Radharani Pernarčič

Sneg, uličica in sedem navzgor iztegnjenih palcev

(So-improviziran zapis ob glasbeno-gibalni improvizaciji Gala Furlana in Simona Wehrlija; 16.2.2020 Neforma; Španski borci, Ljubljana)

Nihče od njiju še ni poznal ne sebe ne drugega v tej zgodbi. Takšno je izhodišče: prisostvovati temu, kako se izve. Manjši del upov se pri vsakem eksperimentu uplini že takoj na začetku. Tako vsaj vidimo, kateri del habitusa je izkušenjsko trdoživ. Lahko bi recimo potiho predvideli, da se klic po »vrnitvi-v-divjino« v gledališkem prostoru najverjetneje ne bo iztekel v prvobitno brezsedežje. A ker se tudi Rousseau in Bourdieu na tej točki še ne poznata, vabilo, naj se razporedimo prosto kjerkoli, vseeno izvede svoj častni krog-v-prazno in v naslednjem zavoju pristane z nami na stolu, frontalno pred nastopajočima … Pravzaprav bi morala reči vstopajočima … Rousseau in Bourdieu se ob mojem miselnem toku nemo spogledata. K sreči jima Roland Barthes še dovolj hitro prišepne: »Saj vesta, tako kot so Grki stopali v svojo smrt s hrbtom naprej.« Pred sabo imamo torej svojo preteklost. Dovolj nenavadna situacija, da za vsak slučaj konsenzualno izključimo telefone – toliko pač, da ne bi kakršnikoli klici že zvonili iz vseh možnih smeri. Čeprav bi nemara bili celo manj moteči kot neobvladljiv zvok mojega svinčnika, ki skuša po grobi papirnati pokrajini uloviti indice nečesa, kar šele nastaja. In mu pri tem ne preostane drugega, kakor da se po istem principu tudi sam sproti vpisuje v nastajanje … Sploh pa, ker je v tako ranem stadiju prebujanja, ko se je ravno dobro začelo svetliti, nekdo že spraševal, ali lahko povsem ugasnemo luč. 

Vse to že tvori ta svet. Že sodi noter. In ne mine dve minuti, ko se Bongo – ne vem, od kod takšna gotovost o njegovem imenu – znajde v džungli. Sodeč po gibanju dreves bi rekla, da prej nekje v Afriki. Pristanek belega evropejskega jadralnega letalca pospremi kratek pozdrav s poglavarjem. To ni klasična zgodba o dolgotrajnem antropološkem spoznavanju tujega ljudstva. Pa tudi o previdnem biologovem približevanju goriljemu klanu ne. Bongo se pravzaprav kar hitro udomači na novem terenu. Čeprav se sprva res želi potiho splaziti iz šotora, se trenutna zamisel spremeni, ko ga prestreže roj nadležnega mrčesa. Skuša se nekako prebiti. Na stolu se Rousseau začne praskati – očitno si ni povsem tako predstavljal romantike narave. Verjetno tudi Bongo ni ravno planiral takšnega vstopa v nov dan. Kakorkoli, sedaj smo tu, kjer insert z insekti pretvarja njegov pritajeni poskus v obče prisostvovan javni dogodek. Zbrani domorodci ga opazujejo s precejšnjim zanimanjem: njegove nenavadne gibalne poteze kar dišijo po uspešnem lovu. Mrčesni ritual Bonga med njimi uvrsti na visoko mesto. Kaže, da ima Skrivnost. Ker na tem mestu še ni povsem jasno, kakšne prehranjevalne navade imajo zbrani očividci, Bongo nekatere elemente posebej poudari, da bi jih prepričal in ga ne bi pojedli z očmi. Vse skupaj spremlja občutek, da je prišlek sestavljen iz dveh. Drugi je očitno bolj uigran v vlogo tistega kamna, ki si ga je Ingold pred pisanjem članka stacioniral na pisalno mizo in nas pozval k opazovanju procesualnosti percepcije, ki se odstre šele na koncu. Sloji gibljivosti se s tem začnejo multiplicirati.       – 1. dan. –

2. dan se Bongo zbudi v bolj drsljivem okolju. Prostor je nekam narobe postavljen. Tla so stena in stene obenem zavračajo funkcijo tal. Gravitacija nima povsem običajnih intencij. Le boben stoji pod človeku znanim kotom. A spet odvisno, kako pogledaš. Ob tem se zgodba iz Kamnikarjeve knjige spomni same sebe in modri slepci spet začnejo čebljati o tem, kaj je slon. Kratek čas skupaj z njimi obračamo naokrog perspektive, nato pa se pavšalno zadovoljimo z Galilejevim eppur si muove. Tu se res nekaj zelo vrti. Vsekakor pa se Bongu zdi vredno poskusiti večkrat. Vzame si zalet. Ne pomaga. Izvede skok čez lastne noge. Glasbenik v internatu kliče h kosilu. Dijaki padajo skozi okna in na dvorišču pristajajo direktno v sklecah. Telovadni učitelj lovi nadzor nad spletom dogodkov in videti je že nekoliko zadihan. Ko želi dijakom postaviti vprašanje, dvigne nogo namesto roke. Demonstracijski met na koš izvede naravnost v drugi svet. Onostranstvo, kamor prileti žoga, zaznamuje niz samotnih rdečih gledaliških stolov in precej mračno ozračje. Bongo se nekaj časa razgleduje, a kaj hitro presodi, da mora dokončno menjati poklic. Od tu dalje se torej zagrize v salso. Telesni spomin ga bežno spomni na pretekle dogodke iz Afrike. Barthes se nasloni nazaj in zamomlja sam pri sebi: »Mhm, tiste, ki šele stojijo pred njim.«

- 3. dan -  Izvajalcu samega sebe tu postane jasno, da so stvari zelo minljive. In da je kak odvečni sloj včasih bolje tudi sleči. Odvreči. Predpostavljam, da se kamera na prehodu iz bele v črno majico malce lovi z blendo. Tako kot se pač dogaja tudi ljudem ob vsakem paradigmatskem preobratu. Bongo s pomenljivimi krožnimi gibi iz medenice skuša ponovno zagnati momentum in pomagati zgodovini, da zvozi dalje. Zamutita v nek spiralen ljubavni ples. Od presenečenja Rousseau malce preveč naglas izdavi: »No, kaj pa zdaj dela?« Rahlo že naveličan takih izjav Barba zavije z očmi in mu vrže v glavo v origami zložen papirnat kanujček: »Za igralca je energija kako. Ne kaj.« Hvala bogu ju preglasi zvok, ki se vali s hriba po precej razritem makadamu. Kamni postajajo vse večji in vse bolj odskočni. Bongo zdaj že kar plava med njimi. Videti je, kot da si je zadogajal. Karkoli že to pomeni, se mu očitno zdi, da se te trenutke splača uguzit v gosto snov prostora. In kot je značilno za filme o brodolomih, brodolomčeva dejanska izkušnja tudi tu ni prikazana. V naslednjem kadru lahko razdejanje le odčitamo: npr. iz počasnega umirjanja valov bobnarjevih palic ob obalo, v katerih je še slutiti včerajšnji vihar; iz negibno ležečega telesa, ki ga je šele proti jutri izmučenega naplavilo na linolej; iz belih oznak na linoleju, ki zgovorno pričajo o tem, kje je divjanje strel in vetra povzročilo največ ran. Navadno se v tem kadru brodolomec srečno prebudi in ugotovi, da se mu je od vseh potencialnih težkih poškodb naredil kvečjemu herpes. V tem filmu pa –  ne da se ne prebudi …

… le vedeti ne moremo zagotovo. Na tem otoku in natančno v tem momentu namreč pride do udejanjenja tiste primordialne grožnje, da bo bog ugasnil luč na svetu. Če nič drugega – glejte, v temi je zelo težko pisati!   – 4 –

Vendarle se nekatere izkušnje izkažejo za uporabne šele mnogo let kasneje. Tako morda tudi bog ni po slučaju povabil na to preizkušnjo natančno tistega pisca, ki so ga že v otroštvu ponoči popadali siloviti valovi pesniških verzov. Da jih ne bi pozabil ali pa motil ob sebi speče matere, se je tako že v ranih letih svojega življenja zverziral v skrajno proprioceptičnem pisanju na majhne listke v čisti temi. Sprva se je dalo prebrati le tu in tam kak verz. Kasneje so se besede že velemojstrsko postrojile v vrste: zelo podobno temu, kako so se tokrat na prizorišče začeli huliti vojščaki in se postavljali na svoje pozicije. Ne pozabite: od tu dalje jih le še slišimo! Sčasoma se njihova taktika prevesi v navadno galamo. Krik in prepevanje, no ja, bolj zavijanje. Kakšni vojščaki neki, navadni pijanci, ki se vračajo iz gostilne, misleč, da se tako uglašujejo na tibetansko nebo! Ko odpirajo škripajočo železno ograjo, v dvorani miglja le še nekaj zvezd.

… Trda tema nas bodisi vrača k sebi ali pa spremeni svet v fragmentarnost …

7, 5, 14 potegov. Očitno prašička pred zakolom ne moremo več rešiti. Nože že brusijo. »Konec sveta je tukaj blizu, za morjem, kjer kričijo kokoši in lajajo veliki psi …« Nenadoma se s stolov, kjer so prej sedeli veliki teoretiki, začnejo eden čez drugega oglašati Maulpoix, Paz, Bonnefoy, Brissenden, Jackson … »Vase same so se strmoglavljale reči […] Življenje in smrt sta potekala spremešana.«; »Brodolomec svoje noči […] živim v tvojih vprašanjih, govorim v tvoji krvi.«; »… ugotoviva, da koža vidi tudi tja, kamor ne seže oko.«; »Naslednje noči je to bila slepa riba iz Mamutove jame, ki nima občutka za prostor in misli, da je njen prostor ves svet.«

… Kaže, da so pesniki bolj primeren kader za operiranje s temo …

Pri tem pa ne moremo vedeti točno, ali je sama ta tema ali plaz vpijočih pesnikov, a prav tako tudi iz Bonga zdaj spregovori nek zamolkel glas. Z baterijo si osvetli roke – tisto, kar v temi drugega še ostane poleg ušesa – in postane očitno, da mu ne more nihče več pomagati. Odločil se je in skupaj z njim bomo tako še kar lep čas.

9. »dan«:

Stena je resnično drugačna, če so oči dovolj dolgo deprivirane njene navzočnosti. Sprašujem se, ali je vedel že ob rojstvu, da se bo nekega dne znašel takole povsem sam med svojimi bobni. Ne da bi obrnil glavo, Ingold zdaj najprej strese dol s svojega naročja Maulpoixa in dregne ob sebi dremajočega Bourdieuja, ki mu spodnese komolec, da skoraj pade: »No, pa reci, če ga sedaj ne percipiraš drugače kot na začetku!« Medtem ko si Bourdieu skuša ponovno strukturirati svoje (trenutno nič kaj strukturirajoče) telesne strukture nazaj v sed, vsi ostali na robu močvirja gledajo v smer, od koder bi načeloma lahko skočil tiger. In ta se res poigrava z njimi: se zdaj dvigne iznad trsja, zdaj spet izgine. Bongo si po vsem tem misli »jebo ga«, se odplazi in mi z ritjo skoraj spulira čevlje. Domorodci se v tem napetem momentu spomnijo nekega belskega letalca, ki jim je nekoč davno poklonil gibe za uspešen lov. Izvedejo še tri kratke ponovitve ključnih gibalnih sekvenc …
… in vse se odlično izteče.

***

Ritual učinkovito prepreči, da bi prezgodaj zapadel sneg ali da bi v majhni uličici za napačno parkiran avto dobila kazen. Pa naj mi še kdo reče, da so »samo improvizirali«! Preden speljem še ujamem, kako se teoretiki med glasnim pomenkovanjem pomikajo proti gostilni in Huizinga glasno pripomni: »Pa saj sem vam reku, da homo ludens – fantje, dones jaz častim!« 
Gal Furlan, Simon Wehrli: foto: sploh
Gal Furlan, Simon Wehrli: foto: sploh
Gal Furlan, Simon Wehrli: foto: sploh
Gal Furlan, Simon Wehrli: foto: sploh
Gal Furlan, Simon Wehrli: foto: sploh
Gal Furlan, Simon Wehrli: foto: sploh

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni