Zavod Sploh

Luka T. Zagoričnik: Poglobitev omejenega prostora

Spremno besedilo k albumu Omejeno gibanje, avtorjev Tomaža Groma in Axla Dörnerja

V kontekstu svobodno improvizirane glasbe je duo vedno srečanje, trk z drugim, drugim kot delno neznanim in nepredvidljivim, zato tudi tveganje in odgovornost hkrati. Ta trk se kljub smelo krojenemu skupnemu zvočnemu toku in sozvočjem, utelešenim v njem, vedno udejanji v glasbi. Skupni prostor v duu ni samo zvočni prostor, temveč je preplet individualnih zgodovin, ekspresij, izrazov, mišljenj, ideologij, kulturnih ozadij, esteskih preferenc ter nenazadnje družbenih in simbolnih statusov, ki jih uživata sošpilavca. Na ožji ravni pa seveda tudi zvenskih lastnosti glasbil ali zvočil, tehničnih omejitev in prednosti ter ustvarjalnih pristopov in načel. Vse to nato vstopi v prostor razpršenih silnic, ki jih ponuja kontekst koncerta, odra in publike, akustičnih lastnosti prostora, tehnologij za ojačitev zvoka in njegovo zajetje, zapis kot v primeru pričujoče plošče. V tem srečanju, trkih je vedno nek preostanek, neka vrzel v zvenu in tišini, krhko polje predvidljivega in nepredvidljivega, tiha potencialnost, ki podčrtuje nastajajočo glasbo, se uteleša v trenutku njenega nastajanja in se z zapisom nato predrugači. Morda je to polje »omejenega gibanja« iz naslova plošče, prostor, ki je omejen, a ne docela zamejen in zato delno propusten, zmožen širitve in poglobitve.

Glasba na pričujoči plošči je plod dveh koncertnih srečanj slovenskega kontrabasista Tomaža Groma in nemškega trobilca Axla Dörnerja, njunih prvih odrskih srečanj nasploh, ki sta se zgodili meseca maja 2019 v Sloveniji (Klub Štala) in Italiji (Dobialab). Izvorno je vsak improvizator solist, s svojim zvenom, tehnikami, pedigrejem in senzibilnostjo, potisnjen v kontekst »biti sam«, ki se nato vpenja v polje »biti skupaj«. V svobodni improvizaciji je to polje nenehno premenjajoče, drseče, razpeto med individualnostjo in skupinskim, med singularnim in mnoštvom. Dörner in Grom sta kot špilavca tekom let razvila lasten, prepoznaven, idiosinkratičen slog, samosvoje tehnike igranja, principe širjenja zvočnosti, tudi z razširjanjem in razgradnjo zvenskega potenciala z elektroniko, ter jih vtisnila na odre in nosilce zvoka. Noben zvočni izraz ne nastane v vakuumu, čeprav je oseben, se vpenja v širše polje različnih zvočnih in glasbenih zgodovin, izrazov, v linijo predhodnikov in sopotnikov. Še manj prihaja iz nič, z vso osebno zgodovino in pedigrejem vstopa v polje trka, srečanja. V svobodno improvizirani glasbi je ta zvočni izraz skrajno personificiran, oseben zven postane persona, postane ime in priimek, oseba postane malodane edini nosilec tega zvena. Ko to prenesemo v polje dua, ga lahko slišimo kot svojstven asemblaž, premetanko že znanih, prepoznavnih izrazov v neko skupno zvočno entiteto, vendar njena krhka natura »biti skupaj« v danem trenutku, v hipnosti zvena ta izraz ves čas potiska v polje njegove lastne razpustitve in ponovnega vzpostavljanja. Duo ima precej bolj prefrigano dinamiko od zgolj idealizirane utelesitve »biti skupaj«. Ta »biti skupaj« je ves čas v sozvenu z »biti sam«, ves čas vpet v premeščajoče subtilne hierarhije podrejanja in nadrejanja. Te dinamike in relacije se odstirajo tako na zvenski kot na nemi ravni, ki celotno situacijo obkroža, jo definira in kreira hierarhije, le-te so nad skupnim zvenom, a hkrati njegov sestavni, čeravno nemi del. V to vstopajo družbena in simbolna ozadja, osebni karakterji, organizacijski principi, produkcijski načini, pogoji in zaledja, status glasbenika na domači in mednarodni sceni, generacijske razlike, estetske preference in nenazadnje vrednost na trgu, »in demand« faktor. V svobodni improvizaciji se princip individualnega v skupinskem namreč povnanji v dejstvo, da tvoj status na sceni/trgu ne določa zgolj tvoj lasten izraz, ampak tudi tisti, s katerimi igraš, se pravi drugi. Zopet smo torej v trku, v polju »omejenega gibanja«, ki se lahko razpre in poglobi zgolj skozi zven, kot se to dogaja z zvočnim zapisom na pričujoči plošči. Le-ta je že izbor, zamejen napram izvornemu dogodku, že posredovan skozi okus in prisluh obeh glasbenikov. Tomaž Grom in Axel Dörner na posnetku te zamejitve poglabljata, pričujoča plošča pa je v bogatem Dörnerjevem opusu prvi zapis dua s kontrabasom nasploh, tokrat delno oplemenitenega še z elektronsko razširjenim zvenom. Poglobitev se ne odvija zgolj v vmesnem polju med trkom in sozvenom dveh zvočnih izrazov, razpetih med šumom in tonom, tišino in zvenom, tudi ne zgolj v členjenju ritma in razčlenjeni barvitosti zvena, v ponovitvah in potrpežljivih poglabljanjih v teksturo, temveč predvsem v gibanju obeh med teksturalnostjo, modulirano tonaliteto in prehajanji v dinamiki zvoka. V tem gibanju duo tvori prostor za možnosti »biti skupaj«.

Luka T. Zagoričnik
oblikovanje: Vesna Bukovec in Matej Stupica
oblikovanje: Vesna Bukovec in Matej Stupica

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni