Edwin Prévost je besedilo napisal ob izdaji zgoščenke Sound Disobedience, ki je izšla pri Zavodu Spoh v sodelovanju z založbo L’innomable decembra 2012
Glasba na pričujoči dvojni zgoščenki je bodisi izrazito moderna
bodisi neskončno stara. Osnova za njen material je zvok. To ni glasba,
ki bi jo priznaval večinski okus. Kakorkoli že, če o glasbi razmišljamo
kot o zvokih, ki jih uredi človek, potem to nedvomno lahko označimo kot
glasbo. Kaj je tisto, kar to glasbo loči od bolj konvencionalih oblik
ljudske, klasične in popularne glasbe? Zakaj sodelujoči na zgoščenki
ustvarjajo glasbo na ta način? To se mi zdita zanimivi psihološki in
družbeni vprašanji. Napeljujeta nas na možnost novih usmeritev znotraj
kulture.
Ko sem leta 1999 v Londonu osnoval delavnico, ki je temeljila na
principih raziskave, iz katerih izhaja AMM¹, se nisem zavedal, kako živa
je potreba po novih načinih ustvarjanja glasbe. Seveda ta želja po
drugačnem tipu glasbe in načinu družbenega izraza presega domet
londonske delavnice. Pričujoča, na ljubljanski delavnici nastala
zgoščenka je odraz prav tega izvornega impulza iz leta 1999 in se nanj
tudi navezuje. Ta vez je Tomaž Grom, ki se je med svojim bivanjem v
Londonu pridružil našim tedenskim srečanjem. Povezavo smo ohranili z
obiskom dveh dolgoletnih članov londonske delavnice, Sebastiana Lexerja
in Seymourja Wrighta, v Ljubljani leta 2010. Kasneje, leta 2011 pa sta
pri ljubljanskem projektu sodelovala še Guillaume Viltard and Paul
Abbott.
Obstajata torej povezava in kontinuiteta. Seveda pa obstajajo tudi
pomembne, neizbežne in bistvene razlike. Karkoli že je to čedalje bolj
razširjeno gibanje za novo glasbo, to zagotovo ni iskanje univerzalnega
odgovora. Če kaj, je njegovo vodilo prej univerzalno iskanje odgovorov.
Mogoče je Homo sapiens že od nekdaj ustvarjal glasbo. Vendar moramo
biti previdni pri opredelitvi ‘glasbe’. Ptičje petje je za naša ušesa
lahko glasba, toda ptice ne ustvarjajo glasbe. Njihovi atributi in
razlogi ustvarjanja zvokov pojejo njihovim preživetvenim strategijam.
Ljudje smo skozi kulturno evolucijo v mnogih ptičjih klicih našli vir
veselja. Ob tem pa se pogosto ne zavedamo življenjskega pomena teh
klicev za ptiče. Če cenimo ptičji zbor, bomo morda lahko dojeli, kaj
žene človeško vrsto, da ustvarja zvoke. Tudi mi smo biološka bitja. Ali
je mogoče, da ima človekovo ustvarjanje glasbe korenine v evolucijskih
strategijah preživetja?
Cornelius Cardew je takole opisal postopke ustvarjanja glasbe AMM:
Mi zvoke in odzive nanje iščemo, jih ne izumljamo, pripravljamo in proizvajamo.²
Ta varljivo preposta izjava pomete z glasbenimi priročniki. Zadene v
samo bistvo prakse znotraj londoske improvizacijske delavnice. Seveda je
to filozofijo potrebno razdelati in razviti, česar Cardew na žalost
nikoli ni storil. Toda sestavine za celovit in radikalen program novega
načina ustvarjanja glasbe so tu že vsebovane. Moja dvojno-analitična
formulacija heurizma in dialoga – morda za mnoge kanček preveč
redukcionistična – sledi namigu Cardewa, skuša izvleči več pomenov in
omogočiti raziskovanje, konsolidacijo in nadaljevanje: za novo glasbo.
Treba pa je upoštevati tudi močne namige s strani kognitivne biologije:
misliti amalgam med družbeno (dialoško) in tehnično (hevristično) domeno
znotraj vrste Homo sapiens nas privede do ‘kognitivne pretočnosti’ in
splošnega razvoja človeške zavesti.³
Iskanje zvokov: to je v popolnem nasprotju z večino opredelitev
glasbe skozi različna zgodovinska obdobja. Ta novi pristop od
posameznika zahteva razsikovalnost in razvoj. Cardewjev imperativ
igranja pomeni dejavno in družbeno iskanje znotraj procesa ustvarjanja
glasbe. Hkrati postavi glasbenika v samo jedro procesa sprejemanja
odločitev. Razkril pa bo tudi glasbenikov odnos do materiala, s katerim
razpolaga.
Iskanje odzivov: imperativ poslušanja pri izvajanju pomeni
ocenjevanje vrednosti – tehnične, družbene in psihološke – prejetega
slušnega materiala in nadaljne dialoško odzivanje nanj. To je kontekst
in prostor, znotraj katerega bo glasbenik začutil družbeno dinamiko
unstvarjalnega okolja.
To so, na kratko, izhodišča za bistveno nov glasbeni format in njemu
pripadajoče in ko-definirane glasbene odnose. To nam pojasni, zakaj
glasba, ki jo obravnavamo, zveni tako, kot zveni. Obenem nam razgrne
lastno kritično okolje. Glasba, ki je pred-formirana in predstavljalna,
se ne bo ujela s temi načeli. Glasba, ki ni družbena v svojem angažmaju
in posredovanju, se upira tem humanističnim imperativom.
Ob poslušanju del na dvojni zgoščenki, sem začutil, kako so
glasbeniki obdelali nekatere od zgoraj omenjenih idej, da bi ustvarili
novo, pozitivno in procesualno vrsto glasbe. Tak pristop je zahteven in
tvegan. Podpora in zaslomba kompozicije mu nista v pomoč. Ponavljajoče
ugodje znanega ne obstaja več. Glasbeniki delajo z enkratnim in nadvse
vznemirljivim dogovorom osebnega razkritja in skupinske ustvarjalnosti,
ki je znak samozavestne in samo-vzdrževane kulturne skupnosti.
¹ AMM je ansambel raziskovalne glasbene improvizacije ustanovljen leta 1965 v Londonu.
² Prva orpedeliv Cardewa leta 1960: ‘Towards and Ethic of Improvisation’ Cornelius Cardew A Reader, Copula, 2006, p 127.
³ Mithen, Steven, The Prehistory of the Mind, Phoenix, 1996.
