Spremno besedilo k albumu
Uho je senca očesa, avtorjev Tomaža Groma in Zlatka Kaučiča
Ko so ob prelomu tisočletja moja ušesa intenzivneje
zajadrala v svobodno improvizirano glasbo, sta bila v Sloveniji njej izrazito
zavezana zgolj dva glasbenika, bobnar in tolkalec Zlatko Kaučič, ki se je kot
glasbenik formiral v tujini v stiku s številnimi glasbeniki, glasbenicami in
scenami, ter mlajši kontrabasist Tomaž Grom, ki si je pot tlakoval sam z
redkimi občasnimi somišljeniki. Njuno srečanje je bilo neizogibno, zgodilo se
je pred skorajda petindvajsetimi leti v obliki krajše turneje tria, v katerem
je sodeloval tudi kitarist Igor Bezget. Do danes sta Grom in Kaučič le občasno
muzicirala skupaj in kot duo samo enkrat, na festivalu Mariboring leta 2010. V
dvoje sta ponovno zaigrala šele devet let kasneje na domu Zlatka Kaučiča v
Goriških Brdih, kjer so nastali posnetki s pričujoče plošče. Slednjo sta
ustvarila v bistveno drugačnem miljeju, kot na začetku novega milenija, ko sem
se sam intenzivneje začel srečevati z njuno glasbo. Slovenska glasbena scena v
polju svobodno improvizirane glasbe je v razcvetu. Številni protagonisti in
protagonistkami snujejo doma in v tujini, že žanjejo lastne uspešne mednarodne
zgodbe, odpirajo nove prostore, tvorijo koncertne serije, festivale, založbe in
iznajdevajo nove načine delovanja v tem krhkem umetniškem organizmu, razpetem
med samoiniciativnostjo in samoorganiziranjem ter soodvisnostjo od inštitucij
in različnih mehanizmov sofinanciranja. Kaučič in Grom sta močno vpeta v
mednarodno sceno, a hkrati ves čas dejavna doma. Če kaj, sem se ob njunem
ustvarjanju in delovanju na sceni kot pisec o glasbi in občasni sodelavec še
močneje zavedel ne le potrebnega angažmaja v razvijanju scene, temveč nujnosti
zdrave, močne lokalne sredine, v katero nato vstopajo mednarodni akterji, se v
njej tvorijo stiki in nove priložnosti. Improvizator v tem kontekstu postane
tudi organizator, promotor, založnik, ustvarjalec novega prostora, ki ga nato
lahko naselijo drugi, ga oplemenitijo in naredijo bolj vidnega, slišnega. To je
osnovni pogoj, da se kasneje lahko razvijejo različni pristopi, estetske
tenzije, skratka nujni antagonizmi znotraj vsake scene. Pot obeh, ki se v
zvočni obliki zgošča na dotični plošči, je v tem prostoru polna stičišč in
razhajanj, kar se na svoj način uteleša tudi v pričujoči glasbi. Kaučič je
svetovljan, a zavezan periferiji, Grom ustvarja v centru in iz njega prehaja na
periferijo. Prvi je močne prvotne ustvarjalne stike navezal v tujini, kamor je
imigriral še kot mladenič, Grom si jih je tkal doma. Oba sta sama ustvarila
koncertne serije in odpirala koncertne prostore, kasneje ustanovila osrednja
mednarodna festivala improvizirane glasbe v Sloveniji, lastni založbi in
društvi za izdajanje lastnega dela in za podporo drugih. Kaučič je s svojo šolo
vzgojil že štiri generacije mlajših glasbenikov, Grom jim je ponudil
ustvarjalno platformo v obliki delavnice Raziskava, refleksija. Oba sta
(so)iniciatorja dveh mednarodnih improvizacijskih orkestrov, Kaučič
Orkestra brez meja / Orchestra senza confini in Grom Šalter Ensembla, predvsem
pa sta s svojim delom in angažmajem soustvarjala mehanizme in strategije, ki
omogočajo pozicijo svobodno improvizirane glasbe v širši slovenski kulturni
krajini. Pozicijo, ki ni samoumevna in se lahko kaj hitro spremeni. Tega se oba
akterja še kako zavedata kljub različnim načinom delovanja in različnim
estetskim izhodiščem. Kaučič je v svojem ustvarjanju veliko bolj zavezan
dediščini jazza in jazzovskih svobodnjaštev, čeprav ju je denimo prečil z
godalnimi kvarteti, pevskimi zbori, operetnim petjem, pesmijo in poezijo, Grom
pa sodobnejšim vejam v svobodni improvizaciji, ki izhajajo tudi iz izkušenj
sodobnih elektronskih, elektroakustičnih in eksperimentalnih zvočnih miljejev
ter preteklih »redukcionizmov« ter jih udejanja v soočanjih s sodobnim plesom, poezijo, performansom
in poljem audiovizualne umetnosti. To nam razkrivajo tudi sodelovanja obeh;
Kaučičeva z Evanom Parkerjem, Agustijem Fernandezom, Joelle Leandre, Petrom
Brötzmannom, Stevom Lacyjem idr. in Gromova s Seijirom Murayamo, Michelom
Donedajem, Jonasom Kocherjem, Axlom Dörnerjem, Taom G. Vrhovcem Sambolcem,
Martinom Küchnom, Radujem Malfattijem idr. Vse to so hkrati tudi silnice, ki se
zlivajo v glasbo na plošči, čvrsto izhajajočo iz kreativnega nemira obeh in
nenehnega iskanja v zvoku. Slednje je Kaučiča pripeljalo do talnih bobnov,
kompleta tolkal, številnih vsakdanjih predmetov in električnih citer, s čimer lahko
delno izstopi iz zgolj tolkalske senzibilnosti, Groma pa k uporabi elektronike
in raztelešenj zvoka v prostoru. Plošča nosi primeren naslov »Uho je senca
očesa«. Glasba na njej je skrajno fizična, gestikularna in v tem na nek način
vizualna, obenem pa je trdno usidrana v zvočnosti in njenih odtenkih, usidrana
v mirnosti in fokusiranosti osredotočenega poslušanja. Vse se imenitno
zlije v intenzivno, enovito zvočno entiteto stičišč in razlik, ki se razpirajo,
zgoščajo in redčijo, silijo skupaj in narazen v skupnem zvočnem prostoru, v
igri zvenov in njihovih raztelešenj, šumov, pulzev in ritmiziranj, ves čas
premeščajoč se med njima. V tem vmesnem prostoru stičišč in razlik se zgosti
vseh teh dvajset in več let srečevanj in odmikov, zgodi se glasba, ki je ne bi
pričakoval kljub poznavanju obeh. V tej zgostitvi leži »tu in zdaj« njune
glasbe, ki se je moral očitno nujno zgoditi šele po tolikih letih.
Luka T. Zagoričnik