Uroš Rojko: Gimnastika ne/smisla II

Spremno besedilo ob izidu albuma Gimnastika ne/smisla II

Varno zatočišče preizkušenih kompozicijskih prijemov in tehnik? To mu ne ponuja pravega udobja. Nasprotno! Pravi izziv Mateju Boninu predstavljajo situacije, ki so nepredvidljive, ki vključujejo tveganje, ne nazadnje tudi možnost razpada, a ne izključujejo možnosti nastanka nečesa, česar si človek niti v sanjah ne bi mogel predstavljati. Če namreč soigralcu/soigralki ponudiš paleto možnosti, kako v določeni situaciji reagirati, potem nikoli ne veš, kaj od tega bo dotični/dotična izbral(a). In če na ta način vzpostavljaš povezave, kjer vsaka izbira injicira izbiro naslednje(ga), pride do verižne reakcije, ki se odvija v smeri, neposredno odvisni od izhodiščne izbire posameznika/posameznice in seveda od vseh vsakokratnih predhodnih odločitev v verigi udeležencev/udeleženk. Vsaka reakcija v verigi je glede na predhodno izbiro lahko smiselna, lahko pa tudi ne, tako s subjektivnega kot »objektivnega« vidika. Seveda si skladatelj Matej Bonin tudi sam privošči možnost izbire: Ali bo namreč izbrano paleto možnosti vendarle toliko omejil, da bo potek dogajanja bolj predvidljiv ali bolje rečeno, da se bo odvijal v tisto smer, ki si jo avtor zaželi ali jo prepozna kot smiselno. Seveda pa pomeni ponujena izbira, ne glede na to, koliko je s strani skladatelja omejena ali ne, neizpodbitno odgovornost vsake(ga) posameznice/posameznika za nadaljnji potek dogajanja, hkrati pa tudi tisto mero (so)ustvarjalne svobode, ki omogoča pristnejše poistovetenje vseh z vsem(i) in zanesljivo občutek iskrenejše pripadnosti posameznika/posameznice celoti.

Tekst Karla Hmeljaka temelji na pomenskih transformacijah skozi zvokovno asociativnost, »intrigantskih« parabolah in semantičnih preskokih skozi onomatopoetske povezave. Tudi tu gre za proces izbire med možnim, vsako naslednjo izbiro pogojuje predhodni izbor, asociativni kozmos je odprt na vse strani. Seveda so, za razliko od fluidnosti iniciacij in reakcij med glasbeniki, v primeru teksta vsi oblikotvorni  procesi »zamrznjeni«, saj je le ta fiksiran. Zlahka pa lahko zaključimo, da se oba primarna akterja, torej skladatelj in pesnik, v samem dogodku nahajata v izjemno neposrednem sinergičnem razmerju, njun duktus je skorajda identičen. Poleg tega je tekst neverjetno prilagodljiv, saj brez težav »prenese« dekonstrukcijo, rekonstrukcijo in razgradnjo na prafaktorje, torej zloge, črke ali celo na sam njihov zvok. Prav s slednjim – (mmm ...), napove pevka, bolje rečeno glasovna umetnica (Stimmkünstlerin/Voice Artist), Irena Z. Tomažin mimo tekstovne predloge, v trenutku tišine, ki kriči, svoje sodelovanje, potem ko se »prebudi« iz predhodne »izobčenosti« s spretnim repetiranjem prve črke (»b«) prve besede (»Brez«). S tem mahoma uvede nov, izrazito hierarhični odnos do soigralk in soigralcev, ki ji z imitiranjem učinkovito »oponirajo«, s čimer jo prej ali slej »prisilijo« k »cenzuriranju« njihovih aktivnosti (blokiranje, dušenje zvoka z dlanmi tik za tem, ko posamezno zvočilo zazveni). Seveda se omenjena akcija kmalu kot reakcija razraste v splošno medsebojno blokiranje v skupini, čemur Irena »ubeži« v »spoštljivo zavetje« samega besedila.

»Možno« se proti koncu skladbe zrcali tudi v vzklikih »Aj«, ki ga sprva negotovo, radovedno, v pričakovanju
ponavlja Irena in ji drug za drugim sledijo vsi protagonisti, vse bolj vpijoč v instrumente, ki resonirajo (odprti hi-hat, činele, opna), a se polagoma vse skupaj sprevrže v nenavaden absurd, ko »skušajo« s predirljivimi kriki prisiliti k poodmevanju – recimo – les(!)

Kot neobremenjen poslušalec in gledalec voajersko posnetega spletnega prenosa izvedbe Gimnastike (ne)smisla Mateja Bonina in Karla Hmeljaka (kamera Tomaž Grom) pa nisem zanemaril svoje, vsekakor proste izbire interpretacije pomena oz. sporočila dogodka. Omenjeni »Aj« mi je namreč vse bolj asociiral na angleški »I«, torej »I« kot »jaz«, in me s tem »opomnil«, da je simbiotično bivanje v konstruktivni sinergiji možno zadržati le nekaj časa. Slej ko prej se le-ta razblini v individualnem »jaz-u«, ki je izključujoč in kratkoviden.

Gimnastika (ne)smisla je unikatni glasbeno-performativni projekt preizpraševanja odnosov, možnosti (sposobnosti) človeške komunikacije na različnih ravneh, preizpraševanja individualnih ustvarjalnih in soustvarjalnih procesov v skupini, njihovih omejitev in njihovega potenciala. Ponuja platformo za raziskovanje »analognih algoritmov«, torej določanja pravil in principov, ki skozi iniciacije in reakcije usmerjajo pot zvočnega dogajanja. Vznemirljivo je, kako lahko na ta način »samodejno« prihaja do neverjetnih zvočnih koincidenc.