Spremno besedilo k albumu
Mnogobolje, zasedbe Oholo!
Nič kaj običajno ime zasedbe,
ki vzbuja bolj neprijetne občutke, namiguje na nekonvencionalnost in drznost, dodaten
klicaj v imenu pa kar kliče k dodatni pozornosti. Pod imenom, ki bi ga, resnici
na ljubo, prej prisodili kakemu jeznemu punkovskemu bendu, so se združili
nekateri najvidnejših slovenskih predstavnikov jazza ter improvizirane in
eksperimentalne glasbe. Gre za glasbenike mlajše in srednje generacije, ki
imajo za seboj številna sodelovanja tako v jazzovskih in improvizacijskih zasedbah,
kakor tudi v bendih, ki negujejo drugačen pristop do poetik kantavtorstva,
šansona in nove ljudske godbe pa tudi radikalnejše rockovske oblike, kakršna
sta noise in hardcore. Tako v sedmoglavi zasedbi najdemo glasbenike, ki jih
poznamo iz mnogih drugih (ne le jazzovskih) zasedb in ki so se kalili na
številnih delavnicah in v ad-hoc zasedbah. Tam so se glasbeniki urili ne le v
spontanem igranju, pač pa tudi v poslušanju soglasbenikov in sprotnem reagiranju
na slišano oziroma odigrano. Še ena odlika zasedbe Oholo! je ta, da je v sebi
združila predstavnike različnih slovenskih regij ter s tem dokazala, da
geografsko sicer oddaljene scene – od Primorske prek Štajerske do
osrednjeslovenske pokrajine z Ljubljano – z lahkoto najdejo skupno govorico, ko
gre za aktualno in drzno godbo. Tudi po zasedbi inštrumentov so Oholo! posebni,
kajti več kot polovico moštva sestavlja ritem sekcija, saj se bend ponaša z
dvema kontrabasistoma, bobnarjem in kitaristom. A njihova vloga je daleč od
pričakovanega ustvarjanja ritmičnega ozadja; nasprotno, enakovredno
soustvarjajo večslojno, ritmično in melodijsko izjemno raznoliko glasbo
septeta. Ta se jasno navdihuje pri svobodnjaškem jazzu, a je v njej slišati
tudi odmeve ali odkruške afriških godb in raziskovalne prijeme, znane iz
improvizirane in nove glasbe.
Zasedba je zgleden primer
srednje velikih jazzovskih formacij (kakršnih pri nas ni veliko, nasprotno), ki
zazvenijo kot kak žlahten big band iz »zlatih časov« jazza. Seveda le v pomenu,
da ima močan, razširjen, bohoten zvok in nikakor ne v pomenu obujanja preteklih
slogov (učinek, podoben Mingusovim manjšim zasedbam, s katerimi je dosegal
udarnost velikega orkestra). Kar pa nikakor ne pomeni, da bend ne swinga, nikakor ne, le da je ta swing močno oplemeniten z doneski tako
modernega jazza kot drugih zvrsti in slogov in pristopov aktualnega trenutka. Swinganja ali pozibavanja ne gre iskati
med ritmičnimi vzorci in nalezljivimi melodijami, ki si jih lahko požvižgavamo,
kot je bilo pravilo pri starih big bandih, marveč v nenehno poskakujoči in
preskakujoči, gibljivi strukturi večslojnih skladb, v katerih se melodijski in
ritmični motivi prosto sprehajajo in odmevajo med veščimi člani septeta. V
zavzetem in osredotočenem igranju ves čas čutimo žar prizadevanja po
koherentnem skupinskem zvoku, takem, ki ne bo dajal prednosti določenim
inštrumentom ali sestavinam oziroma prvinam strukture skladb. Bend nikoli ne zaide
v larpurlartizem ali razkazovanje v slogu »pokaži, kaj znaš«. Namesto tega na
albumu Mnogobolje občudujemo vzneseno
skupinsko igranje, spretno izmenjavo saksofonskih tem in nenehno iskrivo uravnavanje
trdne ritem sekcije, ki večkrat stopi v ospredje zvočne slike.
Medtem ko večina skladb sloni
na brbotajočih pihalskih linijah, ki peljejo temo ter z nenadnimi zasuki sproti
spreminjajo dinamiko in potek skladb (te nemalokrat zazvenijo himnično), nas
Oholo! enako navdušijo z daljšimi odseki, v katerih malone po zenovsko iščejo
ravnovesje med ostrim in mehkim, udarnim in umirjenim. Tovrstno odzvanjanje,
dromljanje – tukaj imajo posebno izpostavljeno vlogo violinske in kitarske
strune – pride vedno o pravem času in poskrbi za dodatno dinamiko in
dramaturgijo tako posamičnih skladb kot celotnega albuma. Ta se bo nemara
zapisal med najboljše slovenske jazzovske albume (in ni jih malo!), za zasedbo
pa srčno upamo, da bo postala zgled za skladateljsko in izvedbeno močne »velike
male zasedbe«. Pa pika (oziroma klicaj!).
