pred koncertom Black Page Orchestra
Pomen
šuma oziroma hrupa za glasbo je danes splošno prepoznan in dobro analiziran. O
njem je popisanih vrsta traktatov in naslovila ga je vrsta umetnikov ter
mislecev – od Cowella in Varèsa, katerima je pomenil čisto čutno kategorijo,
»novo zvočno kemijo«, do Attalija, kateremu je predstavljal simbolno področje svobode in se
ga oblast trudi urediti. Sodobna glasbena
kompozicija je odlašala z vstopom v to obširno polje šuma, estetskega šuma,
akustičnega frekvenčnega totala, šuma sveta, okolja, družbe, njenih
protislovij, njenega kaosa. Douglas Kahn je glasbi zato upravičeno poočital, da
ga ni zares sprejela; glasba je sprejela le svoj lasten šum, skrit v »nečistih«
instrumentalnih zvokih, utišala pa je vsakdanji šum. Kahnov očitek zahodni
umetni glasbi je širši, nikoli se ni spoprijela s spreminjajočimi se pogoji
zvoka, ki jih je ključno zaznamovala fonografija. Znotraj sprejetega
glasbenozgodovinskega narativa je fonograf zares sprejela le konkretna glasba,
ki pa je iz fonografskega šuma hitro odstranila vsakršno reprezentativnost.
Raznoteri
šum se zdi še zadnji zvočni pojav, ki je ostal na robu izrazil sodobne
akademske kompozicije in onkraj tega roba. Potem, ko je akademija za svojo
sprejela ter raziskala disonanco, ko je že dobro posegla v premišljanje tišine,
ostaja tej glasbeni praksi še heterogen šum, ki ga skladatelji danes lahko
vzamejo kot polje priostritev, iskanj napetosti in negotovosti. Nekateri
skladatelji s tokratnega programa v šumu vidijo možnost, kako preseči
akademskost, zavzeti kritično optiko do sveta, družbe, sodobnih medijev in
tehnologij. Matthias Kranebitter, skladatelj, član in umetniški vodja Black
Page Orchestra, na lastnem primeru povzema ta odnos:
Glasbo sem študiral, na akademijah sem
prebil več kot desetletje in v zadnjih letih sem spoznal, kako nujno se je
osvoboditi akademskega razmišljanja in preozkega gledanja na to, kaj glasba je in kje so
tvoje možnosti. Zdi se mi, kot da je akademski svet obupal nad družbo in
predstavlja svojo glasbo v svoji zaprti skupini ljudi. Po drugi strani pa se mi
zdi dobro izkoristiti akademije – tam lahko svoj čas nameniš glasbi, se učiš,
spoznaš zelo veliko različnih glasb. Sam sem nekje
vmes.
Sarah
Nemtsov je v
White Eyes Erased želela
»sprostiti
poplavo energije, ki vstran odrine akademska merila primernosti, ki veljajo za
večino nove glasbe.« Mikolaj Laskowski v
Oh to Rub the Waxy Buddah instrumentalni šum, ozvočeno trenje,
poveže s sempli. Stefan Prins izrablja in razgalja tehnologijo in mehansko
fabrikacijo medijskih vsebin. Prins v ciklu
Fremdkörperzlasti meri na tujosti, nelagodja
povezave telesa in tehnologije, v drugem delu pa uporablja različne zvočne datoteke,
najdene na spletu, in njihove napake, »glitche«. Kranebitter reciklira že
obstoječe semple in MIDI datoteke ter jih z generatorji naključja spreminja, pači, iznakazi in iz njih naredi nekaj
drugega. Komponiranje postane skladanje s šumi, vrnitev v etimološko bistvo
skladatelja, ki ne ustvarja več zvočnih vsebin, teh je v vsakdanjem svetu že
tako preveč. Lahko jih samo še zlaga, razporeja, odmerja in umika. Kranebitter:
Material, ki
že obstaja, že ima svojo strukturo in ko se nadnjo spravimo z algoritmi in
drugimi orodji, vedno dobimo nenadzorovan tok iz že obstoječe strukture. To je podobno, kot če slikar ne
začne delati slike na belem platnu, ampak na že obstoječi sliki, na časopisu
ali čem podobnem. Vedno je tu pod-struktura. Ne zanima me popoln nadzor nad
vsem. Rad delam glasbo, ki je na mikroravni kaotična, neobvladljiva, sam pa se
na to odzivam. Tako opazujem tudi našo realnost,
ki jo živimo. Trudimo se za nadzor svojega sveta, okolja, življenja, ampak nikoli ne moremo
nadzirati vsega. V resnici smo nekje na površini te realnosti, kjer sicer lahko
spreminjamo to ali ono. Kar je pod površjem, pa se dogaja brez našega nadzora
in je v resnici kaos.
Kahnova
lamentacija tako dobiva zapoznel odziv glasbe, potem ko je šum že sprejela in
razčlenila zvočna umetnost. Mladi skladatelji, ki vse življenje živijo v
medijskem, tehnološkem, vse večjem okoljskem šumu, se
odzivajo nanj, naslavljajo šum in njegove družbene in medijske nosilce.
Fascinacija nad šumom kot materialom je lahko kratkotrajna. Pomembno je, kako
se šumu odtegniti.
