(Ne)forma #92, 16. marec 2022
Improvizirana forma skriva svoj čar v lastni nepredvidljivosti. (Ne)forma nas vrže v nepredvideno scensko situacijo – ne vemo, v kaj se spuščamo, ali bomo morali v predstavi sodelovati in ali nam bo končni produkt sploh všeč. Na dvaindevetdeseti Neformi, ki so jo sestavili Olja Grubič, Anja Novak in Andrej Kobal, smo doživeli vse. Prav zares, čisto vse, že sam začetek navduši: začetni komad Ribari Vinka Coceja nas uvede v v celoti morsko obarvano temo performansa; kopalna oprava Anje Novak in morska deklica Olje Grubič. Že sam nastavek je bizaren. A to je zgolj začetek – prav zares nismo mogli pričakovati, kam nas bo večer odpeljal.
Iz bizarnih slik smo vrženi v še bolj absurdne, skozi ves performans ne pričakamo niti trenutka ustavitve. Anja se iz preproste kopalke s pomočjo Oljinih ustvarjalnih sposobnosti preobrazi v galeba, Olja v publiko meče limone, ki so z vzmetmi pritrjene na njene prsi. Anja kot galeb izleže jajca na pogreto ponev – ob vsakem, ki ponev dejansko zadane, zahteva aplavz. Nastopajoči si sredi odra pripravljata pojedino – hedonistično uživanje brez posebnega razloga s pridano teatralnostjo spominja na svojevrsten absurden zajtrk v travi. Vendar priprava obroka in njegovo zaužitje še ne predstavljata konca – zgolj začetek naslednje slike. Izkušnja gledanja te neforme je skoraj prenasičena. Vendar nas prav v svoji prenasičenosti drži na koncu naših stolov, razporejenih po odru.
Neposredna postavitev publike na oder niti ni edino, kar ukinja cezuro med nastopajočimi in gledalstvom. Že v prvih minutah vsi jemo bonbone, ki jih ponudi Olja, kasneje kdo iz publike poseže po pripravljeni hrani. Olja gledalstvo začne obmetavati z vloženimi olivami, Anja jih skuša loviti, na vseh štirih je, lazi med gledalstvom, se nanj jezi, če olive pobere pred njo. Kasneje vsakemu iz publike ponudi po eno olivo v kisu iz velikega kozarca. Če je večer že tako bizaren, zakaj pa ne bi vsi pomočili svojih rok v tekočino. Popoln izbris že tako neobstoječe meje med publiko in nastopajočimi se zgodi, ko se Anja usede enemu izmed gledalcev v naročje in ga nato še zvleče na oder. Preoblečena v belo obleko priredi poročno noč – zvabi ga pod rjuhe improviziranega ležišča, Olja jima prinese tudi par dildov. Kaos. In gledalci smo njegov sestavni del.
Vse skupaj spremlja glasbena podlaga, ki temelji na pobiranju in preoblikovanju zvokov, ki jih proizvajata performerki s svojim telesom in rekviziti – Anja oponaša galeba, posnet in uporabljen je zvok odboja limon, zvok kovinske vzmeti, trk kozarcev, zvok udarcev po lastnem telesu … Prostora za zvočno in telesno improvizacijo ne zmanjka. Prav na nobeni točki se performans ne ustavi, stalno se nekaj dogaja. Pa naj bo to slačenje, oblačenje, hranjenje, cvrtje jajc ali eksperimentalna zvočna podlaga. Zvok pripomore h gradnji nepredvidljivega vzdušja in absurda. Stopnjevano in grajeno nas popelje po uri norosti, ki se godi pred našimi očmi.
Ne vemo, kaj točno se je zgodilo pred nami, smo zgolj del neskončno trajajočih slik, ki se ne končajo in nas potegnejo vase. V nekaterih primerih celo dobesedno. Osredotočeni smo na popoln kaos in v tem uživamo. Nekje med goloto, hedonizmom, morjem, uživancijo, zajebancijo, absurdom se znajdemo gledalci, ki smo skoraj prisiljeni v popolno interaktivnost. Brez predvidene smeri plujemo po morju neznanega, kjer nas na koncu pričakata goli naoljeni telesi, ribji rep in galebja krila. Pa nekaj spečenih jajc in vloženih oliv tudi. Kakorkoli, zagotovo večer, ki ga ni mogoče pozabiti.
