Spremno besedilo k albumu
Štafelaj (TiTiTi 2022)
Vprašanja, ki si jih postavljamo vso zgodovino in jim ne pridemo do dna. Zdi se, da gredo onkraj jezika in le včasih najdemo odgovore: v šumu vetra, odbleskih sonca, poznem popoldanskem dežju, gubicah na obrazu, kotičkih ust. Znotraj neke posebne, v trenutku porojene kombinacije saksofona, bobnov in basa ter zatopljenih pogledih godcev, ki se ujamejo v siju reflektorja. Zdi se, da je odgovor vsakič drugačen.
Brata Drašler in Jure Boršič odgovor zasledujejo že leta. Vsakič, ko ga ujamejo v mrežo, uide; in vsakič pride ven nov odgovor. To iskanje, ki se mu civilizacija odpoveduje – in v zameno zanj ponuja surogate, scenarije, ki želijo ukiniti kakršnokoli nepredvidljivost. Zaradi tega iskanja so fantje na mestu. Nekoč sem govoril z Miho Zadnikarjem, velikim promotorjem in premišljevalcem proste improvizacije, in mu rekel, da si ga predstavljam, kako ohrani humanost kadarkoli, kot predstavnik katerekoli skupine ljudi. Nasmehnil se je in z dobrohotno ironijo povzel moje besede: človek na mestu. Zvočno gibanje našega tria je pravzaprav ena tistih dejavnosti, ki nam omogočajo stati na določenem mestu, če hočete, na zemlji – tej ali drugi. To niso nacionalistične parole in miti niti odrešeniške formule; temveč gibanje, vrtenje, iskanje, ki šele omogoča stati in obstati.
Nikoli ne gre samo za zvok. Gre tudi za nek humanizem. Vendar ne humanizem kot ideologijo, ki mu je človeška narava do konca pojasnjena, temveč tak, ki ve, da je biti človek ravno to, da ne izveš do konca, kaj pomeni biti človek.
Ni naključje, da je nedokončana tudi Tisnikarjeva slika Muzikanti, ki predstavlja motiv pričujočega albuma. Ostala je na platnu ob mojstrovi smrti v prometni nesreči. Tudi njegovo delo ni uspelo priti do konca vprašanju, kdo so muzikanti, ki je, če jo gledamo na določen način, lahko enako vprašanju, kdo so ljudje. Kdo sem jaz? Kdo smo mi? Kdo so oni? In kdo si ti …
Muzikanti se nagibajo drug proti drugemu, z dveh strani. Skoraj se zdi, kot bi tvorili koridor. Vendar vrsti nista čisto pravilni; so v položaju, da se med seboj premešajo. Videti so, kot bi se vrbe žalujke v nekakšnem silovitem vetru nagibale druga k drugi in prepletale svoje dolge lase.
Trio, ki ga sestavljata brata Drašler in Jure Boršič – tokrat jim na pomoč priskočita še Tomislav Vrečar s pesniško besedo in Marina Džukljev za črnimi in belimi tipkami –, se vseskozi giblje na terenu iste intenzivnosti. Ponavlja se, vendar z razliko. Širi se s tem, ko implodira. Iz makrokozmosa potuje v mikrokozmos, vse do njegove skrajne meje, ki se znova prelije v makrokozmos. Kot bi trli zvezde v prah, ki se sestavlja v nove zvezde. Da bi se gibali, stojijo na mestu; način, na katerega se postavijo na odru, je tudi simbolen. Muzikantje stojijo, drug proti drugemu, vsak k sebi in k vsem istočasno.
V tem ne moremo spregledati neke nore stave, nekega posebnega gona; stremenja po sferi, v kateri življenje ni celo brez tistega onkraj življenja in kjer onkraj življenja ne predstavlja njegovega konca. To je strast, ki jo poznajo vsi veliki podvigi, tisti, ki se vpišejo v zgodovinske učbenike, in tisti, ki se odvijejo na odru zaprašenega kluba ter ostanejo samo v nezanesljivem spominu peščice obiskovalcev. Strast, ki si jo delijo tisti, ki neutrudno in zato mojstrsko gnetejo barve, besede, igre in zvok.
Muanis Sinanović