Na delo!

Tovarne smrti so skoraj mistično sporočale »Arbeit macht frei«, pariški zidovi pa so nosili revolucionarna sporočila »Ne travaillez jamais« (Debord, 1953). V etimološkem smislu ima beseda delo v različnih jezikih mnogo izvorov – zasledimo lahko latinski Tripalium, ki nakazuje na mučenje, in grški Ergon, ki govori o skrbi do drugega. Bi lahko rekli, da je delo razmerje med dvema konceptoma – mučenjem in skrbjo?

Od sužnjelastništva do fevdalnih razmerij, od marksističnih analiz do kapitalistične ideje stalnega napredka, od feminističnih zahtev vrednotenja skrbstvenega in nevidnega dela do sodobne teorije odrasti, ki proizvodnjo postavi v kontekst ekološke krize, je bil koncept dela skozi zgodovino obravnavan iz različnih perspektiv. Seveda ne moremo mimo 500-letne protestantske tradicije posvečevanja in poveličevanje dela (Weber, 1905), kjer se opravljanje dela in kako pri tem postati boljši in učinkovitejši razume kot znak morale in etike. V klasičnih časih je aristokracija delo zaničevala, vendar so takratni filozofi, kot je John Locke, razvili puritansko idejo kreposti skozi trpljenje, ki je upravičevala trud delavskega razreda kot nekaj plemenitega. Stoletja kasneje je teorija toka (to je stanje resnične zavzetosti pri delu) ključ do sreče in uspeha v delu artikulirala kot nenehno ravnovesje med tesnobo, kjer je težavnost previsoka za človekovo spretnost, in dolgčasom, kjer je težavnost prenizka (Csíkszentmihályi, 1990). Danes poznamo korporacije, ki najemajo menedžerje sreče in vpeljujejo vaje za spodbujanje dela s tokom: Ljubiti, kar delaš. Biti fanatičen v delu. Biti predan delu, ker je delo vir osebnega zadovoljstva in sreče. Vendar vemo, da so izkušnje toka redke, saj je to predvsem teorija specializiranega strokovnega znanja. Psihologijo strokovnjakov so namreč preučevali na številnih področjih (npr. šahisti, kirurgi, glasbeniki, baletniki, športniki; Ericsson, Krampe in Tesch-Römer (1993); Chase in Simon (1973), tem strokovnjakom pa je skupno, da aktivno delujejo na izjemno opredeljenem in ozkem področju in prejemajo pogoste povratne informacije visoke kakovosti, kar je neprimerljivo z večino obstoječih delovnih mest. Kako torej, da je partikularna teorija toka na delu postala splošna teorija sreče na delu? Če je tok povezan s strokovnim znanjem in če strokovnost ni (ali je le slabo) povezana s srečo, zakaj bi bil tok povezan s srečo? Morda je eden od načinov, kako razumeti tok v smislu sreče, ta, da ga umestimo v tradicijo stoikov, ki so učili, da se sreča najde v dejavnem sodelovanju s svetom (Treating each and every moment—no matter how challenging—as something to be embraced, not avoided). Tudi Nietzsche in Russell sta imela podobne zamisli, le da se tok pri njima spogleduje s fanatičnim in obsesivnim.

Ko razmišljamo o sreči in zadovoljstvu pri delu, naletimo tudi na vprašanje smisla in koristnosti. Večina ljudi resnično želi verjeti, da na nek način prispevajo k svetu in  znorijo, zbolijo ter postanejo nesrečni, če se jim to zanika. V naši družbi koristno delo pogosto ni spoštovano in je slabo plačano, kljub temu da gre po navadi za službe s težkimi pogoji dela, medtem ko je ogromno nesmiselnih služb zelo dobro plačanih. David Graeber govori o teh nekoristnih službah kot o delovnih mestih, namenjenih samim sebi, o »usranih službah«, ki ne koristijo nikomur. Tudi ljudje, ki jih opravljajo, se po njegovem zavedajo, da ne bi bilo nobene razlike, če bi jutri prenehali s svojim delom (Graeber, 2018). Nekateri veliki ekonomski misleci, kot je John Keynes, so napovedovali, da bo tehnologija tako napredovala, da bomo do konca stoletja dosegli 15-urni delovni teden. Namesto skrajšanega delovnika se danes množi količina nesmiselnega dela z domnevo, da je več delovnih mest bolje ne glede na vse. Poleg novih oblik dela, ki popolnoma zamegljujejo izbojevano razmerje med delovnim in prostim časom, poleg človeškega dela, ki ga usmerjajo in preverjajo algoritmi, in poleg nehumanih delovnih razmer post kolonialnega značaja v zadnjih letih spremljamo porast izgorelosti na delovnem mestu, večanje depresivnih obolenj in odpora proti delu.

Morda je napočil trenutek, da na globalni ravni premislimo, koliko dela dejansko moramo opraviti in koliko bistvenih nalog lahko opravi tehnologija. Kajti, da bi delali manj, je stvar prilagoditve ukoreninjenega, historično pogojenega vrednotenja dela. Ta prilagoditev, poleg skrbi za dostojno življenje vseh, terja tudi prepoznanje tistih vrednosti, ki danes ne spadajo pod to, kar štejemo za “delo”, a vseeno temeljno prispevajo k razvoju družbe.

Avtorji: Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt

Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS