Loup Abramovici: Jaz ne delam, jaz prakticiram kolektivnost

Običajno ljudje svoje delo opravljamo zaradi ekonomskih razlogov, delo je lahko nenačrtovana posledica nekaterih življenjskih odločitev ali izbire študija. Delo pogosto spremljata tudi rutina in točno določen urnik, ki jima sledi obdobje počitka, dopusta, zapravljanja in ponoven vstop v običajen cikel proizvodnje z istimi ljudmi, v istih prostorih. Če aktivnost ne uspe vzbuditi določenega smisla v tistem, ki jo izvaja, le-ta postane prazna, obremenjujoča, ne zadovoljujoča. Nezadovoljstvo na delovnem mestu pogostokrat izhaja ravno iz nesorazmerja med tem, kar bi delavec želel, in tem, kar od njega zahtevamo.

To kar počnem, sem vedno smatral kot nekaj povsem oddaljenega od običajnih oblik dela. Kreativni proces, ki je ključen aspekt umetniškega dela, se dejansko razlikuje od ustaljenih načinov proizvodnje in delovnih razmerij, ki jih pogojuje kapitalistični ekonomski sistem. Ker je bistvo umetniške prakse odkrivanje nečesa, kar še nujno ne vemo, je manj obremenjena z vnaprej določenimi postopki, kot je to pri večini ostalih delovnih praks. Prostor med namero in rezultatom je zatorej pregiben, igriv in s tem potencialno nudi zaznavo drugačnega sveta (izstopa iz sistema, iz rutine) in dekolonizacijo domišljije, ne samo nastopajočim, temveč tudi občinstvu.

V mojem primeru je moje telo glavno “delovno” orodje: sedimenti mojega spomina in življenjskih izkušenj, občutja, intuicije, čustva, vse to lahko v ustvarjalnem (delovnem?) procesu prikličem. To pogosto počnem v skupini – ta aspekt je zame še posebej pomemben in verjetno definira posebnost umetniškega ustvarjanja. Vsakič znova se okoli umetniškega projekta oblikuje heterogena in začasna skupnost, ki v določenem obdobju diha skupaj. Predanost raziskovanju abstraktnih idej in z njimi povezane telesnosti, želja po izmenjavi, ki s sabo prinese spore, nestrinjanja, iskanje rešitev, zame predstavlja prakticiranje kolektivnosti v najboljšem pomenu besede. Ob delu, ki je izenačeno s prakticiranjem kolektivnosti, začutim redke trenutke globokega zadovoljstva, sreče, hipnega smisla bivanja.

Odrsko umetniško delo je tako dvojno delo, kajti je delo umetnika in delo občinstva, ki pa se v samem trenutku stika vedno znova razblinita – kar ostane je nevidno kolektivno delo.