Neforma #85, 9. april 2021
V času, ko pišem ta zapis, nas od polletnega zaprtja
gledaliških dvoran loči še natanko en teden. Šest mesecev prepovedi zbiranja,
prireditev in gledališča pušča posledice. Na umetnosti in na ljudeh. Podobno, kot
jih puščajo represija, policijsko nadlegovanje, strah pred rastočo avtoritarnostjo
in nenazadnje strah pred še kako realno telesno ranljivostjo, ki jo je z veliko
brutalnostjo v naš vsakdan neskončnega in še vedno trajajočega leta 2020 prinesel
virus.
Skozi smrtonosno pandemijo so v zadnjem letu vlade po
vsem svetu s prepočasnim in neustreznim ukrepanjem žrtvovale najranljivejši del
populacije. Marsikje – tudi pri nas – paralelno (pogosto pa tudi v kontradikciji)
z bojem proti virusu poteka globalni eksperiment vladanja skozi mehanizme
popolne kontrole in nenehnega ustvarjanja izrednih razmer. Policijske ure,
kriminalizacija gibanja (ne le, kot je to veljalo do zdaj, za ljudi z
»nepravimi« državljanstvi, temveč za celotno populacijo), preprečevanje
protestov, prepoved izražanja in uveljavljanja svobodne volje. Vse to v
kombinaciji z vzponom skrajno desničarskega populizma determinira okvir
razumevanja sodobnosti in veča že tako veliko nemoč in negotovost korona-časa v
vsakem izmed nas. Strategija postopnega odpiranja javnega življenja v Sloveniji
v nobenem vladnem semaforju ne vključuje kulturnih prireditev – medtem ko
trgovski centri in industrijski obrati v bistveno manj zdravstveno varnem in
kontroliranem okolju in načinu obstoja dajejo občutek, da se virus tam ne širi.
Zato je jasno, da se skozi mehanizem prepovedi in nadzora odpiranja kulturnih
institucij – predvsem na področju uprizoritvenih in glasbenih umetnosti –
odvija tudi politični boj za javno, skupno, in za to, kako bo izgledala naša
družbena prihodnost.
Nobeno dejanje se ne odvije v političnem vakuumu. Tudi
ogled tokratne Neforme se ni, saj jo je (ne)hote zaznamoval zgoraj opisani kontekst,
v katerem je bila uprizorjena. Na njej so pod kuratorskim vodstvom Suzane
Koncut in Andreja Fona moči združili plesalki Kristýna Šajtošová in Kristina Aleksova
ter glasbenika Etbin
Štefančič in Marko Jenič. Neforma, kot sama po sebi radikalno umetniško
dejanje, je tokrat ponudila kuratorsko drzno kombinacijo ustvarjalk in
ustvarjalcev, ki bi se težko srečali v kakršnemkoli drugem kontekstu. Tveganje
se je ponovno izplačalo, saj so bili tako individualni vložki kot kolektivna
dinamika (pa čeprav je celotna kompozicija mestoma delovala bolj kot ne –
forma) povsem prepričljivi.
Format Neforme se je v letih svojega obstoja izkazal za
vsakokratni poskus vzpostavljanja nemogočega in nepredvidljivega – stika,
srečanj, skupnosti, ki se najde, gradi in razkraja pred našimi očmi. In seveda
sama po sebi skozi metodologijo improvizacije uhaja iz režima kontrole giba,
zvoka in nadzorovanega uprizarjanja.
In morda se prav zato tokratna izvedba – po letu, ki je
minilo v duhu prepovedi giba, zvoka/glasu in stika, v gledalskem pogledu ni
mogla izvzeti iz avtoritarnega režima sodobnosti, ki ga determinira prepoved
kakršnekoli kolektivnosti. Kot že pri nekaj drugih performansih, ki so nastali
v zadnjem letu, se je bilo težko znebiti naracije, ki jo na povsem intimni
ravni determinira samost, socialna izolacija, negotovost in na drugi strani
močen družbeni poriv po lomljenju zapovedane individualnosti.
Kar bi bilo v nekem drugem kontekstu improvizacijsko
ogrevanje in iskanje raznolike uprizoritvene poetike Neforme, kjer se
vzpostavlja prostor, znotraj katerega je mogoča mnogoterost izrazov, je tako
dobilo nek drug, povsem narativni okvir. Tako kot celotna (anti)kompozicija, ki
je sledila. Začetno odrsko sobivanje brez očesnih in telesnih kontaktov med
plesalkama, pa tudi v relaciji na oba glasbenika, je kričalo korona-izolacijo. Obotavljiv
dotik prek nepričakovane izbire uporabe komolčno-kolenskih okončin in
izogibanje objema, ki omogoča prenos aerosolov, je pljuvalo strah pred Drugim,
umazanim, bolnim, prenašalcem. Spotikajoče lovljenje v krogu je vse premočno
simboliziralo iskanje telesnosti in bližine v času, ko se zdi, da je to
nemogoče. Na koncu so radostni izrazi ponovno iznajdene skupnosti prinesli več
kot potrebno katarzo ponovnega učlovečenja po letu izolacije, po kateri hočeš
bis (ki smo ga tudi dobili). In še enega. In še enega. In še milijon. Temu vsiljenemu
korona-kontekstu ni mogel uiti niti humoren vstop zaplate belega blaga, ki bi
lahko v nekem drugem času in ob spretnem gibu obeh plesalk zaživel svoje post-human popredmeteno življenje. A je
enako prepričljivo zapolnil simbolnomesto karantenske odeje v duhu Netflix'n'chill ali pa poročne obleke, ki brezsramno
in nekompromisno razkrinkava patriarhalni ustroj korona-termina skupno gospodinjstvo kot edine družbeno
sprejemljive oblike soobstoja.
Zdi se, da na nek način vsaka odrska postavitev v času
korone – povsem po krivici in precej nepravično do njenih ustvarjalk in
ustvarjalcev – postaja korona predstava. Če ne drugače skozi režim
uprizarjanja, ki onemogoča stik z živo publiko in uporablja sodobno tehnologijo
za prenos izkušnje, ki negira samo bistvo glasbe, giba, performansa. Umetnost
je na zaprtje odgovorila z iskanjem novih poti do gledalk in gledalcev. Čeprav
zagotovo (predvsem zaradi pritiskov financerjev po doseganju razpisnih pogojev)
ni izkoristila tega časa za razmislek o načinu produkcije in njeni
hiperinflaciji, bi bilo napačno te marsikdaj inovativne poskuse zreducirati na
krivdni občutek opravičevanja lastnega obstoja. Vzdrževanje kondicije
ustvarjalcev in gledalcev, pa tudi logičen poriv po odgovoru na zahtevnost
časa, v katerem živimo, so enako legitimni razlogi, zakaj v sicer analogno
izkušnjo vpeljevati sodobno tehnologijo. Odpovedati se umetnosti le zato, ker
nam je to ukazala država, bi bilo podrejanje avtoritarnemu populizmu.
Zato je rdeča nit tokratne Neforme, ki je nežno
vpeljevala koncept skrbi kot osrednjega elementa odrskega nanašanja na
predmete, predvsem pa soakterje, gradnje odnosov ter na sploh posvečanje
medsebojnim relacijam, lahko zanimiv odvod od kriminalizacije kulture in
umetnosti, ki smo jo skozi njeno zakonsko zanikanje deležni v zadnjem obdobju.
Zgolj prenos produkcije na splet in v tem smislu nadaljevanja reprezentacije
namreč samo po sebi še ni (dovolj) politična negacija tega napada na umetnost.
Šele njena transformacija v skupnostne odgovorne prakse, ki preizprašujejo
pozicije moči in v temelju spreminjajo (za)odrske relacije, so lahko zares
političen odgovor na vse hitrejše zapiranje prostora za izražanje svobode – pa
naj si bo to svobode giba, zvoka, misli, ali telesa.
V tem kontekstu je koncept Neforme morda bolj aktualen
kot kadarkoli – saj v svojem bistvu zastavlja vprašanje, kaj pomeni biti skupaj
(ko je to prepovedano)? Kako se izmikati režimu kontrole (ko je gibanje
kriminalizirano)? Zdi se namreč, da sta prav boj za svobodo in gibanje ključna
boja prihodnosti. Boj za gibanje izven meja občin, onkraj meja, ki jih
determinirajo žice nacionalnosti. Za gibanje čez meje Trdnjave Evropa. Za
družbena gibanja. In nenazadnje – za svoboden gib, zvok in glas znotraj,
predvsem pa onkraj institucije umetnosti.
