(Ne)forma #101, 23. april 2023,
Španski borci
Soodvisnost treh plesnih
teles in dveh glasbenikov. Že videno. Že slišano. A vendar kot svež veter
ponujeno na odru Španskih borcev. Piše se 101. (Ne)forma. Forma brez jasnega
poteka in koncepta, a vendar z ustaljeno formo. No, do neke mere. Na odru
tokrat glasbita Samo in Jani Kutin v ozadju ter gibajo Nina Fajdiga, Milan
Herich in Jerca Rožnik Novak povsod. Spet nova postava, ki poda nove in nove
permutacije in variacije. Zgolj znano, ne zares še videno.
In ob prelivanju glasbene
dominacije v manipulirano telesnost se to najbolj zazna. Eksplozivnost drobnega
telesa in moč večjega, gibljivost hrbtenice druge drobnejše postave, ki lahko s
takimi premiki malodane pripoveduje. Ta gib izhaja iz hrbta in nas s tem vodi
po poliinterpretativni fabuli, ki si jo res zgolj zamišljamo.
Stiki so koordinirani, a
organski, omejeni, a razsežni, zamišljeni, a izvedeni slučajno. Z obrazov veje
užitek, iz teles pa pozornost, dinamika in preciznost. Ujetje plesalcev v
arbitrarnost odnosov, ki so momentalni, zato ne težijo, ne skelijo, ne ujamejo.
Ujeti ostanemo v atmosferično lahkotnost, ki jo prekinjajo težji zvoki in bolj
grob gib, a se mu prisotni ne dajo. Vedno znova in znova iz njega izplavajo v
prav tako tekoči maniri, kot so prispeli.
Užitek, se zdi, je
vodilo, z mislijo na raziskovanje tega, kaj vse je možno v danem trenutku in
kako. In teh potencialov je veliko. Zato nihamo med takšnimi in drugačnimi
razmerji, nihamo med tem, da postavljamo v ospredje sebe ali nas ali druge.
Ločnica glasbe in giba
seveda ni strogo zarisana, je pa očitna. Vsi prisotni spremljajo vse, a kot v
tipičnem improvizatorskem položaju se vloge menjavajo. V spominu ostaja
nenavaden in ključen trenutek fuzije teh dveh aspektov. Plesna telesa se
približajo glasbeni izpostavi, ki je statična in sedi na tleh, a menjava
orodja, s katerimi ustvarja zvok. Ta orodja so lahko ravno to, in je zgolj
njihova sekundarna funkcija postati inštrument, lahko pa so slednje sami po
sebi. Ali pa malo manj tipična. Vsekakor je eno sestavljeno iz krožnega okvira,
v katerem je platno in na platnu mnogo malih predmetkov – vsi isti, vsi
spominjajo na koruzo. In četudi to ustvarja prijetno mehak, enakomeren zvok, si
plesalci privoščijo in opisan predmet dekonstruirajo. Vsebino tega odprtega
bobnarskega predmeta razmečejo naokoli in s tem otežijo dobesedno podstat,
površino, po kateri se premikajo. A zdi se, da jih te mnoge in male
neprikladnosti prav nič ne ovirajo, nasprotno; po ravno teh se občasno ravnajo
in jih želijo več, povsod, vedno.
Podležeta pa tudi
glasbenika, ki se odločita, da bosta očitno dolgočasen oder, ki ga v krogu
zamegljeno omejujemo prav mi, napolnila še bolj, še bolj intenzivno, razgibano,
in naključno. Škatle glasbil in predmetov, ki to postajajo, so res polne, kar
odkrijemo šele, ko jih glasbenika praznita, mečeta stvari iz njih na oder – zelo
odločno, brez strahu, ki bi branil posledice, ki nastanejo. Plesalce, ki se
tokrat spet nanje odzivajo, morda v nekih trenutkih celo bežijo. Okoliščine, ki
sta jih Samo in Jani zarisala, morda niso več tako nežne in lahke, so pa
zabavne, drugačne, inovativne, in to je za plesoče intrigantno. Z nekakim
otroškim navdušenjem, a brez naivnosti, pa tudi brez naveličanosti pristopijo
in se potopijo.
Spet v novo okolje.
Spet z novimi idejami.
Spet z novimi odnosi.
A z istim nasmehom na
obrazu.
