Katja Legin: Delo in dom

Pogovor z Elijo – mojim 4-letnim sinom – o delu. 
Medtem, ko počne nekaj drugega (v prvem delu si pripravlja obleko za čarovnika, v drugem se gunca).

K: Eli, kaj jaz delam? Kaj je moj poklic?
E: Predstavo.
K: A ti veš, kako to zgleda, ko se dela predstava? Kaj jaz počnem, ko delam?
E: Se gibaš.
K: Kaj pa Tomi? Kaj pa Tomi dela?
E: Tomi pa tipka.
K: Aha, a veš, kaj je on po poklicu?
E: Režiser.
K: A veš, kaj dela režiser?
E: Ne.
K: A se ti zdi, da rada delava to, kar delava? 
E: Ja.
K: Kaj se ti zdi pa, da najraje počneva?
E: Rišeš pa barvaš. Tomi pa rad piše, pa dela.
K: Kaj pa je tebi dobro delat?
E: Sestavljat z nekom.
K: A kocke?
E: Ja.
K: Aha in ti rad delaš v družbi?
E: Ja, s tabo.
K: Kaj pa res ne maraš delat?
E: Ko mi kdo ukazuje.
K: Kaj boš delal, ko boš velik?
E. Ja, delavec bom.
K: Kako to misliš delavec? Kakšen delavec?
E: Gradil bom. Hiše. Okrogle.
 
Čez par tednov ga spet vprašam.
 
K: Eli, a še hočeš biti delavec, ki gradi, ko boš velik?
E: Ne. Kolesar bom. Ki tekmuje.
K: Kdaj si se pa to odločil?
E: Ko sem se igral, da sem kolesar.
K: Aha.
E: Ko se bom igral, da sem kaj drugega, bom pa kaj drugega. 
K: A misliš, Eli, da ljudje uživajo, ko delajo?
E: Ne. Mislim, če samo malo, samo en ali pa par mailov, potem ja. Če pa moraš full, celo noč recimo, pa ne.
K: A bi še kaj rad povedal o delu?
E: Ja. Če delaš, se malo dolgočasiš.