Uni-forma s potrebo po strukturiranju začetka in konca
Neforma 88: PARL (z Andrejem Fonom)
Zbere se skupina, katere člani so slab teden v okviru PARL-a razvijali (vsak) svoje (tudi kolektivne) projekte. Zbere se heterogeno mnoštvo, ki nima pravzaprav ničesar skupnega. Gre za ustvarjalce različnih ozadij, palet zanimanja, raznovrstnih zmožnosti odrskega izraza … Ne povezuje jih razviden (družbeni) kontekst, skupna izkušnja ali razumevanje, videnje. Razen interesa za razvoj lastnega performativnega materiala. Ter naloga, pred katero so se znašli. Skupni scenski poskus.
V bistvu mi je ideja nepredvidljivega povezovanja, nedefiniranega srečanja precej blizu. Ne pravim, da mi je domača ali da se znajdem v nepoznani družbi in sem zmožen delovanja v njej, vsekakor pa si domišljam, da se istovetim z odprtimi možnostmi srečevanja in naključnosti stika. Pustiti času in slučajnosti, da se manifestirata, obenem pa spremljati silnice, ki bolj določljivo usmerjajo odrsko nastajanje.
Zdaj počasi kapljajo na prizorišče. Ne vem, zakaj se ne nalezem te neobremenjenosti.
»Zakaj še nisi v dvorani?«
»Če sem pa tu.«
Beležim, vendar se mi zdi, da bi moral beležiti drugače. Da neformo pač beležiš drugače.
Breme začetka. Počasno zagrevanje, iskanje mesta in pogledov, nakar navkljub vzpostavitvi scenske dinamike izjava: »To je začetek. Vau, kako globoko ...« Ali nekaj podobnega. Dogovorjeni znak začetka dogodka, oporna točka, ki naj bi povezala performerje, jim dala izhodišče, iztočnice, deluje, kot da je nekaj prekinila. Da je z jasno zarezo razbremenila gradnjo začetka z izjavo o začetku in nas vrnila pred začetek (v smislu naboja odrske situacije). Ne le prekinila, temveč vnesla tudi določeno normativnost (v smislu scenske forme) – dogodek mora imeti jasen začetek.
Drugače kot Ibsna na institucionalnem odru. Tam so koordinate precej bolj določene in rigidne v postopkih, vedenjih, znanjih, pričakovanjih, v pogostem pogajanju med zgodovinskim kontekstom, osnovno fabulo in generalno idejo (s katerimi se lahko v vsakem trenutku seznaniš). In beležiš predvsem odrsko (in lastno) soočanje z vsem tem, kar zveni precej predvidljivo.
Potreba po formalni razvidnosti oz. strukturiranosti dogodka ponovno prevlada ob koncu (dogodku z jasnim začetkom kajpak pritiče tudi definiran zaključek), ko se zvrstijo poskusi zaokroženja, sklepa, celokupnega zapakiranja izkušnje. Ko torej ugasne poslednja luč v dvorani.
Nimam zamišljene drugačne prakse beleženja. Ampak bi kljub nelagodju poskusil. To je poskus soočanja. Kaj pa, če bi morda zgolj beležil? Mislim dobesedno, je mogoče samo zapisovati odrsko dogajanje? Da si hkrati zgolj oči in roka? Brez vnosa drugih ravni zaznavanja in procesiranja?
Kollektiv Plakativ, Eloina Haines, Tom Bailey, Kristina Aleksova, Laureline Richard, Tomaž Grom, Loup Abramovici, Andrej Fon.
Beležim.
Na vsaki strani po globini odra je razporejena vrsta stolov. Med tema vrstama je v središču odra odložišče instrumentov, rekvizitov in sličnih objektov. Okleval sem z izbiro sedeža, ker mi je bilo povsem vseeno in sem odločitev raje prepustil postopnemu polnjenju in se naposled usedel na prosto mesto na drugi strani vstopnega mesta na oder. Ta podrobnost je nepomembna.
Dogodkovnost prevajam v diskurzivno, pri čemer je pogoj beleženja njegovo deleženje v samem predmetu zaznavanja. Zapis kot odtis.
»Kako je?«
…
»Vidiš, tako je.«
Rekonstruirano beleženje je nekakšna zmes spominskih drobcev in ostalin vtisov. Nekaj razdrobljenih misli in asociacij.
Performerji se postopoma vključujejo, s svojih mest krenejo proti sredini prostora, pogosto, da bi s kupa v središču vzeli stvar, ki bi jim nudila ali odprla motivacijo/razlog za njihovo odrsko delovanje, za akcijo. Ne gravitirajo prav zelo skupaj. Nato Fon prileti zviška, čez set bobnov se odrine in se razmaže po tleh in Grom sezuje čevlje in nogavice, kar (oboje) spodbudi niz premikov. OK, zadeva je gibljiva.
Beleženje kot dialektična slika:
Vendar postanejo nestičnosti nastopajočih hitro bolj občutene. Zapirajo se v svoje manire, geste, stile, gibe, kolektive, prostore in njihove odločitve, bolj kot odpirajo ali gradijo, predvsem prikrivajo negotovost v lastno prisotnost – Laureline Richard s slokimi okončinami ne proizvaja drugega kot gibalni ornament, Kollektiv Plakativ ostaja večino časa zaprt v interno komunikacijo, Tom Bailey težko sprejme katerokoli odločitev in ga mora situacija skorajda prisiliti v zavzetje aktivne funkcije, ki jo s pogosto simpatično nerodnostjo tipajoče tudi izvede (a ne vselej do konca) …
Zaznavanje odrske dinamike je gotovo stvar izkušenj, takisto prepoznavanje iztočnic, točk so-delovanja. Nelagodje pred vidnostjo, pred možnostmi, pred izstopom iz udobne cone je v produkcijah sodobne scenske umetnosti pravzaprav nekaj redkega.
Fon in Grom vztrajno poizkušata z raznimi (ne le glasbenimi) načini, ki so največkrat sprejeti z zgolj ritmičnim poigravanjem in sledenjem, precej redkeje pa krepijo dovzetnost za dialog ali gradnjo vsebinsko-pomensko kompleksnejšega performativnega gradiva. Eno takih vznikne proti koncu, z ludensom napolnjenim prepevanjem »happy birthday« in ključna poteza, ki dodobra spremeni prostorske možnosti in tudi sproži najbolj razmahnjen niz prizorov, je Grom-o-Fonova transformacija – s potegom preproge po diagonali – osrediščenega prostora.
nekaj, kar govori o spoju (slika, ki se vtisne v oko; gesta, ki sproži premik pozornosti)
Že precej na začetku je Loup izvedel par akcij, ki bodo ob koncu (in refleksiji) vzvratno zaznamovale celotni dogodek. Spomin je v svojem arhivu ohranil 5 slik: Loup s papirčkom v rokah z zanj značilno mirnostjo pozorno kroži po zunanjih robovih prizorišča; iz papirčka prileze hrošček, ki najprej raziskuje Loupovo površino, nato pa preveri tudi ostale; Loup upočasnjeni hrošček; pred ostalimi prepozna Fonovo igro in skorajda ujame zalučani frizbi in ga nemudoma pošlje nazaj v višave avditorija; in najbolj ključno, ob petju (z Eloino Haines) prinese torto, ki je nedvomno določujoči element dogodka.
Torti se namreč ne uspe izviti iz vsakdanjega označevanja praznovanja in tako še na tej točki prevlada težnja po zaokroževanju pomenov, ki poskuša na koncu celotni fragmentarni dogodek povezati v cringe praznovanje rojstnega dne (zabava za Bojana?). Četudi so bili vzpostavljeni nastavki, da bi naposled opravili s to torto – kot je Fon opravil z dogodkom in se ponovno kot na začetku razmazal po tleh, označujoč repeticijo, ki bi lahko sklenila celotni dogodek –, je večinsko okupirala oder (ker ni sprožila drugih asociativnih mrež razen praznovanja in hranjenja) in je v trenutkih, ko bi lahko poletela in se raztreščila na obrazu ali tleh, ostalo pri vljudnosti.
in izgubi (odsotnost slike v njenem opisu; premik fokusa – od h k – vselej priča o izgubi).
Ali pa kot je z dogodkom opravil Loup. Ne vem, kako in kdaj se je izmuznil, ampak je njegova odsotnost opazna.
Podobno neopazno in občuteno je tudi izginotje hroščka.
Beleženje govori tako skozi stik izgube kot izgubo stika.
Neforma, ki si nadene uni-formo.
Fotografije: Marcandrea
