Zavod Sploh
Tadej Stolič: Ujetost pričakovanjaKritikaVideo

Tadej Stolič: Ujetost pričakovanja

Neforma #68

Ivan Mijačević in Kristijan Krajnčan

Kuratorski cikel dogodkov Neforma v svoji osnovni premisi teži k ustvarjanju eksperimentalne platforme odkrivanja skupnega dialoga različnih izraznih medijev. Enkrat mesečno se praviloma (ne)poznani ustvarjalci različnih medijev, od glasbe, plesa-gibanja, poezije-proze in drugih umetniških praks, srečajo ali kar soočijo najpogosteje le dve uri pred samo krstno večerno predstavitvijo. Letošnjo sezono odprtega ad hoc odrskega dialoga sta otvorila violončelist, bobnar, skladatelj in režiser Kristijan Krajnčan ter plesalec, koreograf, skladatelj in pedagog Ivan Mijačević.

Prostorska postavitev občinstva na oder velike dvorane Španskih borcev nas je neposredno umestila v samo osrčje nastajajočega dogajanja. Ustvarjalca sta sceno oblikovala v raztreseno formo ali nekakšno diseminacijo povezanih nosilcev informacij. Tu mislimo predvsem na atomizacijo bobnarskega seta, ki je v svojih prafaktorjih zavzemal celoten odrski tloris. Uvodno točko grajenja skupnega dialoga z občinstvom je dosegel ravno Krajnčan z vstopom na sceno in z njegovo postopno uverturo na violončelu, s katerim se je v slalomu premikal med razkosano baterijo od slušatelja do slušatelja in nas simbolično uglasil v netemperirano tonaliteto poteka predstave. Z vstopom Mijačevića na oder sta se vlogi zamenjali, saj je slednji naravno prevzel plesno-prostorsko fragmentirano vlogo, medtem ko je Krajnčan sledil krčni ekspresiji plesalca in postopoma širil do tedaj precej statično izmuzljiv disharmoničen intervalni lok. Njun skupni dialog se je bistveno razvil, ali bolje rečeno uglasil šele v „drugi sceni“, ko je Krajnčan začel zvočiti svoj značilen spoj godala in tolkala; t.i. DrummingCellistprojekt kot sam pojmuje združevanje svoje ustvarjalne razpetosti med violončelom in bobni ali med evropsko klasično tradicijo ter bolj odprto afroameriško jazz poliritmiko. Plesalec se je tedaj preselil v parter in odgovarjal s komičnimi sekvencami.

In tu se zgodi prelomni trenutek tokratne Neforme. V nepovezanih izmenjavah preskakovanja sedežnih vrst in statičnih obstojih v nemogočih položajih je plesalec v enem od poskokov čudno pristal in se navidezno poškodoval. Upajoč, da je vse skupaj le igra oziroma predstava, smo z nasmehom spremljali nadaljnji potek igranja bolečine, kolektivno intervencijo Krajnčana ter občinstva z ledom in drugimi rekviziti prve pomoči. Po „nesreči“ je najbrž vnaprej dogovorjena forma dialoga Krajnčana umestila na konec parterja, kjer se je usedel za violončelo, medtem ko je potolčeni in krvavi plesalec sedel za klavir, svoj drugi ekspresivni medij v tokratnem performansu. Od tega trenutka dalje smo bili priča sprotnemu čisto glasbenemu dialogu, v katerem je Krajnčan ustvarjal atmosferična ozadja, predvsem v poseganju po efektih, ki so osnovno barvo čela obarvali v bolj androgene zvočne tapete, na katere se je z bolj kromatično in ritmično klavirsko soigro, odzival Mijačević.

Po krajši pavzi, ko sta akterja izginila s celotnega prizorišča velike dvorane, je sledil še drugi preobrat. Naša nestrpna pričakovanja po njuni vrnitvi na oder je presenetilo Mijačevićevo povabilo nekomu iz občinstva, naj se tudi sam poizkusi s preskakovanjem sedežnih vrst. Ta je sprejel izziv in se z akrobatskim preskakovanjem sedežev zlil v komunikacijo s Krajnčanovim zvočnim spojem bobnov in violončela, kjer se je bila predstava pred nesrečo tudi prekinila. Z neznanim plesalcem osvežena akcija se je nato preselila na oder, kjer je slednji najprej Krajnčanu pomagal pri sestavi posameznih elementov tolkal v enovit bobnarski set. S tem se je dotedanji izrazni krč, v katerega je bil ujet Krajnčan in deloma tudi celotno dogajanje, le sprostil. Tolkalec je prosto in neobremenjeno stregel ritmične izbruhe svežemu plesalcu, ki je s taktno, hitro odzivajočo ekspresijo in z naraščajočim izraznim dinamizmom smelo odgovarjal glasbeniku in kasneje v improviziran ples povabil še dodatni par iz občinstva. V to, zdaj prenovljeno, kolektivno soigro se je medtem že vključil Mijačević z igranjem na klavir in vsemu vlil še melodično-harmonsko komponento, kar je predstavo zapeljalo v vedrejši, polnejši in vsekakor najbolj zanimiv del večera.

Da je bil Mijačevićev padec resničen in je plesalec resnično z mukami zaključil nastop, se nam je razkrilo postopoma skozi predstavo. Tudi povabilo naključnemu gledalcu je bilo spontano, čeprav je šlo za Žigana Krajnčana, mlajšega brata soustvarjalca predstave in glede na videno tudi talentiranega plesalca. Predstava nam je ravno s pomočjo te odrske nesreče, torej prek nepredvidljivosti znotraj improviziranega dialoga, če naj se izrazimo skladno z estetskim horizontom cikla Neforme, razgrnila ves smisel teh dogodkov, in sicer najprej v nedefiniranem soočenju med avtorji različnih medijskih praks in obenem v ustvarjanju pogojev za preizpraševanje in v danih situacijah celo preseganje lastnih izraznih kodov s strani umetnikov. Odprtost te kolektivne improvizacije že po definiciji začini tudi vključevanje občinstva v dogajanje, vsa naša pričakovanja zatorej postanejo le odvečna prtljaga formalne ujetosti v vsakodnevne ustvarjalne ponudbe in tradicije raznoraznih izraznih form. Zatorej živela neformalnost izraznega dialoga!

Tadej Stolić, 29.1.2019

 

 
foto: Jan Prpič
foto: Jan Prpič

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni