Zala Dobovšek: Neforma = nenorma

20.1.2020

Ne sme nam biti preveč nerodno, če smo kot ljudje ali ožje, kot občinstvo, zaznamovani (kontaminirani) s privzgojeno, že kar ponotranjeno željo po perfekciji. Gre za nekakšno zakoreninjeno željo po popolnosti, ki v kontekstu uprizoritvene umetnosti le še naraste. Na (dramskih, plesnih, performativnih, gibalnih, glasbenih) odrih se neprestano srečujemo s pojmi, kot so izdelano, dokončano,zaokroženo. Vse te varno doumljive kriterije smo posvojili do te mere, da jih sprejemamo kot včasih edino definicijo za uspešno izpeljan produkt. Ker pa gre za imperativ percepcije, ki je nastal kot družbeni konstrukt in je pogojen »od zunaj«, imamo – na srečo – vedno možnost, da odnos do (ne)popolnega, fragmentiranega, razpršenega, kaotičnega, poljubnega in spontanega na novo preizprašamo. Da, skratka, do tega odnosa vzpostavimo nov odnos.      

Preplavljeni s »terorjem« estetskih dovršenosti, ki jih lahko razumemo kot politiko popolnih teles ali pa razumsko-logičnih dramaturgij, se zdi, da iracionalnosti, improvizaciji in spontani skupinski dinamiki na naših odrih le malokdaj ponudimo priložnost. Ne-perfektnost je v našem prostoru strogo zaščitena, saj se je še vedno trdno drži negativni predznak, a tudi zato, ker se le redkim zdi pomembno tu in tam sestopiti izven okvirov izvajalske in gledalske samokontrole. Bojazen je, razumljivo, prisotna na obeh straneh rampe. Telo brez besedila, brez natančno začrtane režije ali koreografije, koherentne glasbe ter kakršnega koli obrisa berljivega karakterja, je ranljivo telo, »prepuščeno« samemu sebi, predvsem lastni identiteti, ki se iz osebne/zasebne preliva v javno (odrsko) in da bi tam »preživela«, mora izhajati iz globoke vere v lastno samostojnost, samozaupanje in čvrsto notranjo držo. Imeti mora jasno stališče – do lastnega početja, do umetnosti, do sveta. To je jedro, s katerim se lahko dosežejo izjemne slike skupinske dinamike in kolektivne kinestetike, ki pa so hkrati že vzajemna presežna izkušnja tako izvajalk in izvajalcev kot občinstva.

Negotovost, nepričakovanost, odprtost in krhkost so dragocene komponente, ki naj bi skupnost nekega dogodka zbližale in okrepile, ne pa oddaljile, odtujile. To je senzibilnost izvajanja in senzibilnost opazovanja, kjer se vzporedni stik povzpne naddogodek, nad njegovo formo ali morda celo nad smisel, bistvo, poanto videnega; to je trenutek, ki je v resnici neujemljiv in mora takšen tudi ostati, samo tak je lahko resnično avtonomen in neodvisen. Nedvomno gre za posebno nianso političnegana polju scenskih praks, kjer se »politična forma nahaja v razumevanju umetnosti, katere naloga ni, da umetniško organizira naše želje, ampak da jih potegne iz potlačitve in jih predstavi v surovi obliki revolucije«. (Geesche Wartemann v Roselt: Fenomenologija gledališča) Pomiritev pred neznanim in sprijaznjenost s tem, da se na odru lahko zgodi nekaj, kar je nemogoče besedno artikulirati in je onstran lingvističnega aparata, sta preprosto nujni. Prav tako kot fenomen napake, ki naj bi v nekem idealnem aspektu nastopala kot priložnost, in ne grožnja, kot nehotena, slučajna situacija, ki nastane na poti k razvoju, k nečemu neslutenemu. Kot izvzet moment, v katerem lahko uzremo ne le umetnost, pač pa tudi umetnika/umetnico.

Neformo 78 so zasnovali plesalka April Veselko, plesalec Beno Novak ter glasbenika Matjaž Bajc in Urban Kušar. Prevevalo jo je občutje procesa, privlačnega kaosa, gibalnega in zvočnega materiala, ki razpada in se znova lepi, kot nenehno prekinjajoče vezenje telesa in glasbil, ki si vzamejo čas, da se ogrejejo, zagrejejo, navadijo na prostor, pripravijo teren, preverijo vsak minoren gib ali zven, vsak zase in hkrati v čvrstem so-poslušanju, so-opazovanju. Tako pozicija tlorisa kot narisa je geometrijo sodelujočih enakomerno, organsko enakopravno razporedila vsebinsko, pomensko in vizualno. Uvod, uvajanje v začetek, ki ga je v bistvu težko določiti, saj je odvisen od individualnega razumevanja, kaj naj bi ta bil, je v vsakem primeru sledil tempu razgrevanja plesa in zvoka, polagoma, brez hitenja, brez pričakovanj, z zaupanjem v odrsko skupnost in tudi morebitno samovoljnost posamičnih identitet na njej. Raztelešenje tako ni bilo mišljeno kot razglašenost, temveč povratek k avtonomiji vsakega detajla kot nujnega dela celote. Telo se ne odzove nujno na glasbo, zvok je samosvoj, a takšno je tudi telo. Prav zato, ker so mestoma tako vsaksebi, so tudi najbolj spojeni v prisotnosti in lastni potopitvi v dogodek, ki poveže atomizirane ljudi skozi aritmijo in ne virtuozno sinhronostjo.

Klubsko psihotična svetloba modro vijoličnih prelivov je oblikovala vzdušje dobršnega dela improvizacije in se je hkrati prilegala k estetiki plesnih kostumov (adidas trenirk in oversize majic), precej arbitrarno zastavljenih v izražanju pomenov, ki so prepletali privatno, sodobno, sproščeno, trendovsko in subkulturno. Obenem pa je bil v celosten mehanizem odnosov nenehno vpet podtekst zmuzljivega opredeljevanja med objektom in subjektom, predvsem v luči teles in glasbil, ki so preigravali funkcije svojih vlog. Intenzivno in natančno eksperimentiranje z zvoki, zveni, truščem in hektičnimi melodijami instrumente – kontrabas in boben – že opredeli kot subjekte; prav tako variiranje z lokacijami izvajanja, nenehnim premeščanjem in preizpraševanjem učinka glasbe, ko je ta »vidna« in ko je »skrita« za sofito. Paralelno pa potek načrtno odmišljene strukturirane koreografije in njena raztrgana naracija že potiskata telesa na rob objekta, objektivizacije.

Simuliranje avionov, ki kulminirajo v turbulenco, animiranje stola (kot enega redkih, no, poleg instrumentov edinega rekvizita) kot soplesalca in igranje z različnimi niansami ter še bolj pomeni žvižganja so v toku dogajanja predstavljali drobce oprijemljivega, referenčnega, stvarnega in berljivega, a hkrati že v obliki samega dejanja sprevračali in plastili njihove pomene. Kot da bi sočasno vzniknili svoboda pogleda in svoboda izvedbe, v kateri pa ni zares osvoboditve, temveč priložnost, da se s tem, ko se nas izvrže iz ustaljenih vzorcev gledanja in razbiranja, še močneje (receptivno) zaposli. Ali pa izstopajoč prizor, ko April izvaja stojo na glavi in se ne vda za nobeno ceno, vztraja, že skoraj kot skulptura, ki traja in traja, vzdržuje center, opolnomoči jedro, za katerega je tako jasno razvidno, da komplementarno izhaja tako iz mentalnega fokusa kot telesne discipline.

Takšne uprizoritve so opomba, kako neskončna in kako kompleksna sta telo in glasba, kadar zaživita, se prezentirata brez pravil oziroma le prek lastnih pravil, sprotne energije, nepričakovanih odzivov in komunikacije, ki želi biti pretrgana, a hkrati nenehno išče pot k enotnosti. Enotnosti razlik in plesne/glasbene avtonomije. Enkratni dogodki, improvizacije vsekakor so politična izjava. So enkratna gesta, ki se zaveže k dobesedni minljivosti in neponovljivosti. Ki je tu in zdaj in nikoli več. In ki, tako se zdi, predvsem ustvarjalni ekipi ponudi format svojevrstnega sodelovanja in povezovanja, ki je osebno in iskreno bolj, kot si mislimo. Predvsem pa vsem nam razpre dragocene potenciale neznanega, neraziskanega, tveganega in igrivega.    
April Veselko, Beno Novak, Matjaž Bajc, Urban Kušar: foto: sploh
April Veselko, Beno Novak, Matjaž Bajc, Urban Kušar: foto: sploh
April Veselko, Beno Novak, Matjaž Bajc, Urban Kušar: foto: sploh
April Veselko, Beno Novak, Matjaž Bajc, Urban Kušar: foto: sploh
April Veselko, Beno Novak, Matjaž Bajc, Urban Kušar: foto: sploh
April Veselko, Beno Novak, Matjaž Bajc, Urban Kušar: foto: sploh

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni