Neforma #68, 29. januar 2019
Kuratorski
cikel dogodkov
Neforma v svoji osnovni premisi teži k ustvarjanju
eksperimentalne platforme odkrivanja skupnega dialoga različnih izraznih
medijev. Enkrat mesečno se praviloma (ne)poznani ustvarjalci različnih medijev,
od glasbe, plesa-gibanja, poezije-proze in drugih umetniških praks, srečajo ali
kar soočijo najpogosteje le dve uri pred samo krstno večerno predstavitvijo.
Letošnjo sezono odprtega
ad hoc odrskega dialoga sta otvorila
violončelist, bobnar, skladatelj in režiser
Kristijan Krajnčan ter
plesalec, koreograf, skladatelj in pedagog
Ivan Mijačević.
Prostorska
postavitev občinstva na oder velike dvorane Španskih borcev nas je neposredno
umestila v samo osrčje nastajajočega dogajanja. Ustvarjalca sta sceno
oblikovala v raztreseno formo ali nekakšno diseminacijo povezanih nosilcev
informacij. Tu mislimo predvsem na atomizacijo bobnarskega seta, ki je v svojih
prafaktorjih zavzemal celoten odrski tloris. Uvodno točko grajenja skupnega
dialoga z občinstvom je dosegel ravno Krajnčan z vstopom na sceno in z njegovo
postopno uverturo na violončelu, s katerim se je v slalomu premikal med
razkosano baterijo od slušatelja do slušatelja in nas simbolično uglasil v
netemperirano tonaliteto poteka
predstave. Z vstopom Mijačevića na oder sta se vlogi zamenjali, saj je slednji
naravno prevzel plesno-prostorsko fragmentirano vlogo, medtem ko je Krajnčan
sledil krčni ekspresiji plesalca in postopoma širil do tedaj precej statično
izmuzljiv disharmoničen intervalni lok. Njun skupni dialog se je bistveno
razvil, ali bolje rečeno uglasil šele v „drugi sceni“, ko je Krajnčan začel
zvočiti svoj značilen spoj godala in tolkala; t.i. DrummingCellistprojekt kot sam pojmuje združevanje svoje ustvarjalne razpetosti med
violončelom in bobni ali med evropsko klasično tradicijo ter bolj odprto
afroameriško jazz poliritmiko. Plesalec se je tedaj preselil v parter in
odgovarjal s komičnimi sekvencami.
In tu se zgodi prelomni trenutek tokratne
Neforme. V nepovezanih izmenjavah preskakovanja sedežnih vrst in statičnih
obstojih v nemogočih položajih je plesalec v enem od poskokov čudno pristal in
se navidezno poškodoval. Upajoč, da je vse skupaj le igra oziroma predstava,
smo z nasmehom spremljali nadaljnji potek igranja bolečine, kolektivno
intervencijo Krajnčana ter občinstva z ledom in drugimi rekviziti prve pomoči.
Po „nesreči“ je najbrž vnaprej dogovorjena forma dialoga Krajnčana umestila na
konec parterja, kjer se je usedel za violončelo, medtem ko je potolčeni in
krvavi plesalec sedel za klavir, svoj drugi ekspresivni medij v tokratnem
performansu. Od tega trenutka dalje smo bili priča sprotnemu čisto glasbenemu
dialogu, v katerem je Krajnčan ustvarjal atmosferična ozadja, predvsem v
poseganju po efektih, ki so osnovno barvo čela obarvali v bolj androgene zvočne
tapete, na katere se je z bolj kromatično in ritmično klavirsko soigro, odzival
Mijačević.
Po krajši pavzi, ko sta akterja izginila s celotnega prizorišča
velike dvorane, je sledil še drugi preobrat. Naša nestrpna pričakovanja po
njuni vrnitvi na oder je presenetilo Mijačevićevo povabilo nekomu iz občinstva,
naj se tudi sam poizkusi s preskakovanjem sedežnih vrst. Ta je sprejel izziv in
se z akrobatskim preskakovanjem sedežev zlil v komunikacijo s Krajnčanovim
zvočnim spojem bobnov in violončela, kjer se je bila predstava pred nesrečo
tudi prekinila. Z neznanim plesalcem osvežena akcija se je nato preselila na
oder, kjer je slednji najprej Krajnčanu pomagal pri sestavi posameznih
elementov tolkal v enovit bobnarski set. S tem se je dotedanji izrazni krč, v
katerega je bil ujet Krajnčan in deloma tudi celotno dogajanje, le sprostil.
Tolkalec je prosto in neobremenjeno stregel ritmične izbruhe svežemu plesalcu,
ki je s taktno, hitro odzivajočo ekspresijo in z naraščajočim izraznim
dinamizmom smelo odgovarjal glasbeniku in kasneje v improviziran ples povabil
še dodatni par iz občinstva. V to, zdaj prenovljeno, kolektivno soigro se je
medtem že vključil Mijačević z igranjem na klavir in vsemu vlil še
melodično-harmonsko komponento, kar je predstavo zapeljalo v vedrejši, polnejši
in vsekakor najbolj zanimiv del večera.
Da je bil
Mijačevićev padec resničen in je plesalec resnično z mukami zaključil nastop,
se nam je razkrilo postopoma skozi predstavo. Tudi povabilo naključnemu
gledalcu je bilo spontano, čeprav je šlo za Žigana Krajnčana, mlajšega brata
soustvarjalca predstave in glede na videno tudi talentiranega plesalca. Predstava
nam je ravno s pomočjo te odrske nesreče, torej prek nepredvidljivosti znotraj
improviziranega dialoga, če naj se izrazimo skladno z estetskim horizontom
cikla Neforme, razgrnila ves smisel teh dogodkov, in sicer najprej v
nedefiniranem soočenju med avtorji različnih medijskih praks in obenem v
ustvarjanju pogojev za preizpraševanje in v danih situacijah celo preseganje
lastnih izraznih kodov s strani umetnikov. Odprtost te kolektivne improvizacije
že po definiciji začini tudi vključevanje občinstva v dogajanje, vsa naša
pričakovanja zatorej postanejo le odvečna prtljaga formalne ujetosti v
vsakodnevne ustvarjalne ponudbe in tradicije raznoraznih izraznih form. Zatorej
živela neformalnost izraznega dialoga!
