Neforma #119, 12. maj 2025, Španski borci
Če sta oder in gledališče prostor za preigravanje iger moči, je
improvizacija v tem kontekstu polje, kjer se hierarhije razrahljajo, ne iščejo
odgovorov temveč potencialnosti. Vsak premik, replika, gesta, zvok, gib, ritem,
postanejo potencialnost za nadaljnjo dramaturgijo dogajanja. Improvizacija tako
postane prostor občutka ter intuicije, ki vodi trenutek dalje. Občutka, kje
lahko nekaj zagrabim in kam lahko to odpeljem. Občutka, da vem, kaj delam, v
glavi imam pripravljeno, potem pa udari boben in telo samo od sebe odskoči na
drugo stran odra in zastavi nova pravila igre. Improvizacija ni zavzemanje
prostora, temveč prepuščanje prostora. Glavna razlika, ki se lahko prepozna v
odnosu vnaprej pripravljenih vsebin, torej tistih, ki so se vadile in pripravljale,
ter tistih, ki nastajajo v trenutku, je prav ta, da pri vajah in postavljanju
glavno vodilo postane, koliko prostora lahko zavzame kdo, kdaj ta prostor lahko
zavzame in kaj to zavzemanje prostora pomeni. Zavzemanje prostora mora biti na
nek način hierarhično in logično razporejeno, hkrati pa dovolj nepričakovano in
dinamično, da dramaturško ne obvisi v linearnosti in predvidljivosti. Kljub
temu pa se ukvarja z zavzemanjem prostora. Izhaja iz misli, da je prostor treba
zavzeti, ga zapolniti in izprazniti, ali pa ravno obratno. Prostor nikoli ne
ostane v polju ambivalence, kjer nihče ne ve, kdo, kdaj in koliko ga bo zavzemal.
Vedno je zavzet ali izpraznjen s premislekom, s konceptom, z mislijo ali
stališčem. Pri improvizaciji se zdi, kot da je ravno nasprotno. Namesto
zavzemanja prostora, gre za prepuščanje prostora. Hipne ideje, vzgibi in geste,
ki se rodijo kot stvar situacije in trenutne inspiracije, se raztreščijo po
prostoru, vse dokler se v prostor ne raztrešči nekaj drugega in je prostor zdaj
treba prepustiti naprej.
Celotna družba je konstituirana iz skupinske improvizacije, v kateri nekako
sprejemamo kolektivno igro komunikacije v prostoru in času. Lahko govorimo isti
jezik, vendar vedno znova iščemo nove besede, nove načine izražanja, uvajamo
nove glasove, nove zvoke, nove premike, nova razmerja. In prav za razmerja gre
v improvizaciji. Razmerja, ki nimajo dorečenih in zakoličenih hierarhij ali
avtoritet, temveč ravno te hierarhije preigravajo. V nekem trenutku vsi
komuniciramo skupaj, v drugem se nekdo odloči, da ne bo komuniciral, nekdo, da
bo komuniciral na drugem nivoju, z drugim izraznim sredstvom, nekdo, da bo to
komunikacijo rušil, nekdo pa, da bo to komunikacijo spet vzpostavil. Improvizacija
tako postane komunikacija, umetnost trenutka, raziskovanja človeških in
družbenih odnosov. Format improvizacije tako postane situacija, znotraj katere
se zdi, da preobremenjenost z zavzemanjem prostora zamenja sproščenost s
prepuščanjem prostora, kar pa je seveda odvisno tudi od posameznih akterjev te
dotične improvizacije.
V Neformi #119 vstopimo v igralno polje s performerjema Špelo Remec in
Matejem Kejžarjem ter glasbenikoma in bobnarjema Galom Furlanom in Jožetom
Bogolinom. To igralno polje sprva deluje kot klasična improvizacijska
konstelacija, vendar se kmalu izriše kot parafraza nekakšnega družinskega
odnosa, družinske dinamike. Starejši brat in mlajša sestra – performerja, ki
iščeta svoje mesto znotraj ritma in pravil, ki jih diktirata starša –
glasbenika na bobnih. Celoten potek dogajanja je vpet v prizmo gledanja štirih
posameznikov, ki skozi različne načine uveljavljajo svojo prisotnost na odru; performerka
sledi radovedni igrivosti, perfomer nastopaški tekmovalnosti, glasbenika provokacijski
nagajivosti. Ritem bobnov in
gradacija suspenza, ki ju bobnarja preigravata, performerjema nenehno nudi
vzgibe za nov poskus, nov spodrsljaj, nov začetek. Performerja se vsak na
svojem koncu v razlomljenih gibih, kot bi ju nekaj obsedlo, razmetavata po
odru. Vstajata in padata, se odlepljata od tal, nato preobražena v nekakšni
antropomorfni, skoraj izvenzemeljski telesi tečeta po odru, se lovita, iščeta
sinhronost v gibih drug drugega, medtem ko jima udi odskakujejo od telesa, kot
da bi se od njegove konstrukcije želeli avtonomizirati. Bolj kot boben postaja
dramatičen in skoraj gongovski, bolj performerja to prevzemata kot izhodišče za
borbo, tekmovanje, preseganje drug drugega. Ves čas se gledata, premerjata in
primerjata, hkrati pa ostajata v distanciranem zrcalnem dialogu – komunikaciji. To počneta dokler ritem bobna ne
diktira občutek bikoborbe, v kateri performerja začneta igrati drug na drugega,
skakati drug po drugem, jahati drug drugega, vse dokler se ne zlijeta in
zlepita v eno veliko konglomeratno gmoto.
»Ej tle k me držiš mam eno kost in me mal boli.«
»A lah eno fotko?«
»Ansambel, pizda!«
Provokacija s strani glasbenikov se iz dramatične dvobojske spremljave
spremeni v uvajanje novih inštrumentov, piskajočih igračk, sesalcev in
aparatur, ki vnašajo zvoke, ki spominjajo na zobozdravnike, navijaške fuzbal
tekme in rojstnodnevne zabave. Bolj kot zvoki prevzemajo prostor, bolj se
telesi performerjev navdajata ritualnosti, ki jo zvok ponuja. Performerja se
zasidrata pri nogah publike.
»Jst sem šla sam na masažo.«
»Jst bi tut eno masažo.«
»To bi blo načeloma treba plačat.«
»Sej je dubu zastonj karto.«
Potreba po nastopanju in dohitevanju hitrega in grandioznega tempa bobnov
performerja zopet privleče v središče odra, kjer se v bolj počasni in činelasti
plesni konstelaciji izrisujeta mlado žensko in zrelo moško telo. Vpeljeta nas v
družbeno razmerje teh teles, kako sobivata, kako (ne)funkcionirata v družbi. Vedno
skupaj, vedno narazen, nenehno v imitiranju, tekmovanju, dialogu,
nadgrajevanju, kot sestavljanka, ki se neutrudoma želi sestaviti, vendar ji
nikakor ne uspe, zato se raje zrcali in išče, vse dokler ne obleži, se umiri in
nato ponovno eksplodira. V dance battle, v battle poz in pozicij. Čeprav se
nikoli telesno ne združita, si telesi dajeta oporo, si pomagata, kot
bratsko-sestrska krvna naveza, ki ne pozna fizične bližine, temveč tisto intuitivno,
intimno. Takrat se v pojenjanju te gibalne eksplozije, ki jo je sprožil suspenz
bobnov, počasi ustavita in pozorno poslušata. Kot otroka, ki sta se po dolgi
tekmovalni igri izčrpala, lahko zdaj opazujeta svoje starše, jih občudujeta in
se zopet spustita v igro dveh radovednih mačk, ki iščeta načine, kako vse bi se
še lahko igrala, kako bi lahko sobivala, kako bi lahko komunicirala. Performerja
se zopet umirita in usedeta ob noge publike ter pozorno poslušata dialog
bobnov, zvončkov in praskanja po činelah. V ta dialog zvokov performerja vržeta
bobnarsko palčko, ki se zapelje po tleh in obstane na sredini odra.
»A nobenga ne moti, da je ta palčka tm, na sredini odra?«
»To je art.«
»No tko, to je konc.«
Improvizacijo v Neformi lahko
razumemo kot nekakšno odprto vajo za gledalce. Vajo, kjer se materiali, ideje
in postopki preizkušajo, testirajo, vadijo, sprejemajo ali zavračajo. Če
gledališče razumemo kot medij usmerjen v produkcijo, v zakoličeno izvedbeno
formo, ki preko raziskovanja in postavljanja zastavi neko zadnjo končno obliko
postavitve, zaklenjeno v svoj koncept, potem lahko Neformo razumemo ravno kot nasprotno, formo, ki ni usmerjena v
produkcijo, v produkt, v končnost, v zaključek, temveč v vajo, poskus, začetek.
V začetek igre, kjer preizkušaš, vadiš, rišeš, pišeš, črtaš, brišeš, mečeš
palčke. Neobremenjenost z rezultatom in produkcijsko enoto tako postane polje
za uprizarjanje tiste ene improvizirane vaje, ki jo tekom študijskega procesa želimo
rekonstruirati, vendar nam nikakor ne uspe, saj je obremenjena s tekstom in
kontekstom, s produkcijo in publiko. Tista ena vaja, tista improvizacija je na
nek način umetnost trenutka kot prostor, kjer napaka ni spodrsljaj, temveč
spodbuda za nov začetek. Ta napaka ni zgolj napaka, temveč postane del izraza.
Na vajah napako popravimo, v improvizaciji pa napako preusmerimo v svojo korist
in ta navidezni spodrsljaj lahko spremenimo v novo smer za dogodek.
Improvizacija prav zato išče napake, išče spodrsljaje in potrjuje nezaželjeno
prepričanje, da se napake ne bi smele zgoditi. Ustvari kontekst, kjer napaka
postane bistvo trenutka, bistvo dogodka. In ker je vaja ujeta v trenutek, jo je
nemogoče reproducirati in rekonstruirati v svoji izvorni avtentični obliki. In
to je art; umetnost trenutka. Art je bobnarska palčka na praznem odru.
