Toni harfe in kontrabasa zgoščujejo zvok v skoraj
otipljivo snov, ki postaja gradnik habitata za štiri upogljiva človeška telesa
in dve masivni telesi iz lesa in strun. Slušno naseljujejo svoj prostor, ga
gnetejo in dovoljujejo, da jih gnete. Uho je vedno bolj razprto in razlezeno
čez celo kožo. Tako pomirjujoče in poživljajoče hkrati je opazovati, kako človek išče navdih. Tvega
svojo veščino, ji dovoli, da se razleti na prafaktorje, da jih silnice trenutka
sestavijo v nepredvidljive oblike z nenačrtovanimi vsebnostmi. Transparentno
deli tudi napor, zadrego in negotovost ob tem. Z odprto in mehko gledalsko prisotnostjo lahko
začutim dramaturško napetost pri vsakem premiku ustvarjalcev, ki se prepuščajo hiper
nabitemu toku sprejemanja odločitev. Odrski junaki in junakinje so zame tisti
in tiste, ki upajo pokazati tudi svojo ranljivost.
Iz srčno spoznavnega uglaševanja me prestavi v
drobovje. Za hip občutek, da sem v kitovem trebuhu. To nima veze s celoto,
vendar sproži moje vedno bolj pogoste asociativne odzive. Anamaria Klanjšček
izziva fizična stičišča z Dejanom Srhojem, ki pod silo teže nekajkrat zrastejo
v simbioze nečloveških podob; en trup, šest udov v brezhibnem ravnovesju. Preigravanje
predajanje teže in nudenje podpore okrepi temo izmenjav. Kdo nosi koga ali kaj? Tomaž glasbilo. Anamaria Dejana. Kdo se
pusti nesti? Plesalec Tomaž Grom. Kdo je osedlan brez vprašanja? Dejan, črni
vranec. Kdo je na konju? Tomaž, trubadur z velikim kontrabasom v naročju.
Podoknica za ljubljeno se ne zgodi, ker to je fair play, kjer se ljuba spremeni
v konja, črni vranec v stopljeno sedlo, kontrabasist v letečo princeso, Eduardo
Raon pa zamenja mogočno harfo z nedolžnim ukulele. Habitatu v nastajanju
popuščajo silnice logičnosti, njegovi prebivalci pa se radostijo sproščuječega
(ne)smisla, z mano vred. Saj se ne tekmuje v tem, kdo je močnejši, ampak kdo se
najbolje prilagodi na spremembe v okolici. Darwinova originalna misel ni bila,
da v naravi preživijo najmočnejši, temveč tisti, ki so sposobni prilagoditi se prostoru
in družbi. Moč ni v premoči, ampak v prepustitvi. Junaki in junakinja pred
našimi očmi se prepustijo igri. Ne zaradi tekmovanja, ampak zaradi igranja, s
pravili, ki nastajajo sproti, postopoma in skupaj. Brez sodnika, brez kolajn. S
posušenim šopkom rastlin za nagardo.
Uprizoritveni prostor se razpusti in prevetri z
badmintonom med Anamario in Dejanom. Žogica šviga po zraku v različne smeri,
vsake toliko se pridruži rastlina iz posušenega šopka, ki jo zaluča Tomaž,
momentum proti gor pa zaganja tudi vrteči se predmet na vrvici v rokah Eduarda.
Postanem radovedna, kam bodo odpeljali ta dokaj navaden predlog. Nič kaj
ambiciozno prostorsko variirajo in vztrajajo, dokler naključjej ne odloči, da
stopijo iz vidnega polja, kamor odleti žogica. Pomiri me njihov odnos do
dogajanja in opomni, da ni treba zmeraj iz nečesa nekaj razviti, producirati
ali impresionirati. V redu je delovati v stilu nizko visečega zrelega sadja, ki
se mu ne mudi z odcepljanjem od veje, dokler trenutek ni zares zrel. Tudi tak
neambiciozen pristop rodi sadove. Oziroma v našem primeru tihožitje, ki ga na
sredini sestavi Tomaž. Odzven 102. (Ne)forme zaobjame postavitev iz kontrabasa,
loka in suhega šopka. Neživi ekstrakt življenskih so-obstajanj, ki v vodoravni
legi vabi, da spustimo gonjo po eksponentni gospodarski rasti in tehnoloških
presežkih. Me zanima, kako bi tak tekst napisal Chat GPT?
