Neforma #80, 5. marec 2020
V luči pričujoče epidemije se zdi Neforma 80 kot hvaležna poslovilna gesta pred vseprezentno neskončno trajajočo karanteno. Čeprav je Neforma z nedolžnim humorjem pristopala h napovedujoči se katastrofi, ki se je v samem trenutku izvedbe zdela locirana daleč stran v nekem tretjem svetu, pa je ravno skozi svojo konceptualno gesto cikla uspela sproducirati nekaj, kar se je še do nedavnega morda zdelo kot vsesplošna samoumevnost, danes, bolj kot kadarkoli prej, pa se izrisuje kot primarna vrednost umetnosti – moč skupnosti.[1]
Prvič se odpravim na Neformo, brez pričakovanj, brez predstav, brez zahtev. Z radovednostjo vstopim na oder Španskih borcev, kjer v sredini krožno postavljenega avditorija monumentalno zreta druga v drugega – tuba in bobni. Rok Kravanja v svoji hudomušni eleganci iz publike skoči proti tubi in vanjo melodično zašepeče:
“Naj pada zdaj dež nama v slovo,
naj izjoče se nebo,
ker preveč boli ljubezen
in razbite sanje so.”
Ko zaslišimo pop himno iz leta 1999, vemo, da se bodo igrice pričele. Ob nadaljujočih se ritmičnih impulzih bobnov Bojana Krhlanka v igro vstopi Nina Pertot Weis, ki se usede na zaščitni papir činel in se začne drsati po odru. Bojan jo lovi z “duck tejpom” in jo nato prilepi na tla, dokler oblepljena in nemočna ne obsedi. Takrat Leon Marič čutno oplesuje tubo in s svojo navihano gibalnostjo izziva njenega tubista Gorana Krmaca, Rok se povzpne na stol in v arhaični dikciji prebira Mladinin članek o COVID-19. Semplanje zvokov se začne spreminjati v hektično disharmonično glasbo, ki performerjem daje vzgibe za prihajajoče asociativne akcije. Vse skupaj začne spominjati na otroško igro glasbenih stolov.
Stole postavimo v razširjen krog uprizoritvenega prostora s frontalno usmeritvijo na sredino odra. Publika se posede, nekaj stolov ostane praznih. V sredini kroga dva glasbenika – en s tubo, drug z bobni. Perfomerji hodijo ob zvočni spremljavi pred stoli. Improvizirajo in hodijo. Ko se zvočna spremljava prekine, morajo performerji hitro sesti vsak na svoj stol. Nato odmaknemo en stol in glasbenika nadaljujeta z glasbo. Tisti performer, ki ostane brez stola, izpade – vstopi v polje igre. Ples z (uprizoritvenimi) stoli postane vstopna točka v formo neforme, kjer ni forme. Forma je, da forme ni, je forma brez forme. Igrica torej začne delovati po sistemu ohlapnih pravil; če imaš kaj za pokazat, vstopi, če nimaš, izstopi.
Rok in Nina privlečeta plastične teniške loparje in penasto žogico ter si jo začneta podajati čez oder. Leon po nekaj plesnih improvizacijah pristane kot truplo na tleh. Bojan ga obloži s činelami kot mumijo in prične nanj igrati, ga obravnavati kot inštrument. Igranje gibalnega tenisa se spremeni v ločene improvizirane koreografije, ki jih vsake toliko lomijo bralne manifestacije Rokovega deklamiranja Mladine. Leon vpelje badmintonski lopar in žogico ter vstopi v gibalno igro badmintona s samim seboj. Bojan z ritmom bobnov začne voditi ritem dogajanja – ritem je zdaj pravilo, ritem je vse. Goran z zvoki tube sledi zvokom teniške žogice, jo sinhronizira, animira, ji daje glas. Humorno dopolnjevanje drug drugega se izrisuje skozi iskanje stičišč zvoka in giba. Vsake toliko performerji prevzamejo bobne, žogica leti povsod, na odru je čutiti intenzivno sproščenost in izgubljenost hkrati, ki odpirata abstraktno polje asociacij, obarvano z vsebinskimi implikacijami na Corona virus. Bolj kot badmintonska in teniška žogica letita po prostoru in izgubljata nadzor – letita čez oder, v publiko – bolj pridobivata podton razširjajočega se virusa, razpršenih se informacij in vsesplošnega širjenja ter nalezljivosti. Ko se žogica začne načrtno podajati tudi publiki in Rok začne deliti en po en listič toaletnega papirja na gledalca, polje igre postane prostor onkraj odra. Vstopamo v območje deljenja, skupnosti, živega stika – bistva izvajalske umetnosti.
V igro vstopimo (takrat) pričujoči neodvisne scene. Bojan Jablanovec s svojimi klasičnimi pikrimi komentarji. Sara Horžen s svojim prepoznavno nalezljivim smehom. Tina Valentan, ki s stepeno smetano v tubi nariše na tla srce. Barbara Kapelj z doniranjem zapakiranih naključnih potencialnih scenskih rekvizitov. Jaz, z neutrudljivo podporo igre performerjev vsakič znova žogico vržem nazaj in pri deljenju wc papirja prosim za še. Ker je v nas varnost in ker je tu domači teren, kjer se vsak performer vseeno počuti svobodnega za raziskovanje eksperimenta in predvsem napak. Drug drugemu postanemo orodje, igralo, inštrument. Za igro. Ker kaj pa je gledališče drugega kot igra? In kaj je glasba drugega kot igra? Kaj se zgodi, če se igramo? Ustvarjalci so inštrumenti gledalcev in gledalci inštrumenti ustvarjalcev. Vse skupaj spominja na križanca med Via Negativa Lab-om in random “jam sešnom”. Ko performerji vstopijo v vlogo glasbenikov in glasbeniki v vlogo performerjev, vstopimo v polje eksperimentalnega koncerta s performativnimi vložki, ki kot format razpira razsežnosti izvajalske umetnosti. Odpre se neka nova oblika sodelovanja ter kolegialnosti, ki odpira – asociacije, možnosti, ideje.
Tok dogajanja prekine provokacija Roka, ki na publiko naslovi vprašanje: “Kaj pa zdaj? A ima kdo v publiki kakšno idejo?” Bistven dogodek, ki je (čeprav nenamerno) v improvizirani maniri ciklusa zaznamoval formo neforme in s tem problematiziral samo konceptualno zasnovo cikla projekta, je bila vzpostavljena dilema med performerji in gledalcem Gregorjem Kamnikarjem, ki je na pobudo performerjev, naslovljeno na publiko, odgovoril, da je plačal 5 evrov vstopnine in da morajo za ta denar nastopajoči nekaj narediti. Če pa želijo njegove ideje, naj mu pa za njih plačajo.
Čeprav se sama izjava ne zdi pretirano sporna, pa se v kontekstu trenutnih tako kulturnih kot vsesplošnih političnih razmer in maniri, v kateri je bila izgovorjena, zdi škodljiva za celotno uprizoritveno umetnost. Neformo sama razumem kot format, ki ne izhaja iz želje ali potrebe po doseganju vrhunskih uprizoritvenih rezultatov in produktov, temveč ravno nasprotno. Stremi h vzpostavljanju prostora eksperimenta, napak in razvoja. Umetnost ima različna merila, različne estetike, predvsem pa ima vsak gledalec različna pričakovanja, preference in okus. Ne želim si živeti v svetu, kjer bi umetnost bila normalizirana in vrednotena skozi valuto, kaj šele skozi osebne preference. Zato pa imamo različna gledališča, različne uprizoritvene prostore, skupine in formate. Da uprizoritvena umetnost raste, se oplaja, množi, razrašča in predvsem gradi nove in različne oblike. V času, ki zateguje tako umetnost kot kulturne delavce, se vrednotenje umetnosti, njenega raziskovanja in razvoja na podlagi cene in pričakovanega produkta za to ceno, zdi radikalno sporno. Sploh če ne gre za strokovne komisije ministrstva za kulturo, ki na tovrsten način opredeljuje vrednost projektov in ustvarjalcev, temveč gre za nekoga, ki prav tako ustvarja na isti sceni, v istih pogojih in se torej zaveda razmer, znotraj katerih ustvarjalci delujejo in ustvarjajo.
Kljub temu pa je sam dogodek zaznamoval željo in težnjo po nadaljevanju – po igri. Performerji in glasbenika so se razkropili po odru, pograbili svoje rekvizite in nadaljevali. Intenzivneje, bolj domišljeno in predvsem bolj sproščeno. Vse od občevanja s stepeno smetano iz tube do oblačenja spolovil v zaščitne maske, odpiranja daril s spodnjim perilom in skakljajoče špage iz ene strani odra na drugo.
Čeprav sem na Neformi bila prvič, jo vidim kot konglomerat nepričakovanega, ki lahko bodisi producira asociativne vsebinske tokove, razpira konflikte in vzporednice uprizoritvenih gest bodisi problematizira aktualna vprašanja znotraj kulturne politike in samega smotra uprizoritvenih umetnosti. Neforma je projekt eksperimenta, spajanja zvočne improvizacije z odrsko, prepletanja ritma z gibom, asociacij z impulzi. Ker gre pri glasbi, plesu ali gledališču za živo kolektivno tvorbo, znotraj katere nastaja skupinski izdelek, sporočilo in “statement” skupnosti, ideja za neko drugo skupnost – publiko. In potem nas, nas vseh skupaj, ko se kot ustvarjalci na eni strani in gledalci na drugi strani združimo v homogeno gmoto, za omejen čas, v omejenem prostoru, vendar tukaj in zdaj, v eni zgodbi, enem kontekstu. Živi stik se še posebej zdaj, v času izolacije in desocializacije, izrisuje kot bistveni elemennt izvajalske umetnosti, ki je in bo bolj aktualen in političen kot kadarkoli prej.
Izvajalska umetnost kot živi medij in kolektivna umetnost, ki diha v skupnosti in raste v svoji pretočni hibridnosti, ne odpira vprašanja, zakaj so dogodki tovrstne narave, kot je Neforma, potrebni, temveč ponuja odgovor – so potrebni. In pomembni. To so neosvojena ozemlja nedominiranih oblik, kjer so ustvarjalci vrženi v nedefinirano in svobodno polje, kjer so napake prednosti in spodrsljaji dosežki. Kjer ni pritiska, da nekaj “moraš” in da “mora” biti dobro. Kjer ni obremenjenosti s številom publike in medijskih odzivov. Kjer je samo vprašanje umetnosti v najbolj čistem pomenu njenega smisla. Iskanja, raziskovanja, osmišljanja in povezovanja.
To je zame bistvo izvajalske umetnosti, žive umetnosti – umetnost skupnosti. Umetnost, ki jo pogrešam, in komaj čakam, da bom spet – tudi fizično in v živo – del nje.
________________________________
[1] Pričujoči zapis reflektira moj zadnji obisk uprizoritvenega dogodka pred karanteno in nastaja v samoizolaciji, zato se že vnaprej opravičujem za morebitne sentimentalnosti.
