*Tangenta ali dotikalnica je premica, ki se krožnice dotika in ima z njo zgolj eno samo skupno točko. Skupna točka se imenuje dotikališče. Mimobežnica je premica, ki s krožnico nima nobene skupne točke.
Spodnji zapis je del cikla Sluhovod zavoda Sploh in je nastal vzporedno z dogodkom Roka Zalokarja Orgelski Rejv (20. 8. 2022, Bistra ob Sotlici) in deloma izhaja iz pogovora z Rokom, ki sva ga imela 22. 9. 2022.
Z Rokom sva se srečala dvakrat. Enkrat pred dogodkom in enkrat po dogodku Orgelski rejv. Odločitev, da se je koncert odvil v cerkvi, je bila za Roka predvsem praktične narave: v cerkvi so orgle in dobra akustika (čeprav obstajajo še drugi razlogi za to odločitev). Moj odnos do cerkve kot prostora pa je čudno dvojen. Lahko ga povezujem s skrivnostnostjo, čudežnostjo, pravljičnostjo, po drugi strani pa sem ga večkrat doživela tudi kot prostor prepovedi.
Rok mi je v najinem pogovoru navrgel nekaj glasbenih referenc in tako med pisanjem pogosto poslušam Crippled Symmetry Mortona Feldmana.
(
https://www.youtube.com/watch?v=p3MDzm85Y6s&t=2638s)
Jutro, ko sem si prvič spustila Crippled Symmetry, je bilo megleno. Elijo in Tea je v vrtec peljal Tomi. Pospremila sem jih do avta, zapela fanta v stolčke in adijo adijo, mahanje, objemčki, poljubčki. In ko so se odpeljali, sem malo postala zunaj. Res je bila lepa megla. Bila je tako lepa, da sem si zaželela teka. Preoblekla sem se, nase navlekla več plasti, ker je bilo že mrzlo in odlaufala po standardni trasi. Med tekom sem ugotovila, da veliko raje tečem, ko ni sonca, celo več, všeč mi je teči v hladu in megli. Megli kot iz kakšnega filma Tarkovskega. Bolje tečem, lažje tečem in počutim se mirno, zaščiteno, skoraj samo na svetu. Kot bi me megla ovila in skrila. In ko sem se vrnila domov, sem prižgala Crippled Symmetry. Na Youtubu (ki celo med samo kompozicijo spušča reklame). Iz tekaške večplastne uniforme sem se dala v nekaj udobnega in se prvič, odkar smo se preselili v zgornje nadstropje (več kot eno leto), ulegla na tla pod našo galerijo in strešna okna. Nebo oblačno. Sivo. Jaz pa srečna. In prvič sem v stanovanju plesala. Skoraj celo kompozicijo (trajanje 1h 27min). Povsem brez ambicij, ležerno in neobremenjeno. Kar tako. Kot bi pila čaj. Zdelo se mi je, da je tišina.
Moj dedek je imel ključ cerkve blizu vikenda, ki so ga imeli moji stari starši. (Ne vem, kako ga je dobil.) Cerkev na koncu vasi, kot ponavadi na vrhu najbližjega hribčka. Majhna cerkev, ki le redko »obratuje«. Tipično obdana z zidom, najbrž še iz časov turških vpadov. Bojda so jo v prehodu med bivšo in zdajšnjo državo obiskali razni ljudje in iz nje marsikaj pobrali. Tako v njej ni veliko. Zelo enostaven in majhen oltar, nekaj klopi, zvonik z delujočim zvonom, ki sem ga enkrat tudi sama pozvonila. S starši, mojo najboljšo prijateljico iz osnovne šole in njenimi starši smo neko novo leto praznovali na vikendu. Očeta sta kadila cigare (in to, opa, kar v stanovanju), mami sta pili nekaj posebnega – mogoče punč, medve pa sva si lahko sposodili mamin make up in si namazali oči in ustnice. Stare kozarčke od kumaric smo pobarvali in iz njih naredili lampijončke. Fotra sta našla rešitev z žičkami, da smo jih lahko lepo držali in nas čajne svečke niso spekle. Za silvestrovo smo se z lampijončki odpravili na sprehod do cerkvice. Pozvonit zvon. Takrat sem splezala dovolj visoko v zvoniku ali pa me je nekdo dvignil, da sem lahko potegnila debelo vrv, pozvonila in si ob tem nekaj zaželela.
To, da ima dedek ključ cerkve, je bila družinska skrivnost. Najbrž ni želel, da bi preveč ljudi vedelo za to, mislim, da ga sam nikoli ni uporabljal (zgolj hranil ga je). Zame pa sta imela ogromen, težek ključ in ta naša skrivnost en poseben čar. Spravljen je bil v garaži, v stari omari, na vrhu, med raznim kovinskim orodjem. Večkrat sem dedka prosila, da mi ga pokaže. In potem, ko sem bila starejša in sem razne prijatelje vozila na vikend, je bila tudi cerkev na vrhu hriba redna destinacija. Včasih smo šli tja le na sprehod in piknik, včasih pa sem s seboj vzela ključ in smo v cerkev tudi vstopili. Nikoli se mi to ni zdelo sporno. Hm? Nisem bila krščena, nisem hodila k verouku, cerkve pa so mi bile vedno všeč. In tudi religije so me privlačile. Babica me je kdaj peljala v cerkev (redko je šla) in bilo je posebno, zdelo se mi je, da se v cerkvi lahko razodene kakšna skrivnost. Da bi, če bi dobro poslušala, slišala kakšno veliko resnico – pa ne mislim od župnika, ki je tam govoril, ampak bolj v prostoru samem. Babica mi je nekoč poklonila svojo otroško biblijo. Knjižico, malo večjo od škatlice za vžigalice. Imela je uničene platnice. Ker mi je bila všeč in ker sem jo doživljala kot del tega skrivnostnega, posebnega sveta, sem se potrudila in iz usnja izdelala nove platnice, na katere sem napisala babičine začetnice (A. Š.). Še vedno jo imam nekje. Moja druga babica, s katero sem imela manj stika, sploh ni hodila v cerkev, je pa bila bolj verna. In ona mi je včasih pripovedovala o Mariji in angelih. Ne spomnim se ničesar konkretnega, ampak njene intenzivne plave oči in mil glas so mi dajali občutek, da je »njena vera« pravljična, vilinska, megličasta, mehka, vsa v vtisih in nikakor ne razumska in dogmatska. Zdelo se je, da je bila, ko mi je govorila kakšno molitev, kot majhna deklica, ki me vodi v nekaj, kar ni vsakdanje, kar ni vidno vsem. Morda k nečemu, kar je samo zame.
Cerkev na hribčku blizu vikenda je bila majhna in nedelujoča, zame ni bila niti zastrašujoča niti posebej sveta. A vseeno je bila poseben prostor, zato sem, kadar sem vstopila, šepetala, se obnašala drugače, s spoštovanjem. Najbolj me je v njej pritegnila freska na stropu, ki je bila delno prebarvana, delno okrušena in je v moji domišljiji govorila o nekem drugem času, o starem, intenzivnem, mističnem.
Ko že več dni zapored poslušam Crippled Symmetry, se odločim googlat še druge Rokove reference. Raziskujem Alice Coltrane, poslušam razne posnetke in na začetku enega vidim, da v zasedbi igra kontrabasist Reggie Workman, bivši mož Maje Milenović Workman, ki sva jo s Tomijem pred veliko leti spoznala v New Yorku. V njenem stanovanju v Harlemu nama je skuhala kosilo, družili smo se z Reggiejem in njuno hčerjo in čebljali in čebljali. Kasneje sem z Majo delala predstavo v MB. Maji pošljem sporočilo, omenim Alice. Med drugim napiše: »Alice was a dear friend to our family and a true inspiration to everyone!« Alice Coltrane, žena John Coltrana, ki jo je Rok omenjal zaradi njene orgelske glasbe, je v nekem obdobju sledila hindujskemu guruju Swamiju Sarchudanandi in kasneje Sathyi Saiju Babiju. Ustanovila je svoj ashram center in spremenila svoje ime v Turiyasangitananda. (tukaj povezava do kompozicije:
https://www.youtube.com/watch?v=U5WHDcOk1hI&t=160s).
Kit Downes – še eno od imen, ki jih je Rok omenil, angleški organist in pianist, si je leta 2017 poškodoval levo roko. V času okrevanja je napisal 52 kompoziciji za desno roko, vsako za en dan okrevanja. (Na tej povezavi so note teh kompozicij:
https://www.kitdownesmusic.com/wp-content/uploads/2022/07/52-One-Hand-Pieces-for-Piano-PDFs-Kit-Downes.pdf ). Na Spotifyju pa je njegova plošča Vyamanical, ki jo je inspirirala knjiga The Rings of Saturn: An English Pilgrimage nemškega pisatelja in akademika W. G. Sebalda. Knjiga je opis pohoda skozi vzhodno Anglijo, kjer neimenovani pripovedovalec sreča ljudi in mesta, ki sprožijo serijo meditacij, potujejo skozi čas in prostor v različne epizode zgodovine in literature. Kit v nekem intervjuju pravi o knjigi in svojem albumu: »It’s not really about the places he is visiting, but how his wandering mind finds these tangental links between all the things he’s seen on this walk. This idea was the inspiration for my Vyamanical record, a walking tour of churches and playing the organ inside each of these and just allowing imagination to flow and fly free and document it – just trusting that it all being part of this journey is enough of a binding force to feel like a coherent statement.«
Ko sem sodelovala z EnKnapGroup, smo v obdobju med dvema projektoma dobili nalogo, da vsak posname nek prizor (iz predstav, ki smo jih do takrat naredili) na specifični lokaciji. Izbrala sem si prizor, v bistvu sliko, v kateri v črnem plašču, s črnim pajčolanom in z belim poročnim klobučkom svoje babice (tiste, ki je imela vikend in mi je poklonila otroško biblijo) odstrem svojo z rdečo barvo »okrvavljeno« desno joško in zakričim. Večkrat glasno zakričim. Moja babica je imela kasneje raka na dojki. Ne vem, če na desni. Po njeni bolezni sem imela slabo vest in blago paranojo, da sem ji priklicala raka s svojim prizorom. Tudi kasneje sem se spraševala, če nisem s stvarmi, ki sem jih počela v kakšnih drugih prizorih, v resničnost priklicala še česa.
Ko sem se odločila za ta prizor, sem ga takoj videla v cerkvi. V tisti na hribčku. In tako smo se cela ekipa odpravili na vikend – plesalci in snemalec. Na koncu vasi, ko ni več hiš in se kolovoz vzpenja do cerkve, se na obeh straneh tega kolovoza razprostirajo travniki. Ana je tam posnela prizor s svojim legendarnim zelenim twingom z barvastimi rožicami. Twingiča smo zapeljali na travo, Ana je odplesala, vse smo lepo posneli, ko se nam približa nekdo iz vasi. Gospod malo razburjen sprašuje, kaj delamo, in nam pove, da smo potacali travo in da je zaradi tega ne bo mogel lepo pokositi. Malo se nam je zdelo brez veze, vsaj meni. »Pa saj je samo trava. In precej veliko je je.« Vseeno se je v vse skupaj prikradel nek slab občutek. In s to popotnico smo se odpravili do cerkve, kjer naj bi posneli še moj prizor. In smo ga. In zgodilo se ni nič nenavadnega, nič dramatičnega. Samo moj občutek ni bil nič umetniško izpolnjujoč, bolj nasprotno – začela sem se slabo počutiti in svoje ideje sem se začela rahlo sramovati.
Leta 2008 smo z EnKnapGroup delali predstavo z Malo Kline in Tomijem Janežičem. Ker je Tomi neko drugo predstavo pripravljal v Beogradu, smo tudi mi z Malo nekaj časa delali tam, da bi se Tomi lažje pridružil vajam. Vadili smo v velikem stanovanju blizu beograjske tržnice, ki je bilo spremenjeno v gledališče. Majhen oder in v publiki leseni stoli iz bivše kino dvorane. Mala nas je z raznimi nalogami in vajami poskušala nekam premakniti, nas vreči v proces, da bi se nam kaj zgodilo. Delali smo neko zelo osnovno vajo, kjer se več ljudi dotika in premika enega. Ko je ekipa delala z mano, me je nekaj preplavilo in sem začela silovito jokati. Nič nenavadnega. Očitno sem prišla v stik s svojim telesom in čustvi, a takrat je bila izkušnja zame precej mistična in je pustila velik vtis. Bila sem pre-tresena. Potem smo v nekem popoldnevu odšli – pol delovno, pol prostočasno, na Malino pobudo – v cerkev Sv. Save. Spet cerkev na hribu, le da ta ni majhna in nedelujoča, ampak velika in zelo obiskana. Lepa. Impozantna. Ko smo bili tam, ni bilo veliko ljudi. Prvič sem jo obiskala. Sonce je sijalo skozi okna in na tleh delalo bazene zlate luči. Nekaj časa sem stala blizu vhoda, potem pa sem si zažela biti v enem od teh polj svetlobe. Gotovo smo v cerkev vstopali z ustvarjalno nalogo, ki nam jo je dala Mala. Ob strani so bili stoli in šla sem po stol, ga prestavila v »luč« in se usedla. Čeprav je bilo, kot velikokrat v cerkvah, mrzlo (zunaj topel september), me je sonce grelo po obrazu. Če si pogledal proti oknu, si lahko videl snop žarkov, posamične žarke, njihov kot, kako so se upirali v gladka kamnita tla. Zaprla sem oči. Zelo kmalu je prišel varnostnik in me grobo ozmerjal in vrgel ven. V svojem ne vedenju o zapovedih obnašanja v (pravoslavnih) cerkvah sem očitno prestopila mejo primernega, razburila in morda užalila varnostnika. Prišla sem ven iz cerkve in bila povsem poklapana. Ko sem Mali razlagala, kaj se je zgodilo, sem bruhnila v jok. Počutila sem se zavrnjeno (nesprejeto) in hkrati krivo.
Čez nekaj let sem v BG morala od zgodnjega jutra do večera čakati na let za LJ. Tomijeva prijatelja sta mi delala družbo, me čez dan gostila, nahranila in povabila s sabo v cerkev Sv. Save na veliko bogoslužje. Na mestu zločina, brez sonca, ker je bilo oblačno in hladno, sem, medtem ko so okrog mene peli, pogledala v strop. Velika lepa kupola in pod njo mreža. In potem opazim, da med kupolo in mrežo letijo ptiči. Se podijo, razpirajo krila, svobodno mahajo, se usedejo, počijejo in spet vzletijo. Zaradi teh ptičev, pesmi, ki je bila vsepovsod, in splošne atmosfere se mi je zdelo, kot da me je cerkev vzela nazaj, da mi je rekla: »Lahko si tukaj.«
Ko sva se drugič pogovarjala, je Rok rekel: »Želim opustit idejo, da igram instrument. Delim zvok. Ko delim zvok, se nekaj zgodi drugače, kot da takrat ne bi začel nikoli zares igrati.« Nisem še slišala njegovega igranja v živo. Dal mi je svoj CD, posnet v Marijini cerkvi na orglah, na katerih je letos poleti improviziral/v živo komponiral vso noč. Poslušala sem ga v avtu in se trudila poleg inštrumenta slišati še prostor – cerkev. Ko sem ga vprašala, kako je bilo igrati vso noč, je rekel, da je šlo fizično dobro. Da je bil zadovoljen, da ni postal samodestruktiven, da ni bil zaspan. Ko je zjutraj malo zadremal, jih je presenetil župnik, ki je naznanil, da bo v pol ure prišel avtobus vernikov in da bodo imeli mašo. Ljudje, ki so prisostvovali vse-nočnemu koncertu in skoraj nič spali, so menda brez prevelikega dogovarjanja, skoraj v tišini v pol ure prostor uredili, kot je bil dan prej, pred dogodkom. Kot v sanjah. Mogoče v megli. Rok je kasneje, ko so v cerkvi že zaključili z obredjem, imel inspirativen pogovor z župnikom in dvema nunama.
Ena od dedkovih sester je bila nuna. Kot otrok sem jo vedno gledala drugače kot druge sorodnike in poskušala videti, ali je na njej kaj posebnega. Ali kaj posebnega izžareva. Spraševala sem se, ali je stik z njo že stik z božjim. Mama ene mojih najboljših prijateljic je skoraj postala nuna. Ampak odločila se je drugače, se poročila in imela tri otroke. Ena od njih je moja prijateljica – plesalka in koreografinja. Sheena. Kot majhna je hodilo v šolo za dekleta, ki so jo vodile nune. V eno od nun/učiteljic se je kot osnovnošolka zaljubila. Tudi jaz sem se zaljubila v vzgojiteljico Stanko v vrtcu. Poklonila sem ji očetov najljubši badge: Rolling Stonesova usta z jezikom. Nisem pa marala vzgojiteljice Vide, ki je bila kot nuna oblečena v črno, z velikim križem okoli vratu. Vida mi je enkrat z igralom preščipnila prst na levi roki, potem pa me nadrla češ »kam daješ roke«. Še vedno se vidi, kje so mi šivali prst. No, Sheena je večkrat omenila, kako je še v odrasli dobi kdaj pomislila: »Joj, ne bi smela tega in tega. Bog me gleda. « Razlagala mi je, kako jo je vedno spremljal ta pogled, saj so ji kot majhni punčki rekli, naj pazi, kaj dela, ker bog vse vidi.
Ko sva s Sheeno študirali na Labanu v Londonu sva hodili kadit jointe in potem za več ur improvizirat na razna mesta. Eno tako mesto je bila stara, na rušenje obsojena cerkev, ki se je držala zgradbe starega Labana. Nimam pojma, kako sva odkrili, da se da priti noter, ker je bilo vse že zagrajeno in zapečateno. Treba se je bilo izognit Labanovemu varnostniku, ki je poleg naše zgradbe vedno pazil tudi na cerkev. Najbrž so se bali vandalizma in junkiejev. Morda bi tudi naju kdo razvrstil v kaj od tega. Meni je bilo tam lepo in mirno in posebno. Vedno hladno in malo temno. Enkrat sem tekla gor in dol po dolžini glavne ladje. Oblečen sem imela plašč in plapolal je za mano. Smejala sem se, smejala, čutila, kako je vse mogoče, kako »the word is my oyster« (fraza, ki je slogan londonske podzemne). Lahko bi bil prizor iz filma francoskega novega vala. Ko sem odtekla, sem se zadihana povzpela na polico, ki je bila prostor v zidu za kakšen kip, recimo Jezusa, Marijo ali angela – in se tam usedla, da bi pokadila čik. »Sheena, pridi tudi ti!« Ampak Sheeni je bilo malo too much. Rekla je, da je preveč čudno biti na Jezusovem mestu.
Drugo tako mesto je bil park pred glasbeno akademijo Trinity. Ogromna stara zgradba ob Temzi, travica lepo angleško postrižena. Tja sva hodili, ker je bil kljub bučnosti tam mir. Ponavadi je bilo sončno in toplo. Ko sva sedeli na travi ob zgradbi in ko sva plesali, sva lahko slišali po dvajset ali več različnih glasb. Iz vsakega okna, vsake vadbene sobe je zvenelo nekaj drugega. Nekdo je vadil operno petje, nekdo se je upeval, nekdo igral jazz, nekdo klasiko, nekdo vadil komad, nekdo improviziral. Razni inštrumenti, razne glasnosti in intenzitete. Bilo je čudovito. Kakofonija, ki bi nekoga lahko spravila ob živce, za naju pa je bila kot mehka božajoča poezija. Bil je nek čuden občutek tišine. Trajanja. Tam sva vedno čutili, kako čas teče. Gotovo sva si kdaj predstavljali, kaj bo čez deset let. Kje bova. Od takrat je minilo skoraj dvajset let.
Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem šla večkrat mimo glasbene akademije na Starem trgu. Namenoma prav po tisti poti, recimo, ko sem hodila v PTL na vaje. Mislim, da sem iskala londonski občutek prostranosti, časa, toka življenja. Bilo je drugače. Manjše, tišje, samo odjek. Vseeno sem se vedno rahlo nasmehnila ob lovljenju teh spominov.
V Londonu sem na enem od svojih dolgih sprehodov in raziskovanj okolice šole odkrila cerkev, preurejeno v stanovanje. Zlezla sem skozi grmovje (bila je malo odmaknjena od ceste) in poskušala pokukat skozi diagonalna pravokotna okna. Tam, kjer je bil včasih oltar, je bila kuhinja z otokom in kjer so bile nekoč klopi, je bila velika jedilna miza. Zgledalo je božansko in noro me je zanimalo, kdo so ljudje, ki so si omislili življenje v bivši cerkvi. Nekajkrat sem jo šla pogledat. Ko pa sem želela potem nekoga peljati pogledat ta dragulj, ki sem ga odkrila, nisem več našla prave ulice ali pa je bila ulica prava, ampak. kot da ni bilo več zgradbe. Morda sem se prebijala skozi napačno grmovje.
Rok je v pogovoru rekel, da, če obstaja kakšna duhovna dimenzija v njegovem življenju, je to takrat, ko z najbljižjimi frendi – glasbeniki igrajo.
Včeraj sem pisala Sheeni in ji povedala, da pišem tekst, ki je povezan z zvokom, prostorom cerkve in spomini ter da omenjam tudi njo. Preverila sem, ali je njena mama res skoraj postala nuna. Odpiše: »I remember dancing in church, for me I was never sure if that was a dream or real … and it was me who wanted to become a nun – I thought I had a calling ;)«
Alice Coltrane se je leta 1959 preselila v Pariz. Igrala je v Blue Note Jazz Clubu (
https://www.facebook.com/watch/?v=467202594091803). Na posnetku ima 22 let. V Parizu je zanosila, se ločila od očeta svoje prve hčere in se posvetila študiju z Budom Powellom. Nekje pravi: »Yes, I was there one year. They say it was a study with Bud Powell. But it was just being in the proximity with the family – he was there, his wife and son and she had a piano in there for him to practice. He always liked my playing for some reason. I didn’t think too highly of it, of course, next to him. He was not critical or anything like that. He would always point out something you could do right there to bring that out, something so helpful and you would just remember it forever, you would never forget. So that was quite beautiful; but there was no formal teaching, classes or anything like that.«
Božič leta 2006 sem preživela v Parizu. S Kristianom (še enim sošolcem iz Labana) sva šla v Blue Note. Pol noči sva tam preplesala. Takrat nisem vedela za Alice Coltrane. Ko sva prišla ven, je padal sneg. Sneg je zadušil ulične zvoke in bilo je tiho. Šla sva tudi v Notre-Dame in hitro zbežala ven, ker je v katedrali odmevalo od turistov. Zdelo se je, da nikogar razen naju ne moti glasnost. Pomislila sem, kako bi, če bi bila Notre-Dame gospa, zarohnela, stresla svoje zidove in lestence in vzpostavila tišino. Vsi bi obnemeli in zagledali prostor okrog sebe. Mogoče drug drugega. Morda bi bil to trenutek za orgle.
20. 8. 2022 je Rok igral svoj orgelski koncert. Tako ali drugače se vse v pričujočem tekstu dotika, srečuje s tem dogodkom. Nekatre stvari, marsikaj, pa je šlo mimo Roka, orgelske glasbe, mene in Marijine cekve. 20. avgusta je bil tudi 178. dan ruske invazije na Ukrajino. In dan, ko so v Saudski Arabiji na 34 let zapora obsodili žensko, doktorsko študentko in mamo dveh majhnih otrok, ki je na twiterju sledila in delila objave aktivistov (po besedah oblasti »disidentov«). V Kanadi so našli pogrešana volčja mladiča, ki sta izginila iz živalskega vrta. Eden je preživel in drugi ne. Finska premierka je tisti dan opravila test za prisotnost drog v organizmu, da bi ovrgla govorice, ki so se pojavile, po tem ko so v medije pricurljali posnetki z zabave, na kateri pleše in poje. V Angliji, Franciji in Italiji so bili deli držav poplavljeni in v nevarnosti zaradi močnega deževja in neviht, ki so prišle po poletnem vročinskem valu. Milijone in milijone ljudi po vsem svetu je živelo svoja vsakdanja in/ali posebna življenja. NASA je tisti dan posnela tole fotografijo vesolja: https://apod.nasa.gov/apod/ap220820.html.
Sin Eli, ki bo kmalu dopolnil štiri leta, se trenutno rad gunca. V stanovanju imamo mrežo in prosi naju, da mu jo obesiva in da mu prižgeva musko. Rad posluša Zonzei zasedbe Matter in MRFY. “Modrega Princa” – Raspberry Beret, kjer je Prince oblečen v modro obleko z belimi oblački. In potem posluša naprej, kar se vrti po Youtubu ali kar imamo v CD predvajalniku. In tako se lahko gunca ure in ure. Visoko in v zaletu.
Ne vem česa se dotika in mimo česa beži. Ne vem, če niso vse mimobežnica na nek način slej ko prej tudi dotikalnice.
Hvala Tomažu za povabilo, Roku za odprtost, Špeli za odprti rok oddaje in Tomiju za večkratno prebiranje teksta, komentarje in predloge ter slogovno in pravopisno popravljanje teksta.
