Spremno besedilo k albumu
Raztrgana folklora spomina, avtorjev Tomaža Groma in Zlatka Kaučiča
Sedim zunaj na lundskem soncu, v mojih
slušalkah pa
Malo rabljena mašina – cerkveni glockenspiel igra čez stari
Švedski/Finski psalm “Den blomerstid nu kommer” in nežno trga melodične basovske
linije Tomaža Groma. Nato se v
Ovce na desnem bregu vmeša nekaj težkega
sub basa iz avtoradia in na
Plesti pasti pojejo punce
, avtomobili kar naprej bežijo mimo in jasno je
prepoznati narečje glavnega mesta – ves ta čas ZELO osebno hektično trkanje in udarjanje,
pa tudi najmanjše zvočenje Zlatka Kaučiča, ki se izteka, saj je zadnji komad na
CD-ju, na tej zelo
site specificglasbeni aleji, ki jo je pravkar zgradil ta izjemni slovenski duo, med njima
generacije in najverjetneje povsem različni življenjski zgodbi, tukaj pa združujeta
svoje glasbene intence in priložnosti, kot bi bila brata od zgodnjega otroštva –
kar pomeni za vselej … – kar slišimo je, kar dobimo, in, kar tu dobimo, ni le kontrabas
poln čudenja in blaženosti, niso le zrele in dramatične popolne geste tolkalca,
temveč tudi nenavadna elektronika, glasovi v dihanju in orglice – sama
zmešnjava naključij v silovitem boju z zmeraj prisotnim ZDAJ – obkroža
poslušalce, obkroža glasbenika – in četudi ta ZDAJ pusti odprta vsa izhodna
vrata, kdo bi si jih zares želel in bi jih smel uporabiti?
Izkušnja Zlatko/Grom je predalnik številnih možnosti.
Nenadnih koncev? – potem se nov predal odpre, takoj ko se je prejšnji zaprl –
ali ostal napol odprt. Brez skrbi. Glissandi z lokom in zvončki in praskanje po
činelah in opnah, vse pripada formuli teh dveh zelo cenjenih gentlemenov, ki sta oba že desetletja sama
po sebi temeljna kamna slovenske impro-art glasbe, ki ustvarjata
hiper-avtentične zvoke za hipnotizirano mnoštvo leta 2021 in ki odganjata
njegov urok? Zvoki so zelo slabi pri ohranjanju fizične distance.
Hvala, Zlatko in Tomaž, da sta nam pokazala
zakaj.
Martin Küchen,
Lund, junij
2021