Tjaša Pureber: Kaj pomeni biti skupaj, ko je to prepovedano?

Neforma 85, 9. april 2021

V času, ko pišem ta zapis, nas od polletnega zaprtja gledaliških dvoran loči še natanko en teden. Šest mesecev prepovedi zbiranja, prireditev in gledališča pušča posledice. Na umetnosti in na ljudeh. Podobno, kot jih puščajo represija, policijsko nadlegovanje, strah pred rastočo avtoritarnostjo in nenazadnje strah pred še kako realno telesno ranljivostjo, ki jo je z veliko brutalnostjo v naš vsakdan neskončnega in še vedno trajajočega leta 2020 prinesel virus.

Skozi smrtonosno pandemijo so v zadnjem letu vlade po vsem svetu s prepočasnim in neustreznim ukrepanjem žrtvovale najranljivejši del populacije. Marsikje – tudi pri nas – paralelno (pogosto pa tudi v kontradikciji) z bojem proti virusu poteka globalni eksperiment vladanja skozi mehanizme popolne kontrole in nenehnega ustvarjanja izrednih razmer. Policijske ure, kriminalizacija gibanja (ne le, kot je to veljalo do zdaj, za ljudi z »nepravimi« državljanstvi, temveč za celotno populacijo), preprečevanje protestov, prepoved izražanja in uveljavljanja svobodne volje. Vse to v kombinaciji z vzponom skrajno desničarskega populizma determinira okvir razumevanja sodobnosti in veča že tako veliko nemoč in negotovost korona-časa v vsakem izmed nas. Strategija postopnega odpiranja javnega življenja v Sloveniji v nobenem vladnem semaforju ne vključuje kulturnih prireditev – medtem ko trgovski centri in industrijski obrati v bistveno manj zdravstveno varnem in kontroliranem okolju in načinu obstoja dajejo občutek, da se virus tam ne širi. Zato je jasno, da se skozi mehanizem prepovedi in nadzora odpiranja kulturnih institucij – predvsem na področju uprizoritvenih in glasbenih umetnosti – odvija tudi politični boj za javno, skupno, in za to, kako bo izgledala naša družbena prihodnost.   

Nobeno dejanje se ne odvije v političnem vakuumu. Tudi ogled tokratne Neforme se ni, saj jo je (ne)hote zaznamoval zgoraj opisani kontekst, v katerem je bila uprizorjena. Na njej so pod kuratorskim vodstvom Suzane Koncut in Andreja Fona moči združili plesalki Kristýna Šajtošová in Kristina Aleksova ter glasbenika Etbin Štefančič in Marko Jenič. Neforma, kot sama po sebi radikalno umetniško dejanje, je tokrat ponudila kuratorsko drzno kombinacijo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki bi se težko srečali v kakršnemkoli drugem kontekstu. Tveganje se je ponovno izplačalo, saj so bili tako individualni vložki kot kolektivna dinamika (pa čeprav je celotna kompozicija mestoma delovala bolj kot ne – forma) povsem prepričljivi.  

Format Neforme se je v letih svojega obstoja izkazal za vsakokratni poskus vzpostavljanja nemogočega in nepredvidljivega – stika, srečanj, skupnosti, ki se najde, gradi in razkraja pred našimi očmi. In seveda sama po sebi skozi metodologijo improvizacije uhaja iz režima kontrole giba, zvoka in nadzorovanega uprizarjanja.

In morda se prav zato tokratna izvedba – po letu, ki je minilo v duhu prepovedi giba, zvoka/glasu in stika, v gledalskem pogledu ni mogla izvzeti iz avtoritarnega režima sodobnosti, ki ga determinira prepoved kakršnekoli kolektivnosti. Kot že pri nekaj drugih performansih, ki so nastali v zadnjem letu, se je bilo težko znebiti naracije, ki jo na povsem intimni ravni determinira samost, socialna izolacija, negotovost in na drugi strani močen družbeni poriv po lomljenju zapovedane individualnosti.

Kar bi bilo v nekem drugem kontekstu improvizacijsko ogrevanje in iskanje raznolike uprizoritvene poetike Neforme, kjer se vzpostavlja prostor, znotraj katerega je mogoča mnogoterost izrazov, je tako dobilo nek drug, povsem narativni okvir. Tako kot celotna (anti)kompozicija, ki je sledila. Začetno odrsko sobivanje brez očesnih in telesnih kontaktov med plesalkama, pa tudi v relaciji na oba glasbenika, je kričalo korona-izolacijo. Obotavljiv dotik prek nepričakovane izbire uporabe komolčno-kolenskih okončin in izogibanje objema, ki omogoča prenos aerosolov, je pljuvalo strah pred Drugim, umazanim, bolnim, prenašalcem. Spotikajoče lovljenje v krogu je vse premočno simboliziralo iskanje telesnosti in bližine v času, ko se zdi, da je to nemogoče. Na koncu so radostni izrazi ponovno iznajdene skupnosti prinesli več kot potrebno katarzo ponovnega učlovečenja po letu izolacije, po kateri hočeš bis (ki smo ga tudi dobili). In še enega. In še enega. In še milijon. Temu vsiljenemu korona-kontekstu ni mogel uiti niti humoren vstop zaplate belega blaga, ki bi lahko v nekem drugem času in ob spretnem gibu obeh plesalk zaživel svoje post-human popredmeteno življenje. A je enako prepričljivo zapolnil simbolnomesto karantenske odeje v duhu Netflix'n'chill ali pa poročne obleke, ki brezsramno in nekompromisno razkrinkava patriarhalni ustroj korona-termina skupno gospodinjstvo kot edine družbeno sprejemljive oblike soobstoja.

Zdi se, da na nek način vsaka odrska postavitev v času korone – povsem po krivici in precej nepravično do njenih ustvarjalk in ustvarjalcev – postaja korona predstava. Če ne drugače skozi režim uprizarjanja, ki onemogoča stik z živo publiko in uporablja sodobno tehnologijo za prenos izkušnje, ki negira samo bistvo glasbe, giba, performansa. Umetnost je na zaprtje odgovorila z iskanjem novih poti do gledalk in gledalcev. Čeprav zagotovo (predvsem zaradi pritiskov financerjev po doseganju razpisnih pogojev) ni izkoristila tega časa za razmislek o načinu produkcije in njeni hiperinflaciji, bi bilo napačno te marsikdaj inovativne poskuse zreducirati na krivdni občutek opravičevanja lastnega obstoja. Vzdrževanje kondicije ustvarjalcev in gledalcev, pa tudi logičen poriv po odgovoru na zahtevnost časa, v katerem živimo, so enako legitimni razlogi, zakaj v sicer analogno izkušnjo vpeljevati sodobno tehnologijo. Odpovedati se umetnosti le zato, ker nam je to ukazala država, bi bilo podrejanje avtoritarnemu populizmu.

Zato je rdeča nit tokratne Neforme, ki je nežno vpeljevala koncept skrbi kot osrednjega elementa odrskega nanašanja na predmete, predvsem pa soakterje, gradnje odnosov ter na sploh posvečanje medsebojnim relacijam, lahko zanimiv odvod od kriminalizacije kulture in umetnosti, ki smo jo skozi njeno zakonsko zanikanje deležni v zadnjem obdobju. Zgolj prenos produkcije na splet in v tem smislu nadaljevanja reprezentacije namreč samo po sebi še ni (dovolj) politična negacija tega napada na umetnost. Šele njena transformacija v skupnostne odgovorne prakse, ki preizprašujejo pozicije moči in v temelju spreminjajo (za)odrske relacije, so lahko zares političen odgovor na vse hitrejše zapiranje prostora za izražanje svobode – pa naj si bo to svobode giba, zvoka, misli, ali telesa.

V tem kontekstu je koncept Neforme morda bolj aktualen kot kadarkoli – saj v svojem bistvu zastavlja vprašanje, kaj pomeni biti skupaj (ko je to prepovedano)? Kako se izmikati režimu kontrole (ko je gibanje kriminalizirano)? Zdi se namreč, da sta prav boj za svobodo in gibanje ključna boja prihodnosti. Boj za gibanje izven meja občin, onkraj meja, ki jih determinirajo žice nacionalnosti. Za gibanje čez meje Trdnjave Evropa. Za družbena gibanja. In nenazadnje – za svoboden gib, zvok in glas znotraj, predvsem pa onkraj institucije umetnosti.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni