Neforma #113, 22. oktober 2024, Španski borc
Med gledanjem improvizirane predstave v okviru NeForme –
serije odrskih improvizacij – sem se odločila za eksperiment. Moja naloga je
bila da dogodek beležim, pri čemer sem imela popolno svobodo pri izbiri
pristopa. Izbrala sem neposredno odzivanje – spremljati predstavo in hkrati
njeno nepredvidljivost prevajati v besede.
Zapis je nastal kot instantna refleksija dogajanja –
pretvorba v krajše verze, ki zajamejo občutja in trenutke, kot sem jih
doživljala v tistem hipu. Tekst je ohranjen v svoji izvorni obliki, brez večjih
sprememb, takšen, kot je nastal med samo predstavo. Gre za mešanico opazovanja,
notranjih odzivov in simbolnih misli, ki so vzniknile iz igre teles, zvokov, glasov
in raznih objektov. Tokratni način zapisovanja mi je predstavljal prav posebno
igro. Zanimivo mi je bilo spremljati, kakšni verzi se formulirajo in kako se
misli spontano zlagajo v kratke utrinke. Ponekod sem zapisovala aktivneje,
drugje le bežno lovila vtise, odvisno od trenutka in toka dogajanja.
Pomembno je poudariti, da besedilo nikakor ne povzema vseh
prizorov in obilja, ki so jih ustvarjalci predstavili na odru. Gre zgolj za
mojega in enega izmed mnogih možnih pogledov na bogastvo trenutkov, ki smo jih
bili deležni. To ni kritika, temveč osebni zapis vtisov – fragmentiran,
trenutni odsev enkratne izkušnje.
Na tej ediciji Neforme, pod zaporedno številko #113, so na
odru »komunicirali in se ignorirali«,
kot je bilo zapisano v najavi dogodka, plesalki Tina Valentan in Barbara Kanc
ter glasbenika Iztok Koren in Denis Oprešnik.
In 3, 2, 1…
Hodimo, preverjamo strune, sklepe in amortizacijo telesa.
Zvok kitare je potihnil, boben pa je odločil skupni vstop.
Telo se suče ob škripajočem odmevu.
»Rože si bom kar sama nesla,« in odločno je zakorakala.
Jesensko listje se predano prepušča umetni sapici – fenu za
lase. Postopek sušenja je pospešen.
Jaz sem tudi list, a se nočem predati toku, ki ga naši cikli
narekujejo.
Zame je prezgodaj. Kaj pa zate?
Ti je kaj topleje, ko se bližam tebi?
Ta inštrument, ki ga ne prepoznam, nagovarja moje jajčnike –
še posebej v intenzivnejših sekvencah.
Svojega uda ti ne dam. Lahko pa se zavrtiva skupaj. Sklepava
kompromis, dokler ne najdem, kje se priklopi (kitara).
Jesensko listje je že mimo. Najbrž je že zima.
Subtilno se umaknem v zaodrje, da strune zaplešejo.
Dam ti prostor, da te lahko vidimo in slišimo. Bom ozadje.
Tudi to je legitimna pozicija in nič manjvredna.
Glasba naznanja visoko stopnjo dramatičnosti, a mi jo
odvzame.
Se morda malce hecaš z mano?
Glas se ji porodi iz globin. Delita si ga med seboj, si ga
podajata. Vsak predlog sproža novo mutacijo.
Pridružila se ji je v pozi fetusa. Klic po iskanju udobja –
tudi to potrebujemo. V zasebnem življenju in (morda tudi?) na odru.
Nosimo novo idejo. Novo nastajajočo idejo pestujemo. Smo kot
varuške naslednjega prizora. Ne izdamo vsega takoj. Imamo čas. Ob tvojem
rojstvu se spomnim na svoje.
Tvoj nemir prepoznam. Je tudi moj.
Kako bogato je, ko zapustimo svoje dominantne vloge in
identitete.
Kako lepo je, ko skupaj prispevamo k isti ideji.
