(Ne)forma #103, 23. avgust 2023, Španski borci
Vse se prične z nalezljivim hihitanjem.
Meša se s poznanim stanjem pričakovanja, ki vznikne ob vsakem začetku.
Sedimo
v krogu okoli praznega odra in zdi se, da bi bil nastopajoči lahko prav
vsak izmed nas. Sledeč impulzu bi lahko vstali in se postavil na
sredino, začeli skakljati po eni nogi, se valiti po tleh, kruliti, se
vrteti v neskončni pirueti, na glas recitirati notranji monolog in
podobno. To se ne zgodi. Gledamo se. Poznani obrazi si izmenjujejo
pomežike in kimaje, hihljaje se pričakovanje uteleša.
Povpraševanje
po vzroku smeha se prelevi v podobno nalezljivo škripanje stolov,
komično škripa dobršen delež prisotnih. Tleskanje z jeziki in drugi
perkusivni zvoki človeškega telesa vzpostavijo ločnico med občinstvom in
nastopajočimi. Ploski dlani se za krajši čas uskladijo v ritmični
slogi. Čreda podkovanih konjev drvi po ravni asfaltni cesti.
Med
nastopajočimi se vzpostavlja konstantno izmenjevanje pozornosti. Drug
drugega gledajo pripravljeni, da se odzovejo na še tako majhen gib, ki
bi sprožil plaz posledičnih dejanj. Ta moč pogleda jih druži v
performativni pakt, ki smo mu priča. Potrpežljivi čakamo.
Pasaža
očarljivega zvoka harfe nas zamakne v vročične sanje. Njen zvok bi nas
sicer lahko predramil iz spanca, a nas tokrat zapelje v površinsko
stanje globljega pretresa.
Vročične sanje. Halucinogena nekoherentnost dejanj. Menjavanje stanj. Sla po smislu. Smo priče brez vpliva.
Iz
vinskega kozarca nastopajoča spije prežvrkljani, mlačni pljunek nekoga
drugega. Odziv je nenaden, stisne nas v grlu in odvrnemo pogled. Učinek
performativnega dejanja je neizbežen gnus.
Vzpostavi se trenje. Premagovanje vsiljive misli proti uresničevanju notranjega impulza.
Nekaj se mora zgoditi, pričakovanje je prisotno, šivanka vdeta.
Plezalec
se oklepa vrvi in drogov in se dviga nad oder. Vsak nameren udarec
kovinskega zvena, ki ga izziva, povzroča neželen in neizogiben učinek
zapiranja oči. Ko za trenutek zatisnemo veke, se kompozicija prostora
spremeni, percepcija celote nam beži.
Nemoteno
nastopajoča maliči rastlino, k dejanju uničenja se zateče po zavetje.
Zamioculcas zamiifolia se ne more upreti, ko kosi njenega telesa v
igrivo-napadalni gesti pristanejo v obrazu soperformerke.
Zgrabi
jo za noge in po tleh vleče njeno mlahavo telo. Pridružujejo se drugi,
silnice prostora se zberejo v medmet navzkrižnih potegov. Nekdo ga prime
za roge in ga vleče v drugo smer. Mlahavo telo je v-mesnost, bojišče na
katerem se odvijajo želje vsakega posebej. Teža prisotnosti. Zagnanost,
ki noče pojenjati. Grabežljivost. Sila upora. Pogajanje.
Trobilska simulacija poljubljanja, ASMR ojača nagneteno tišino med ustnicami.
Vročičnost
ostaja in vztraja v različnih gestah in oblikah. Kar jim je skupno, je
indukcija drugosti. Dejanja posameznikov prečijo prostor v nedoločljivo
pulzirajočih razmakih. Na trenutke koagulirajo v premikajoče se gmote,
ki v prostor vdolbejo gravitacijski center pozornosti. Kmalu se
razblini, razpoči, razvodeni, umakne.
Kot mačka okoli
vrele kaše se pričakovanje premika po prostoru. V odsotnosti impulzov
vsak melje svoje globočine. Telo, ki misli, se premika drugače.
Mahaje se ruši posvečenost performativnega prostora. Med občinstvom so prijateljice, sogovorci, mentorice.
Nepredvidljiva igrivost izziva napetost; pridušeno hahljanje jo osvobaja.
Znajdemo
se na prepotenem plesišču kluba, ki se prelevi v obredni ples okoli
talca – rastline, ki bojda, kot smo izvedeli, služi kot manjkajoči član
ansambla performerjev. Nadomestek brez agensa, pripomoček, za katerega
se na momente nastopajoči borijo, ponekod pa v njegovem zelenju najdejo
uteho in momentalno nežnost. Med ljubkovanjem z rastlino se zlomljena
veja nagiba proti tlom.
Pav se nalepotičeno sprehaja po bujnih vrtovih, brez sence, poldan je. Od njega se ne da odvrniti pogleda. Magnetnost podobe.
Nekaj
je skupno vsem tem pojavom, ki smo jim priča. Žarenje medprostora.
Nekaj nadvse človeškega, kar poznamo vsi. Silnice med telesi. Izmenično
spajanje in odrivanje biti. Odtegnitveni sindromi, hlepenje, želja in
izguba upanja na drugi strani. Tisto, kar je med mano in tabo, je prepad
in nuja po njegovi premostitvi. Iščeva skupne spomine. Brez podnapisov,
ki bi v jezik prevedli neme geste, in v odsotnosti transkripcij
intuitivnih razmišljanj, se življenje, ki nam je skupno, odvija dalje.
Živo telo postane negibni kip, iz katerega pivna potoke potu, ki so pricurljali iz vseh por. To počne s prijazno pozornostjo.
Razprte
roke so povod za objem. Iz drugega konca prostore se v prvo telo
iznenadi drugo, vanju prileti tretje, četrto zaobjame prve tri in tako
naprej. Zlitje traja in traja vse do konca, ko se kljub na glas
izraženim dvomom publike izkaže, da je situacija zaobjeta.
Porazgubimo se vsak na svoj konec mesta. Vročične sanje se sčasoma poležejo.
