Zbor za publiko po predstavi Trip-tih, predstavljen v
okviru cikla Ventilator – beležki
Performans se je končal ob 21.00. Zapustili smo
dvorano, da bi si nekoliko razbistrili misli in se sprostili pred razpravo. Po
nekaj cigaretah smo naročili pijačo in začeli z Zborom za publiko.
Izhodišče razprave je zakoličilo vprašanje,
ki ga je zastavila Katarina: »Če Ventilatorja ne bi definirali kot
improvizirane predstave, temveč le kot predstavo (morda kot predstavo, ki je
postavljena, ponovljiva in zgrajena v jasnem kontekstu), bi to spremenilo način
gledanja? Odlično, a zapleteno vprašanje! Odgovor se je pojavil relativno
hitro: improvizirane predstave gledamo popolnoma drugače, glavna razlika pa je
pomanjkanje pričakovanj gledalcev. Iskreno rečeno, v tistem trenutku nisem bila
prepričana, kaj bi to lahko natančno pomenilo, vendar bom poskušala strniti
nekaj podobnih mnenj, ki so jih delili gledalci. V bistvu naj bi bil nekdo, ki
gleda improvizacijski dogodek, brez posebnih želja, pričakovanj, zahtev. Zdi
se, da v primeru improviziranega dogodka gledalci ne bi smeli presojati
odločitev avtorjev, kot se to dogaja v primeru strukturiranih predstav. Polje
zaznavanja je kristalno čisto. Na odru ni nobenih ostro opredeljenih izjav,
zato prav tako ne bi smelo biti trdnih izjav, ki jih oblikujejo posamezniki v
občinstvu. To se mi je zdelo zelo zanimivo, ampak hkrati sumljivo. Začela Postala
sem nekoliko nervozna in radovedna. Ali je res mogoče osebni sprejem osvoboditi
kakršnih koli filtrov, predpostavk ali določenih čustvenih ali intelektualnih
potreb? Več gledalcev je potrdilo, da so si predstavo prišli pogledat brez
kakršnih koli pričakovanj. Katarina je izrazila kategorično nejevernost, da bi lahko
ljudje prišli v gledališče ali galerijo popolnoma osvobojeni kakršnih koli
predhodnih (že obstoječih) idej, kaj naj bi si želeli ali se bali videti.
Potiho sem se strinjala z njo. Vzdušje je postalo precej vroče. Med občinstvom
je prišlo do globokega nesoglasja. Nekateri so izrazili potrebo po jasnejši
ideji ali kontekstu, ki bi jim lahko pomagal usmeriti pozornost in razumeti
nastajajoče občutke. Toda to je bila manjšina. Drugi gledalci so odprtost
cenili. Bili so veseli, da lahko projicirajo svoje misli in razvijejo osebno
identifikacijo z določenimi dejanji izvajalcev. Preprosto so uživali ob
opazovanju, kako so se izvajalci ukvarjali s prostorskimi, čustvenimi ali
fizičnimi odnosi.
Medtem so drugi poudarili, da ne morejo
biti prepričani, kaj točno so gledali: morda dinamiko med telesi, zvokom in
prostorom ali zgodbo o moškem in ženski, ki se ziba v vzponih in padcih
odnosov, ali zelo dober koncert, začinjen z včasih poetičnimi in virtuoznimi,
včasih nevtralnimi dejavnostmi plesalcev. Ali bi morali prezreti razlike med
spoloma? Zakaj za vraga naj bi nekoga motila żenska z metlo na odru? Bi morali
upoštevali umetniški opus nastopajočih? Ali pa gre le za še en poskus, da se
občinstvo pritegne v procese in načine izvajanja, da postane del odprte vaje z
vsemi negotovostmi in frustracijami, ki sledijo? Neposredna vprašanja o vsebini
predstave so ostala v zraku. Še nekaj smo lahko čutili v zraku: močno in precej
čustveno vrzel med tistimi, ki so nejeverno spraševali: »Nobenih pričakovanj?
Res?« in tistimi, ki so z veliko gotovostjo odgovarjali: »Da. Brez pričakovanj.
Res. Zakaj je tako težko verjeti v to?«
Sledeč poteku pogovora sem me je prešinila
misel, da je improvizirana predstava pravzaprav vedno tema zase, in kljub
zgodbam, asociacijam in interpretacijam, ki se neizogibno pojavijo v mislih,
gledalca vabi predvsem, da opazuje, kako izvajalci nekaj ustvarjajo on the spot in kaj naredijo, da vplivajo
na svoje občinstvo. Lahko bi rekli, da je gledanje dejanje čistega opazovanja
rojstva trenutka. Delila sem misel, da je odprtost improviziranih dogodkov morda
njihova največja moč, hkrati pa tudi največja slabost. Zdi se, da lahko prevelika
odprtost povzroči preveč zmede, medtem ko lahko preveč strukturnih odločitev
ubije spontanost in potencial za resnično presenečenje. Verjetno je način
gledanja improvizacije v veliki meri odvisen od tega, kakšno odločitev bodo
sprejeli izvajalci glede stopnje svobode in v kolikšni meri bodo občinstvu
razkrili pravila ali dogovore o strukturi, ki so jih sprejeli vnaprej. Povsem
drugače pa je, če vemo, da gledamo nepripravljene izvajalce, postavljene v
situacijo, ki izpostavlja njihovo ranljivost (kot v primeru Neforme), ali da opazujemo
izvajalce, ki se lahko prosto odločajo, vendar delujejo v skladu s strogo
določenimi in jasnimi principi. V nekem trenutku razprave je nekdo izpostavil
dvom, ali je bila predstava v resnici improvizirana. To je bil majhen dokaz, da
smo krožili okoli precej neopredeljene narave dogodka. Pojavilo se je torej dodatno
vprašanje: »Ali je treba vse, kar se dogaja na odru, vedno opredeliti?«
Eden od gledalcev je izrazil precej
radikalno mnenje, ko je zatrdil, da ni treba ničesar definirati, ampak je čisto
v redu, da gledamo predstavo takšno, kakršna je, brez kakršnih koli referenc ...
sliši se zapleteno, a zaključek je preprost: mi, posamezni gledalci, gledamo,
kot želimo, izvajalci pa kot avtorji delajo, kar hočejo ... Ta dva svetova se
lahko ujameta ali ne, katera koli možnost je dobrodošla in ne spodkopava
bistvene vrednosti predstave. Sliši se preprosto, a to stališče povzroča veliko
težav. Čeprav ta pristop prepreči kakršno koli razpravo o vsem, kar vidimo na
odru, in izključi kakršen koli dialog z avtorji, izjava v bistvu drži. Gledalci
vedno odnesejo domov svoje subjektivne izkušnje ne glede na mnenje drugih.
Mislim, da bi bilo iskanje soglasja v tistem trenutku pretežko. Nekateri od nas
niso imeli velike potrebe, da bi spodkopavali običajne kode gledanja (ali
pomanjkanje le-teh). Nekateri smo ostali trmasti v svojih zahtevah po večji
jasnosti ideje. Nekateri so prvič doživeli grenko zadovoljstvo izražanja
kritičnega mnenja in ugotovili, da je biti kritičen povsem v redu.
Zagotovo smo si vzeli toliko časa za
pogovor o splošni problematiki gledanja, da smo zamudili priložnost, da bi se
neposredno pogovarjali o samem delu. Med tem Zborom sem bila priča majhnemu
kolapsu živčnega sistema občinstva. Opazila sem, kako gotovost posameznega
stališča spodkopava podobna gotovost nasprotnega stališča, ki ga izrazi drug
gledalec. Res smo bili presenečeni, ko smo slišali mnenja drugih. Prepričana
sem, da je pretresena “neizpodbitna“ gotovost odličen rezultat te razprave,
čeprav delno neprijeten. Morda nas bo kot gledalce prisililo, da bomo naslednje
predstave spremljali z večjo pozornostjo in med gledanjem opazovali ne samo
nastopajoče, temveč tudi sebe. Kot trmasta, godrnjava gledalka sem si obljubila,
da bom prezračila svoj zaraščen repertoar pričakovanj. Konec koncev smo mi,
javnost, tisti največji improvizatorji, ki jim misli zavijajo v vse smeri in ki
poskušajo ugotoviti, kaj hudiča se dogaja pred našimi očmi.
