Brez odvečnega
sarkazma in z nenehoma osveženim hlepenjem po čem novem zapažamo, da je
tukajšnja »scena« burnejša in intrigantnejša v improvizaciji oziroma
raznorodnem »eksperimentu« kakor po jazzovskih ambicijah. Slednje prerada
potegne sredinskost, globalna imitacija, in redki so, ki presežejo hermetičnost
in dolgčas. Še Kaučičevi Kombi se pogostoma izrazito nagibljejo k rocku in njegovim
derivatom ter tako poživljajo material in tehniko. Za slednje niso prav nič
imuni niti
Oholo! In nič čudnega, da se produktivnejša veja tukajšnjega
jazza zbira ravno v njem in v manjših zasedbah krog njegovih protagonistov.
Ugotovitev je seveda paradoks svoje vrste in kot tak prav blizu vsakomur, ki se
ukvarja tako z jazzom kakor z improvizacijo (in takšni tiči so v pričujoči
zasedbi v veliki večini), pri čemer kaže poudariti, da je same improvizacije v
jazzu kajpak precej manj, kakor si ljudje po navadi domišljajo. Najbrž slabo
slišijo, nasedajo slabo preverjenim govoricam ali kaj? A zadržek do jazza,
čemur kdo pravi tudi »nepotrebno omejevanje z idiomatiko«, je na tem mestu
odveč. Dejavnosti zasedbe Oholo!, ki, hvalevredno, prav nič ne pretirava s kopičenjem
posnetkov, so prepotrebne, saj septet po svojem načinu podajanja snovi sicer
neženirano koketira z jazzom, a mu z zdaj čednimi zdaj pretkano nasekanimi,
odrezavimi motivi, paberkovanji in prelomljeno skupno igro pravzaprav tudi drži
malce skrivenčeno ogledalo, tako da zna
– poleg
drugega
– zazveneti celo kot kakšna sproščenejša,
zabavneje odigrana sodobna klasična muzika. Živimo v času, ki je politično
ustrežljiv, tudi kar zadeva zvok. Gradivo nam je od nekod znano, zgleduje se,
navsezadnje, pri Mingusu in njegovem spretnem vijuganju med repeticijami,
plesno in poslušalsko štreno, a je obenem tudi domačno, priljudno, takšno, kot
ga rade spodbudijo malce shujšana mesta, nekolikanj razpotegnjene vasi in
precejkrat pohujšljiva kulturna krajina.
Nonšalantni udarci in
mikavna materija se poliritmično poigravajo v svojih lastnih ponavljanjih,
prekladanjih in preskokih, poigravajo se z na videz skromnimi frazemi, pri
čemer stopicanje in hopsanje dveh kontrabasov bando lepo popelje k tistemu,
čemur bi v drugih krajih in časih bržda sledil plesni korak. Ta bi bil
zanesljiv, saj ni neznank ali nepredušnih zapor, marveč zgolj humorna, torej
dobro navlažena in dostopna, a nikdar cenena glasbena lepljenka, ki zanjo z
veseljem ugotovimo, da je lahko zgled za prva poslušalska seznanjanja z
improvizacijo. Uvod v improvizacijo oziroma subtilno podana pedagoška žilica
zunaj učilnice. Le kaj vse nas po novem čaka šele na koncertih? Kam gredo
Oholo!, poseben jazzovski odklon naših improvizatorjev?
Šiba dobro šiba
– zdaj je »bič božji« zdaj
spet trepetlika, sad tovariške prizanesljivosti in vneme. Že
»Šiv« nas
sčasoma, ko se ustrezno razpoje, zapelje s pohitevanko, v kateri se na prvi
posluh enostaven zasnutek na klarinetu naplete kot »ovratnik na V« (beri:
stara, dobra, preverjena postavitev nastopajočih v identični obliki), pri čemer
pa mik osnovnega zastavka ne razberemo skoz melodiko, kot, vzemimo, v pop
glasbi, pač pa šele malce pozneje, ko se tisti ovratnik zlagoma razpara in
prejme svojo okroglejšo obliko, preide torej v skupinsko medigro, lepo zaigra
izgubo in vnovič najde uvodno ritmično podstat.
»Kiparka« še dodatno
pregnete in namnoži značilno
oholo (?) repetitivno tematsko preigravanje
in si v medigrah s kitaro, kontrabasoma in bobni naredi ateljejsko igrišče, na
katerem se naposled lepo najde še pihalski ščebet, prifrknjeno ozadje k nikdar
dokončanemu muzičnemu torzu. Prizadevno lokovanje prav pod konec štikla sicer
naredi prostor za zapredek, a forma z rahlo bombastičnim finalom pravi, da nam
je takoj iti še kam drugam. Kakšen film, kakšne podobe se nam razprejo, ko se
oglasi dramaturški hakeljc:
»Kino uho II«, ki ga Tomaž Grom brez kakšne
nostalgičnosti potegne iz svojih davnih solističnih časov, se odmakne od
njegove prve različice, prečudovite, subtilne balade, kakor jo je izvedel v duu
z Zlatkom Kaučičem na albumu
Uho je senca očesa (zavod Sploh, 2019) in
skoz uvod pripelje k skupinski pojavnosti: Reč se začne s sopihajočo
elektrofonijo, mestoma natrgano z rupturami, produktivno planiranimi
»napakami«, ki nas po teksturi in ritmizaciji spomnijo na slavne francoske
historične začetke z vlakom na železniški postaji La Ciotat (ali v okornejšem,
nemškem pionirskem zgledu z mogočno lokomotivo na postavljenih tirih sredi
Leipziga), primerna pa je tudi za uvod k Ruttmannovi weimarski kompoziciji iz
tako imenovanega eksperimentalnega dokumentarca
Berlin, simfonija velemesta(1927).
Bobenbas se lepo uleže v čudaško
reggae-funkovsko visečo
mrežo, klarinet nam občasno pošlje kak poljub iz neznanih krajev, zadeva pa je
obenem spremljava in pogon. Pihalske cevi se počasi prelevijo v tihotna, sprva
zaspana industrijska strujanja, perkusije jim ne dajo miru in namlinčijo novo
osnovo za drobne elektronske čarovnije, čez katere se pne cmokanje in
gruljenje, da je kaj: sumljivo mirna zvočna montaža z obiljem notranje
razburljivosti.
»Ga-Ni« se globoko nadzorovano razpištoli, pihalca
dodajata intervalne poskoke, čeznju se pne violina, efektno udarja kitara,
spodaj
bobenbas sicer afrikanizira, a noče in noče v kliše. Melodija se
uvija in krotoviči, deli se po svojih lastnih okruških in le občasno poda
celovitejšo frazo. Trajanje in obseg sta ravno pravšnja, kar je, kajpada,
odlika nespornega improvizatorskega mojstrstva. Skladbe so temu ustrezno
pregnetene in prepuščene osuplemu ušesu. Kako bo tole zvenelo na odru?
Septet je personalno
mejna zasedba, in to tako za organizacijo špilov in turnej kakor v smislu
produkcijskih prostorov. Kar je več od tega liminalnega podjetja, terja nekaj,
za kar smo v teh krajih trenutno presiromašni oziroma, natančneje rečeno,
opeharjeni: dovolj velike in udobne prostore za redna srečevanja, namestitev
opreme, nemara še več elektronike in klaviatur ter vaje. Kaj storiti, da bo
kulturna politika navzlic stoinstokrat dokazanemu delovanju improvizatork in
improvizatorjev razkošnejše prostore umestila med svoje prednostne naloge in se
bodo večji ansambli lahko razglasili v primerno zračnih in stalnih prostorih?
Nadaljnji paradoks, ki spreleti natančnejšega poslušalca in njegovo sociološko
nakano, namreč seže naravnost k produkcijskim prostorom. Tudi arhiv razgovorov
z glasbeniki in glasbenicami v sindikalistični beležnici pri podpisanem nam
razodene, da je pri nas težava z večjimi zasedbami zato, ker ni primernih
prostorov za vajo. Ne gre seveda, da bi se za zaključek pretirano tolažili,
toda improvizacijska praksa najde prostor tudi tam, kjer ga ni, z zgolj dvema
pihalcema, violino in kitaro zna v spretno aranžiranih registrih z
bobenbasomin vijačenjem lepo preglasiti prenekateri
big band in se zna za preskus
same sebe prilagoditi kar
najnenavadnejšim vežbališčem. Kako gre potem s turnejami in potovanji, pa
dostikrat niti ni več odvisno od zasedbe. Mar je pričujoča snov, ki močno
zaropoče skoz navidezno umirjenost, nemara tudi provokacija v to smer? Rezultat
prav zdaj omenjenega je nedvomno.
Miha Zadnikar
