To, kar počne, tisti, ki spremlja sodobni ples, ne bo razkrilo nobene novosti, nihče ne bo ugotavljal, da gre za inovativen performans, da je vznemirljiv, da je to tisto, kar smo čakali.
Natanko zato nas tudi prevzame.
Andreja Rauch Podrzavnik v tem delu ne hlasta po novem, pač pa poglablja že znano. S tem, ko poglablja, ne grabi po površini, marveč širi percepcijski horizont.
To pa smo čakali.
Ne zdi se nam, da je vez med glasbo in gibom uspela.
A previdno, prav tako se nam ne zdi, da bi uspeti morala.
Andrejino gibanje se zdi odcepljeno od Kajinega pianističnega zvočenja. Tu ni sosledja, Andreja se ne odziva na Kajo.
Bistveno: točno zato nista v vertikalnem razmerju.
To ni glasba, ki spremlja ples, to ni ples, ki se odziva na glasbo.
To ni spoj.
To je posebej.
Vendar pa se ne moremo izogniti temu, da njunih nastopov ne bi percipirali kot enega, enotnega. To ti naredijo performativne tradicije glasb.
Zapazimo, da tudi onidve ne moreta pobegniti.
Ujetosti v metričnost.
Rušilnemu karakterju zvrsti, ki jo zastopata, navkljub, vztrajata na počivanju pri relativno stabilnemu ritmu.
Iluziji progresivnosti in osvobojenosti od vsakega reda v zvočnih umetnosti navkljub se zaznavanju reda ne moremo izogniti.
Weber bi bil na tej točki užaljen, a vendarle: ujetost v metriko je končna železna kletka modernosti.
Premolk. Kajin premolk zase in za nas. Andreja Rauch Podrzavnik s tem nima nič.
Za vsem skupaj je Tomaž Grom, zato smo že pričakovali, da bo nekako posegel v togost tipične koncertne forme, ki iz kompleksnih zgodovinskih razlogov zahteva absolutno pozornost, in jo prekinil. Tomaž rad iz koncerta naredi happening.
Grom in Kaučič prinašata stole, Andreja Rauch Podrzavnik se za to ne zmeni, ona se giblje, Kaja Draksler se prestavlja, to se pravi, prav tako se giblje, ona čaka, da se bo prestavil tudi njen klavir. Bolj stran, vse bolj stran.
Vse to je del teh glasb.
Ta kompozicija je to, da nihče ne zavzema fiksih oziroma končnih vlog.
Andreja Rauch Podrzavnik ni plesalka, lahko je tudi zvočna umetnica. Ali pa nič od tega.
Toda njeni gibi imajo svojo zvočnost.
Drsenje stopal po podu zveni, plapolanje rok zveni, prodiranje njenih gibov v atmosfero, ki jo obdaja, zveni in vse to je del tega dela.
Morda je ustrezno za trenutek reči: Zvočna plesalka.
Njeni gibi so flažoleti, ki ne poznajo fade-out, temveč vedno znova trčijo v mejo nje same, v mejo, ki je njen radius.
Ko se je pojavila, se je nemudoma zazdelo, da so njene figure tu zato, da mehčajo Kajine gibe po klaviaturi.
Da se ne pusti ujeti se njeni zvočni dikciji.
A tudi Kaja Draksler nekako uhaja svoji dikciji. Kar se v tem, kar sedaj poslušamo, sprva lahko zdi kot serija variacij na temo, nekje v ozadju navdihnjena z glassovskim ali rileyevskim minimalizmom, se pokaže za nekaj drugega. To ni pač vedno bolj obogatena repeticija, marveč bolj mikromodulirana repeticija. Skozi njo – zopet: poglobitev.
She may count three little daisies very well / By multiplying to either six nine or fourteen  / Or she can be well mentioned as twelve / Which they may like which they can like soon / Or more than ever which they wish as a button / Just as much as they arrange which they wish / Or they can attire where they need as which say / Can they call a hat or a hat a day / Made merry because it is so. (Gertrude Stein)
Morda je to vse narobe, prav mogoče je, da sta razmišljali o nekih povsem drugih učinkih, a to tu nima več veljave, kajti avdiovizualni prostor, ki ga ustvarjata prav zdaj, je prostor, v katerem se poslušalki zdi, da ji ga, kot rečeno, ni treba opredeliti.
Prav ali narobe ne more biti.
Glasba, ki naj bi – po splošnih resnicah – združevala, tu nikakor ne združuje. Kvečjemu je. Ali je lahko bolj kaj kot to, da je?
Morda je to tu tista zmernost, ki je laboromanična nenehna namenjenost prezira in obenem zasleduje kot končni, četudi nedosegljiv cilj.
Morda smo podivjali in nam kontrast, ki ga nudita, ustreza.
Morda smo v bistvu anemični in nam tega podaljšek ustreza.
Morda sta avtorici anemični in nam je to v bistvu eden bolj prijetnih prizorov.
Morda smo v dražljajski intenziteti pohlepni in zato določeni manj deluje kot sedativ.
Morda hočemo nič in smo to dobili.
Utopija in slika življene resničnosti.
Dva pola združena.
A eno velja: avtorici nas nista sesuli, za kar smo jima v tem trenutku po svoje hvaležni.
In zdaj bo konec.
In tako je to v tem delu: avtorici se resnično srečata šele v odhajanju.
In tako je srečanje konec.
Nič zaman.
Mi pa zdaj nazaj v predverje Špancev, kjer nas bo natakar s tisto playlisto do konca uničil.
Da ne pozabimo, kaj je realnost.

Neforma, 27. december 2019: Kaja Draksler in Andreja Rauch Podrzavnik

 
Kaja Draksler, Andreja Rauch Podrzavnik_foto: Marcandrea
Kaja Draksler, Andreja Rauch Podrzavnik_foto: Marcandrea
Kaja Draksler, Andreja Rauch Podrzavnik_foto: Marcandrea
Kaja Draksler, Andreja Rauch Podrzavnik_foto: Marcandrea

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni