Luka T. Zagoričnik: Stičišča v razliki

Spremno besedilo k albumu Uho je senca očesa, avtorjev Tomaža Groma in Zlatka Kaučiča

Ko so ob prelomu tisočletja moja ušesa intenzivneje zajadrala v svobodno improvizirano glasbo, sta bila v Sloveniji njej izrazito zavezana zgolj dva glasbenika, bobnar in tolkalec Zlatko Kaučič, ki se je kot glasbenik formiral v tujini v stiku s številnimi glasbeniki, glasbenicami in scenami, ter mlajši kontrabasist Tomaž Grom, ki si je pot tlakoval sam z redkimi občasnimi somišljeniki. Njuno srečanje je bilo neizogibno, zgodilo se je pred skorajda petindvajsetimi leti v obliki krajše turneje tria, v katerem je sodeloval tudi kitarist Igor Bezget. Do danes sta Grom in Kaučič le občasno muzicirala skupaj in kot duo samo enkrat, na festivalu Mariboring leta 2010. V dvoje sta ponovno zaigrala šele devet let kasneje na domu Zlatka Kaučiča v Goriških Brdih, kjer so nastali posnetki s pričujoče plošče. Slednjo sta ustvarila v bistveno drugačnem miljeju, kot na začetku novega milenija, ko sem se sam intenzivneje začel srečevati z njuno glasbo. Slovenska glasbena scena v polju svobodno improvizirane glasbe je v razcvetu. Številni protagonisti in protagonistkami snujejo doma in v tujini, že žanjejo lastne uspešne mednarodne zgodbe, odpirajo nove prostore, tvorijo koncertne serije, festivale, založbe in iznajdevajo nove načine delovanja v tem krhkem umetniškem organizmu, razpetem med samoiniciativnostjo in samoorganiziranjem ter soodvisnostjo od inštitucij in različnih mehanizmov sofinanciranja. Kaučič in Grom sta močno vpeta v mednarodno sceno, a hkrati ves čas dejavna doma. Če kaj, sem se ob njunem ustvarjanju in delovanju na sceni kot pisec o glasbi in občasni sodelavec še močneje zavedel ne le potrebnega angažmaja v razvijanju scene, temveč nujnosti zdrave, močne lokalne sredine, v katero nato vstopajo mednarodni akterji, se v njej tvorijo stiki in nove priložnosti. Improvizator v tem kontekstu postane tudi organizator, promotor, založnik, ustvarjalec novega prostora, ki ga nato lahko naselijo drugi, ga oplemenitijo in naredijo bolj vidnega, slišnega. To je osnovni pogoj, da se kasneje lahko razvijejo različni pristopi, estetske tenzije, skratka nujni antagonizmi znotraj vsake scene. Pot obeh, ki se v zvočni obliki zgošča na dotični plošči, je v tem prostoru polna stičišč in razhajanj, kar se na svoj način uteleša tudi v pričujoči glasbi. Kaučič je svetovljan, a zavezan periferiji, Grom ustvarja v centru in iz njega prehaja na periferijo. Prvi je močne prvotne ustvarjalne stike navezal v tujini, kamor je imigriral še kot mladenič, Grom si jih je tkal doma. Oba sta sama ustvarila koncertne serije in odpirala koncertne prostore, kasneje ustanovila osrednja mednarodna festivala improvizirane glasbe v Sloveniji, lastni založbi in društvi za izdajanje lastnega dela in za podporo drugih. Kaučič je s svojo šolo vzgojil že štiri generacije mlajših glasbenikov, Grom jim je ponudil ustvarjalno platformo v obliki delavnice Raziskava, refleksija. Oba sta (so)iniciatorja dveh mednarodnih improvizacijskih orkestrov, Kaučič Orkestra brez meja / Orchestra senza confini in Grom Šalter Ensembla, predvsem pa sta s svojim delom in angažmajem soustvarjala mehanizme in strategije, ki omogočajo pozicijo svobodno improvizirane glasbe v širši slovenski kulturni krajini. Pozicijo, ki ni samoumevna in se lahko kaj hitro spremeni. Tega se oba akterja še kako zavedata kljub različnim načinom delovanja in različnim estetskim izhodiščem. Kaučič je v svojem ustvarjanju veliko bolj zavezan dediščini jazza in jazzovskih svobodnjaštev, čeprav ju je denimo prečil z godalnimi kvarteti, pevskimi zbori, operetnim petjem, pesmijo in poezijo, Grom pa sodobnejšim vejam v svobodni improvizaciji, ki izhajajo tudi iz izkušenj sodobnih elektronskih, elektroakustičnih in eksperimentalnih zvočnih miljejev ter preteklih »redukcionizmov« ter jih udejanja v soočanjih s sodobnim plesom, poezijo, performansom in poljem audiovizualne umetnosti. To nam razkrivajo tudi sodelovanja obeh; Kaučičeva z Evanom Parkerjem, Agustijem Fernandezom, Joelle Leandre, Petrom Brötzmannom, Stevom Lacyjem idr. in Gromova s Seijirom Murayamo, Michelom Donedajem, Jonasom Kocherjem, Axlom Dörnerjem, Taom G. Vrhovcem Sambolcem, Martinom Küchnom, Radujem Malfattijem idr. Vse to so hkrati tudi silnice, ki se zlivajo v glasbo na plošči, čvrsto izhajajočo iz kreativnega nemira obeh in nenehnega iskanja v zvoku. Slednje je Kaučiča pripeljalo do talnih bobnov, kompleta tolkal, številnih vsakdanjih predmetov in električnih citer, s čimer lahko delno izstopi iz zgolj tolkalske senzibilnosti, Groma pa k uporabi elektronike in raztelešenj zvoka v prostoru. Plošča nosi primeren naslov »Uho je senca očesa«. Glasba na njej je skrajno fizična, gestikularna in v tem na nek način vizualna, obenem pa je trdno usidrana v zvočnosti in njenih odtenkih, usidrana v mirnosti in fokusiranosti osredotočenega poslušanja. Vse se imenitno zlije v intenzivno, enovito zvočno entiteto stičišč in razlik, ki se razpirajo, zgoščajo in redčijo, silijo skupaj in narazen v skupnem zvočnem prostoru, v igri zvenov in njihovih raztelešenj, šumov, pulzev in ritmiziranj, ves čas premeščajoč se med njima. V tem vmesnem prostoru stičišč in razlik se zgosti vseh teh dvajset in več let srečevanj in odmikov, zgodi se glasba, ki je ne bi pričakoval kljub poznavanju obeh. V tej zgostitvi leži »tu in zdaj« njune glasbe, ki se je moral očitno nujno zgoditi šele po tolikih letih.

Luka T. Zagoričnik
oblikovanje: Matej Stupica in Nejc Prah
oblikovanje: Matej Stupica in Nejc Prah

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni