Neforma #78, 20. januar 2020
Ne sme nam biti
preveč nerodno, če smo kot ljudje ali ožje, kot občinstvo, zaznamovani
(kontaminirani) s privzgojeno, že kar ponotranjeno željo po perfekciji. Gre za
nekakšno zakoreninjeno željo po popolnosti, ki v kontekstu uprizoritvene
umetnosti le še naraste. Na (dramskih, plesnih, performativnih, gibalnih,
glasbenih) odrih se neprestano srečujemo s pojmi, kot so
izdelano,
dokončano,
zaokroženo. Vse te varno doumljive kriterije smo posvojili do te mere,
da jih sprejemamo kot včasih edino definicijo za uspešno izpeljan produkt. Ker
pa gre za imperativ percepcije, ki je nastal kot družbeni konstrukt in je
pogojen »od zunaj«, imamo – na srečo – vedno možnost, da odnos do
(ne)popolnega, fragmentiranega, razpršenega, kaotičnega, poljubnega in
spontanega na novo preizprašamo. Da, skratka, do tega odnosa vzpostavimo nov
odnos.
Preplavljeni s
»terorjem« estetskih dovršenosti, ki jih lahko razumemo kot politiko popolnih
teles ali pa razumsko-logičnih dramaturgij, se zdi, da iracionalnosti,
improvizaciji in spontani skupinski dinamiki na naših odrih le malokdaj
ponudimo priložnost. Ne-perfektnost je v našem prostoru strogo zaščitena, saj
se je še vedno trdno drži negativni predznak, a tudi zato, ker se le redkim zdi
pomembno tu in tam sestopiti izven okvirov izvajalske in gledalske
samokontrole. Bojazen je, razumljivo, prisotna na obeh straneh rampe. Telo brez
besedila, brez natančno začrtane režije ali koreografije, koherentne glasbe ter
kakršnega koli obrisa berljivega karakterja, je ranljivo telo, »prepuščeno«
samemu sebi, predvsem lastni identiteti, ki se iz osebne/zasebne preliva v
javno (odrsko) in da bi tam »preživela«, mora izhajati iz globoke vere v lastno
samostojnost, samozaupanje in čvrsto notranjo držo. Imeti mora jasno stališče –
do lastnega početja, do umetnosti, do sveta. To je jedro, s katerim se lahko
dosežejo izjemne slike skupinske dinamike in kolektivne kinestetike, ki pa so
hkrati že vzajemna presežna izkušnja tako izvajalk in izvajalcev kot občinstva.
Negotovost, nepričakovanost,
odprtost in krhkost so dragocene komponente, ki naj bi
skupnost nekega
dogodka zbližale in okrepile, ne pa oddaljile, odtujile. To je senzibilnost
izvajanja in senzibilnost opazovanja, kjer se vzporedni stik povzpne
naddogodek, nad njegovo formo ali morda celo nad smisel, bistvo, poanto videnega;
to je trenutek, ki je v resnici neujemljiv in mora takšen tudi ostati, samo tak
je lahko resnično avtonomen in neodvisen. Nedvomno gre za posebno nianso
političnegana polju scenskih praks, kjer se »politična forma nahaja v razumevanju
umetnosti, katere naloga ni, da umetniško organizira naše želje, ampak da jih
potegne iz potlačitve in jih predstavi v surovi obliki revolucije«. (Geesche
Wartemann v Roselt:
Fenomenologija gledališča) Pomiritev
pred neznanim in sprijaznjenost s tem, da se na odru lahko zgodi nekaj, kar je
nemogoče besedno artikulirati in je onstran lingvističnega aparata, sta
preprosto nujni. Prav tako kot fenomen napake, ki naj bi v nekem idealnem
aspektu nastopala kot priložnost, in ne grožnja, kot nehotena, slučajna
situacija, ki nastane na poti k razvoju, k nečemu neslutenemu. Kot izvzet
moment, v katerem lahko uzremo ne le umetnost, pač pa tudi umetnika/umetnico.
Neformo 78
so zasnovali plesalka
April Veselko, plesalec
Beno Novak ter
glasbenika
Matjaž Bajc in
Urban Kušar. Prevevalo jo je občutje
procesa, privlačnega kaosa, gibalnega in zvočnega materiala, ki razpada in se
znova lepi, kot nenehno prekinjajoče vezenje telesa in glasbil, ki si vzamejo
čas, da se ogrejejo, zagrejejo, navadijo na prostor, pripravijo teren,
preverijo vsak minoren gib ali zven, vsak zase in hkrati v čvrstem
so-poslušanju, so-opazovanju. Tako pozicija tlorisa kot narisa je geometrijo
sodelujočih enakomerno, organsko enakopravno razporedila vsebinsko, pomensko in
vizualno. Uvod, uvajanje v začetek, ki ga je v bistvu težko določiti, saj je
odvisen od individualnega razumevanja, kaj naj bi ta bil, je v vsakem primeru
sledil tempu razgrevanja plesa in zvoka, polagoma, brez hitenja, brez
pričakovanj, z zaupanjem v odrsko skupnost in tudi morebitno samovoljnost
posamičnih identitet na njej. Raztelešenje tako ni bilo mišljeno kot
razglašenost, temveč povratek k avtonomiji vsakega detajla kot nujnega dela
celote. Telo se ne odzove nujno na glasbo, zvok je samosvoj, a takšno je tudi
telo. Prav zato, ker so mestoma tako vsaksebi, so tudi najbolj spojeni v
prisotnosti in lastni potopitvi v dogodek, ki poveže atomizirane ljudi skozi
aritmijo in ne virtuozno sinhronostjo.
Klubsko psihotična
svetloba modro vijoličnih prelivov je oblikovala vzdušje dobršnega dela
improvizacije in se je hkrati prilegala k estetiki plesnih kostumov (adidas
trenirk in oversize majic), precej arbitrarno zastavljenih v izražanju pomenov,
ki so prepletali privatno, sodobno, sproščeno, trendovsko in subkulturno.
Obenem pa je bil v celosten mehanizem odnosov nenehno vpet podtekst zmuzljivega
opredeljevanja med objektom in subjektom, predvsem v luči teles in glasbil, ki
so preigravali funkcije svojih vlog. Intenzivno in natančno eksperimentiranje z
zvoki, zveni, truščem in hektičnimi melodijami instrumente – kontrabas in boben
– že opredeli kot subjekte; prav tako variiranje z lokacijami izvajanja,
nenehnim premeščanjem in preizpraševanjem učinka glasbe, ko je ta »vidna« in ko
je »skrita« za sofito. Paralelno pa potek načrtno odmišljene strukturirane
koreografije in njena raztrgana naracija že potiskata telesa na rob objekta,
objektivizacije.
Simuliranje
avionov, ki kulminirajo v turbulenco, animiranje stola (kot enega redkih, no,
poleg instrumentov edinega rekvizita) kot soplesalca in igranje z različnimi
niansami ter še bolj pomeni žvižganja so v toku dogajanja predstavljali drobce
oprijemljivega, referenčnega, stvarnega in berljivega, a hkrati že v obliki
samega dejanja sprevračali in plastili njihove pomene. Kot da bi sočasno
vzniknili svoboda pogleda in svoboda izvedbe, v kateri pa ni zares osvoboditve,
temveč priložnost, da se s tem, ko se nas izvrže iz ustaljenih vzorcev gledanja
in razbiranja, še močneje (receptivno) zaposli. Ali pa izstopajoč prizor, ko
April izvaja stojo na glavi in se ne vda za nobeno ceno, vztraja, že skoraj kot
skulptura, ki traja in traja, vzdržuje center, opolnomoči jedro, za katerega je
tako jasno razvidno, da komplementarno izhaja tako iz mentalnega fokusa kot
telesne discipline.
Takšne uprizoritve
so opomba, kako neskončna in kako kompleksna sta telo in glasba, kadar
zaživita, se prezentirata brez pravil oziroma le prek lastnih pravil, sprotne
energije, nepričakovanih odzivov in komunikacije, ki
želi biti
pretrgana, a hkrati nenehno išče pot k enotnosti. Enotnosti razlik in
plesne/glasbene avtonomije. Enkratni dogodki, improvizacije vsekakor so
politična izjava. So enkratna gesta, ki se zaveže k dobesedni minljivosti in
neponovljivosti. Ki je tu in zdaj in nikoli več. In ki, tako se zdi, predvsem
ustvarjalni ekipi ponudi format svojevrstnega sodelovanja in povezovanja, ki je
osebno in iskreno bolj, kot si mislimo. Predvsem pa vsem nam razpre dragocene
potenciale neznanega, neraziskanega, tveganega in igrivega.