Svoboda, enakost, … sestrstvo
Neforma #112, 14. september 2024, 15.
večer improvizacije Bučno
Kar nekaj ovinkov iz Ljubljane, a
obenem še zdaleč ne toliko, da pot ne bi hitro minila, se nahaja Lesno Brdo.
Tam je v začetku jeseni, v času, ko na poljih zorijo prve buče, nekega deževnega
septembrskega večera odzvenel 15. večer improvizacije Bučno. V starem
gospodarskem poslopju veličastnih razsežnosti je dišalo po friki, sveže
stisnjenem jabolčnem soku, mehki domači dunji ter premnogih drugih dobrotah.
Tudi jesensko zalivanje zemlje z neba, ni pregnalo obiskovalk in obiskovalcev,
ki so se že od poznega popoldneva, počasi a vztrajno, nabirali v zavetju velike
strehe prizorišča.
V sklopu celovečernega programa
raznolikih improviziranih godb in ostalih vrst vragolij se je druga na programu
odvila stodvanajsta Neforma. Povezava med dogodkoma in njunim prepletanjem ni
slučajna; v organizacijo obeh je namreč ključno vpleten Samo Kutin, ki skupaj z
Natašo Živković v letu 2024 snuje tudi Neformin cikel izvedbenih improvizacij.
V devetem mesecu so bile tako v gosteh Neforme in Bučnega Veronika Valdés in Jerca Rožnik Novak z gibom teles, Lola Mlačnik
na vibrafonu in drugih tolkalih ter Sabina Magajne Bogolin na rogu. Priložnost
soustvarjanja izven poznanega odra Španskih borcev, kjer je Neforma
najpogosteje doma, je ustvarjalke postavila pod stare tramove v seneno
atmosfero. K njej so svoje pridodala vizualna dela slikarja Milana Eriča, ki je
za 15. Bučno pripravil scenografsko razstavo umeščeno v uprizoritveni prostor.
Prav nad kupom sena, ki je tisti večer prevzel vlogo enega izmed odrnih
prostorov, je viselo delo rdeče atmosfere, kjer nad monstruoznimi cvetovi in
njihovimi prašniki majčkeno letalovozi plapolajoč prapor s parolo francoske revolucije; liberté, égalité,
fraternité.Svoboda, enakost,
bratstvo. No, tisti večer se je, pod napisom iz nekih drugih časov, dogajalo
predvsem sestrstvo.
Na seneno goro, ki jo je tik pod Eričevim
delom najverjetneje napihal kolosalen pihalnik sena, še vedno akter v ozadju
prizorišča, se je dalo zlesti po leseni lestvi. Skakanje iz večje kopice v manjšo
je bilo med odmori v največji krohot navzoči otroški publiki. Tako je tudi vredno
omeniti, da je tokratno Neformo otvorila zvočno-gibalna intervencija v senu
Hane, Vasje in Eve. Z njo so uspešno nakazali raznovrstne možnosti potapljanja,
žvečenja, metanja ter vsesplošne uporabe tega drobljivega materiala, ki ga je
bilo res v izobilju. Hehet, ki so ga povzročili med gledalstvom, je dodobra
ogrel ozračje in ker se je bilo za ogled njihove predstave potrebno tudi
obrniti v nasprotno smer pripravljenih sedišč, se je Neforma lahko pričela
pravzaprav nevidno. Vanjo je zbrane popeljala otožna melodija roga, ki so jo
spremljali zvonki, najprej posamični, nato pa vse bolj množeči se toni vibrafona
ter še vedno prisotni otroški vzkliki, ki so se nadaljevali nekje v ozadju, saj
se je zbrano občestvo ponovno obrnilo nazaj proti Neformi, ki se je že pričela
porajati.
Pri katerikoli improvizaciji je čarobno
opazovati odvijanje določenega odnosa oziroma njih množice, od vznika do
izteka, ne glede na trajanje. Pred prisotnimi se ponudi cela kopica možnosti začetka,
iskanja zgodb v fragmentih pojavljanja. Nešteto je priložnosti za poudarek rdečih
niti in mest, kjer se išče skupni smisel vseh sodelujočih ter razloge, zakaj
sploh nadaljevati. In navsezadnje – tista najbolj ključna odločitev – na kateri točki se ustaviti?
Veronika in Jerca sta za svoje premike
na začetku uporabljali energijo padanja in premikanja okončin s potegi, ki so
nakazovali na težo navidezno nesodelujočih delov telesa. Z zvočno krajino sta
bili v neposrednem stiku, saj so spremembe v njeni hitrosti in nasičenosti,
glasnosti in jasnosti vidno vplivale na njuno premikanje – od težke počasnosti
vse do lahkotnosti v stilu baletnih poskokov. Hitro sta pričeli uporabljati
situacijsko komiko v interakciji z občinstvom, se k nekaterim situacijam znali
vrniti in jih ponoviti ob nepričakovanih trenutkih. In tako kot sta onidve
dihali skupaj z zvoki, sta Sabina in Lola dih prilagajali nastajajoči
koreografiji, obenem pa pazili na lastno zvočno razmerje. V njunem nastopu je
bila pri obeh očitna izmojstrena sposobnost poslušanja. Znali sta stopiti v
ospredje in z enako močno prezenco ponikniti v ozadje kompozicije. Druga drugi
sta dajali prostor ter se na tak način opolnomočili in vzajemno podpirali pri
razvoju zvočnih slik.
Vibrafon je glasen inštrument, ki je
sposoben s prelivajočimi resonancami popolnoma prevzeti prostor, a rog je bil
tisti, ki je kraval odzvokov dramatično prekinil z repetitivnim trobljenjem ali
vračanjem k otožni melodičnosti. Izmenjevanja solističnih delov s podpiranjem
idej druge iz ozadja je dramaturško omogočil tudi razvoj giba, ki se je proti
koncu krepil predvsem v svojem humornem karakterju. Publika smeha ni ravno zadrževala,
še posebej, ko je med gibalkama prišlo do neskončno ponavljajočega padanja v
seno, hitrega vstajanja in otresanja obilice sena s telesa druga druge v ritmu
zvočenja, ki se je po klicu »Še
enkrat!« vselej ponovil. Ne
dolgo po prelomni premeni zvenenja vibrafona, to se je zaradi spremembe tehnike
igranja zdelo topo, Lola je namreč izpeljala prehod z udarci na mali boben in
deske različnih dolžin, viseče nad njim, so se oglasili cerkveni zvonovi.
Dobesedno odzivanje nanje je tako gibu in zvoku prineslo konec. Iztek zvonjenja
je namreč prinesel tišino in mirovanje, ki ni bila premoščena dovolj zgodaj, da
ne bi povzročila bučnega aplavza. Tako so – čeprav je bilo zaznati, da so se morda šele
ogrele v svojem igranju in bi lahko nadaljevale v drugo dejanje – na tisti točki improvizacijski nastop
tudi zaključile.
Program Bučnega je namreč urno po
urniku drvel dalje in pustil ustvarjalke, pa tudi publiko, lačne razpleta tega,
kar je edino sestrstvo tisti večer še imelo na jedilniku. In priznajmo si – redka so več številčna sestrstva v
dogajanjih improviziranih godb pri nas. Včasih je bolje ostati lačen kot sit,
so si rekla ušesa, medtem ko so vonjave topljenja tistega čadrskega sira
zapletale nosne dlačice in temu z vso močjo nasprotovale.
