Luka T. Zagoričnik je besedilo napisal za programsko knjižico ob festivalu Neposlušno 2018.
Festival Neposlušno je vznik oziroma prej odmev konflikta znotraj
navidezno homogene glasbene prakse, poimenovane svobodno improvizirana
glasba. To je njegov ključni moment, konfliknost, ki razbija navidezno
enotnost te glasbene prakse in jo predstavi v njeni lastni raznolikosti.
Predstavlja obrobne glasbene prakse, ki pa so že več kot pol stoletja
dobro umeščene v širše glasbeno polje, v zadnjih tridesetih letih tudi
pri nas v Sloveniji. Festival ni vzniknil v vakuumu, temveč je dedič
številnih tovrstnih festivalov v Evropi in širše, ki so se pojavili v
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in kot osebne neodvisne
iniciative, iniciative glasbenikov samih, združb, društev in komun ali
podprte z javnih denarjem živijo še danes. V tem pogledu je festival
Neposlušno iniciativa glasbenika za glasbenike. Svobodno improvizirana
glasba se je vedno udejanjevala v vmesju med neinštitucionalnim in
inštitucionalnim poljem. Vedno se je odvijala na obrobju, kjer so
praktiki tovrstne glasbe tudi njeno osrednje občestvo, obenem pa je ob
vzpostavljanju lastnih prostorov in festivalov redno vstopala v
inštitucionalne prostore. Obenem je njena natura tipično lokalna v
formaciji občestva, komune, scene, a hkrati naravnana mednarodno.
Navzven deluje kot mednarodna komuna, ki nujno temelji na povezovanju in
srečevanjih ter grajenju lastnih založniških, distribucijskih,
koncertnih in festivalskih modelov izven obstoječih dominantnih modelov,
hkrati pa tudi sama ni imuna na mehanizme, ki vladajo v glasbeni
industriji, trendom, zvezdniškemu sistemu in klikam. Deluje odprto,
vseobsegajoče, a se obenem notranje omejuje. Zavzema pozicijo skrajne
intersubjektivne ekspresije, a se hkrati odpira in skupaj gradi
skupinsko ekspresijo. Se izmika hierarhijam in v tem skuša biti
neposlušna, a hkrati vzpostavlja hipne hierarhije in relacije, ki se
godijo na odru in izven njega. Hipnost trenutka je medij, v katerem
zveni, in festival je tisto, kar te hipnosti ujame in predstavi,
reflektira in sooča preko tihega hrupa plodne in tvorne konfliknosti.
Festival je v širšem smislu otrok okoliških festivalov, kot so
Konfrontationen v Nickelsdorfu, Unlimited v Welsu ali večji in širši
festival Jazz Saalfelden. A ti festivali so vsi odmaknjeni v manjše
lokalne sredine in ne večja mesta. Ob teh modelih je zrasel Jazz Cerkno
in vanj s svojo umeščenostjo vstopa tudi Neposlušnemu soroden Brda
Contemporary Music Festival v Goriških brdih v organizaciji Zlatka
Kaučiča, ki je s svojim delom, organiziranjem koncertne serije na Humu
ter poučevanjem mladih glasbenikov ena od osrednjih figur domače scene
in obenem prvi živi stik z mednarodnimi tokovi improvizatorjev na naši
sceni. Poleg Kaučiča so se te vsebine vpele v Ljubljana Jazz festival in
v preteklosti v festival Druga godba, v serijo koncertov v Cankarjevem
domu, a še intenzivneje zvenele ob nemih filmih v ciklu Kino-Uho, v
Slovenski kinoteki ga je zasnoval Miha Zadnikar, ki na Metelkovi že
vrsto let snuje cikel Defonija. Vštric z njim so šla zgodnja koncertna
prizadevanja pihalca Vaska Atanasovskega v Mariboru in mariborski cikel
Skrite note Davida Brauna, ki je kasneje zasnoval Izzven Jazz festival
in danes ustvarja tovrstni program v mariborskem Narodnem domu. Občasno
se je svobodno improvizirana glasba pojavila tudi na festivalu Sajeta, v
projektih in koncertih, ki jih je doma in na tujem organiziral Matjaž
Manček v okrilju KUD Kataman, v ciklu zvočnih dogodkov in predavanj
Bitshift, v Sonica Series ter na festivalu Mesto žensk, v to polje pa je
na kratko, a zelo močno urezal mednarodni festival improvizirane glasbe
Osebno-Kolektivno, ki ga je organiziral japonski tolkalec Seijiro
Murayama. Vse to so markacije v našem prostoru na poti k festivalu
Neposlušno, ki mu danes vštric hodijo cikli FriForma, Ropotarnica in
ZVO.ČI.TI duo v Ljubljani, Rojišče na Vrhniki, Sunday NOISE v Bistrici
ob Sotli ter Mariboring v Mariboru. Neposlušno je seštevek vseh teh
iniciativ in prizadevanj, ustvarjalnih, organizacijskih in medijskih in
nenazadnje kulturno-političnih, skozi katere se je počasi formirala
domača scena, glasbeniki in glasbenice, organizatorji, založniki,
novinarji in kritiki, prostori in poslušalska skupnost. Obenem pa je
festival tudi nemir in konflikt iniciatorja in programskega vodje
festivala, basista in improvizatorja Tomaža Groma, ki z njim ne
vzpostavlja koherentne vizije, temveč svojstven poligon kreativnih
srečevanj in trkov. Tudo trkov svobodne improvzacije s sodobnim
gledališčem, performensom in plesom, z zvočno in intermedijsko
umetnostjo ter polji jazza, free jazza, elektroakustične, elektronske in
sodobne klasične glasbe. Za razliko od nekaterih festivalov in serij,
ki te trke in srečevanja realizirajo skozi sopostavljanja teh godb, pa
jih Neposlušno skuša motriti predvsem skozi, ob in s prakso
improvizacije. V tem je festival sodobnega značaja, festival, ki
tovrstne prakse ne skuša zgolj prezentirati, temveč tudi reflektirati in
ponujati kritičen vpogled vanje. Skozenj se v programu soočajo različne
generacije improvizatorjev in improvizatoric, pionirji in njihove
naslednje generacije, različna estetska načela in pristopi, večkrat
vezani na določeno geografsko sredino. Če so zgodnje generacije izšle iz
afroameriške radikalizacije jazza (free jazz) in iskanja lastnega
izraza izven njih ter kot svojstven odklon od modernizma znotraj zahodne
klasične glasbe ter ustaljenih form in principov tudi znotraj polja
popularne glasbe, je morda zgodovinska razlika med generacijami ta, da
mlajša generacija svobodno improvizirane glasbe ne utemeljuje več na
razlikah in odmikih od drugih tradicij, žanrov in pristopov, temveč v
soočanju z njimi. Soočanja s konceptualnostjo zvoka in prostora v zvočni
umetnosti, s perfomativnimi praksami in koncepti sodobne umetnosti,
vstavljanje v polje interaktivnosti ter audiovizualnosti, soočanja s
tišino, presečišča s tradicijo eksperimentalne glasbe kot odprtih
kompozicij in nedeterminiranostjo zvočne materije, diseminacija
zvočnosti in razpršenosti v prostoru ter zvočenje vsakdanjega šuma,
šumov različnih predmetov, procesov in površin, analognih in digitalnih
elektronskih sintez zvoka v sozvenu s sodobnimi in preteklimi
elektronskimi praksami ter s poljem terenskih posnetkov. in nenazadnje
vstop v dialog z nekoč drugimi, ki jih predstavljajo komponirane prakse.
To so tokovi, ki prečijo Neposlušno, in v katere se umešča tudi domača
srenja improvizatorjev in improvizatoric tako v lokalnih projektih kot v
mednarodnih projektih in sodelovanjih, ki jih festival predstavlja in
jim pušča prostor za razvoj.
Festival Neposlušno v ozadju poganja lastna notranja logika, črpajoča
iz celoletnih vsebin, ki jih producira in udejanja Zavod Sploh in jih
osredinja v novi, festivalski entiteti, ki ne prinaša zgolj srečevanj v
godbah in v stiku z njimi, temveč tudi ob njih, v intenzivnih socialnih
stikih, druženjih, ki jih tovrstno okolje ponuja tako ustvarjalcem kot
obiskovalcem. Lahko bi celo trdili, da je nastal iz nuje po osrediščenju
svojih številnih dejavnosti, ki jih tvorijo različni ustvarjalci in
ustvarjalke, obenem pa je festivalska forma tista, ki v dinamiki
funkcioniranja medijskega prostora zagotavlja večjo odmevnost, slišnost
in vidnost tovrstnih vsebin. Jedro vsega je seveda dolgoletna koncertna
serija Confine Aperto, le da se njena razpršenost in različne zvočne
estetike, ki vstopajo vanjo, na festivalu osredinijo in soočijo v istem
prostoru, kar znotraj scene lahko povzroča stike, trke, soočanja,
polemike in v oziru do domače scene tudi nujni in zdravi primerjalni
okvir. V ozadju šumi vpliv glasbene delavnice Raziskava, refleksija, ki
je v letih njenega obstoja postala eden od glavnih inkubatorjev danes
močne in dejavne domače scene improvizatorjev. Delavnice so tako
osrednji element festivala, ki se odvija v njegovem zaodrju, prenos
znanj in izkušenj, različnih pristopov, modelov in estetik, tudi
ideologij, ki se sicer prek nastopov odvijajo na odru pred našimi ušesi.
Ta poligon je tisti, ki festivalu prinaša raziskovalno komponentno,
medtem ko refleksijo prinašajo gostujoča predavanja in žive debate ob
njih, kjer interne dinamike znotraj polja svobodno improvizirane glasbe
skozi različne poglede dobijo svojo refleksijo in kritiko, ki nakazuje,
da še zdaleč ne gre za enovito polje, temveč dinamično entiteto s
svojimi notranjimi konflikti, različnimi pogledi, pozicijami,
ideološkimi in estetskimi ter socialnimi nazori. Festivalski format je
idealno torišče tovrtsnih trkov, ki jih festival zavestno goji kot nujno
potrebno refleksijo ustvarjalne prakse. V manjši meri v festival
vstopajo tudi performativne prakse sodobnega plesa in perfomensa, ki jih
preko medija improvizacije skupaj z glasbo uteleša serija Neforma, ter
polje intermedijske umetnosti, ki se uteleša v praksah zvočnih
performensov, instalacij, konceptualne umetnosti in zvočne umetnosti. To
so presečišča in vmesni prostori, kamor danes vstopa sodobna svobodno
improvizirana glasba in se z njimi sooča na različne, včsih tudi
konfliktne načine. Neposlušnost je tu ključni pojem, ki ga lahko vežemo
na pojem neidiomatične improvizacije kot radikalne, a hkrati utopične
formulacije svobodno improvizirane glasbe, skozi katero se je ta
formirala in postavila lastne temelje in že v samem začetku pokazala na
svojo notranjo konfliknost in kontradiktornost. Ta se izraža tudi v
polju neposlušnega kot svojstven nemogoč upor, nemogoč, a nujen.
