Spremno besedilo k albumu
Omejeno gibanje, avtorjev Tomaža Groma in Axla Dörnerja
V kontekstu svobodno improvizirane glasbe je
duo vedno srečanje, trk z drugim, drugim kot delno neznanim in nepredvidljivim,
zato tudi tveganje in odgovornost hkrati. Ta trk se kljub smelo krojenemu skupnemu
zvočnemu toku in sozvočjem, utelešenim v njem, vedno udejanji v glasbi. Skupni
prostor v duu ni samo zvočni prostor, temveč je preplet individualnih zgodovin,
ekspresij, izrazov, mišljenj, ideologij, kulturnih ozadij, estetskih preferenc
ter nenazadnje družbenih in simbolnih statusov, ki jih uživata sošpilavca. Na
ožji ravni pa seveda tudi zvenskih lastnosti glasbil ali zvočil, tehničnih
omejitev in prednosti ter ustvarjalnih pristopov in načel. Vse to nato vstopi v
prostor razpršenih silnic, ki jih ponuja kontekst koncerta, odra in publike,
akustičnih lastnosti prostora, tehnologij za ojačitev zvoka in njegovo zajetje,
zapis kot v primeru pričujoče plošče. V tem srečanju, trkih je vedno nek
preostanek, neka vrzel v zvenu in tišini, krhko polje predvidljivega in
nepredvidljivega, tiha potencialnost, ki podčrtuje nastajajočo glasbo, se
uteleša v trenutku njenega nastajanja in se z zapisom nato predrugači. Morda je
to polje »omejenega gibanja« iz naslova plošče, prostor, ki je omejen, a ne
docela zamejen in zato delno propusten, zmožen širitve in poglobitve.
Glasba na pričujoči plošči je plod dveh
koncertnih srečanj slovenskega kontrabasista Tomaža Groma in nemškega trobilca
Axla Dörnerja, njunih prvih odrskih srečanj nasploh, ki sta se zgodili meseca maja
2019 v Sloveniji (Klub Štala) in Italiji (Dobialab). Izvorno je vsak
improvizator solist, s svojim zvenom, tehnikami, pedigrejem in senzibilnostjo,
potisnjen v kontekst »biti sam«, ki se nato vpenja v polje »biti skupaj«. V
svobodni improvizaciji je to polje nenehno premenjajoče, drseče, razpeto med
individualnostjo in skupinskim, med singularnim in mnoštvom. Dörner in Grom sta
kot špilavca tekom let razvila lasten, prepoznaven, idiosinkratičen slog,
samosvoje tehnike igranja, principe širjenja zvočnosti, tudi z razširjanjem in
razgradnjo zvenskega potenciala z elektroniko, ter jih vtisnila na odre in
nosilce zvoka. Noben zvočni izraz ne nastane v vakuumu, čeprav je oseben, se
vpenja v širše polje različnih zvočnih in glasbenih zgodovin, izrazov, v linijo
predhodnikov in sopotnikov. Še manj prihaja iz nič, z vso osebno zgodovino in
pedigrejem vstopa v polje trka, srečanja. V svobodno improvizirani glasbi je ta
zvočni izraz skrajno personificiran, oseben zven postane persona, postane ime
in priimek, oseba postane malodane edini nosilec tega zvena. Ko to prenesemo v
polje dua, ga lahko slišimo kot svojstven asemblaž, premetanko že znanih,
prepoznavnih izrazov v neko skupno zvočno entiteto, vendar njena krhka natura
»biti skupaj« v danem trenutku, v hipnosti zvena ta izraz ves čas potiska v
polje njegove lastne razpustitve in ponovnega vzpostavljanja. Duo ima precej
bolj prefrigano dinamiko od zgolj idealizirane utelesitve »biti skupaj«. Ta
»biti skupaj« je ves čas v sozvenu z »biti sam«, ves čas vpet v premeščajoče
subtilne hierarhije podrejanja in nadrejanja. Te dinamike in relacije se
odstirajo tako na zvenski kot na nemi ravni, ki celotno situacijo obkroža, jo
definira in kreira hierarhije, le-te so nad skupnim zvenom, a hkrati njegov
sestavni, čeravno nemi del. V to vstopajo družbena in simbolna ozadja, osebni
karakterji, organizacijski principi, produkcijski načini, pogoji in zaledja,
status glasbenika na domači in mednarodni sceni, generacijske razlike, estetske
preference in nenazadnje vrednost na trgu, »in demand« faktor. V svobodni
improvizaciji se princip individualnega v skupinskem namreč povnanji v dejstvo,
da tvoj status na sceni/trgu ne določa zgolj tvoj lasten izraz, ampak tudi
tisti, s katerimi igraš, se pravi drugi. Zopet smo torej v trku, v polju
»omejenega gibanja«, ki se lahko razpre in poglobi zgolj skozi zven, kot se to
dogaja z zvočnim zapisom na pričujoči plošči. Le-ta je že izbor, zamejen napram
izvornemu dogodku, že posredovan skozi okus in prisluh obeh glasbenikov. Tomaž
Grom in Axel Dörner na posnetku te zamejitve poglabljata, pričujoča plošča pa
je v bogatem Dörnerjevem opusu prvi zapis dua s kontrabasom nasploh, tokrat
delno oplemenitenega še z elektronsko razširjenim zvenom. Poglobitev se ne
odvija zgolj v vmesnem polju med trkom in sozvenom dveh zvočnih izrazov,
razpetih med šumom in tonom, tišino in zvenom, tudi ne zgolj v členjenju ritma
in razčlenjeni barvitosti zvena, v ponovitvah in potrpežljivih poglabljanjih v
teksturo, temveč predvsem v gibanju obeh med teksturalnostjo, modulirano
tonaliteto in prehajanji v dinamiki zvoka. V tem gibanju duo tvori prostor za
možnosti »biti skupaj«.
