Zavod Sploh
Loup Abramovici: Jaz ne delam, jaz prakticiram kolektivnostNapovednikArhiv

Loup Abramovici: Jaz ne delam, jaz prakticiram kolektivnost

foto: Nada Žgank
foto: Nada Žgank
Performans, 30’
V okviru projekta Na delo! (Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt)

Koncept in izvedba: Loup Abramovici

Produkcija: Teja Reba, samozaposlena v kulturi
Koprodukcija: Zavod Sploh
Partner: Zavod Bunker (v okviru evropskega projekta Stronger Peripheries: Southern Coalitions (Močnejše periferije: Južno partnerstvo)
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS


10. 2. 2022, Stara mestna elektrarna Ljubljana








Običajno ljudje svoje delo opravljamo zaradi ekonomskih razlogov, delo je lahko nenačrtovana posledica nekaterih življenjskih odločitev ali izbire študija. Delo pogosto spremljata tudi rutina in točno določen urnik, ki jima sledi obdobje počitka, dopusta, zapravljanja in ponoven vstop v običajen cikel proizvodnje z istimi ljudmi, v istih prostorih. Če aktivnost ne uspe vzbuditi določenega smisla v tistem, ki jo izvaja, le-ta postane prazna, obremenjujoča, ne zadovoljujoča. Nezadovoljstvo na delovnem mestu pogostokrat izhaja ravno iz nesorazmerja med tem, kar bi delavec želel, in tem, kar od njega zahtevamo.

To kar počnem, sem vedno smatral kot nekaj povsem oddaljenega od običajnih oblik dela. Kreativni proces, ki je ključen aspekt umetniškega dela, se dejansko razlikuje od ustaljenih načinov proizvodnje in delovnih razmerij, ki jih pogojuje kapitalistični ekonomski sistem. Ker je bistvo umetniške prakse odkrivanje nečesa, kar še nujno ne vemo, je manj obremenjena z vnaprej določenimi postopki, kot je to pri večini ostalih delovnih praks. Prostor med namero in rezultatom je zatorej pregiben, igriv in s tem potencialno nudi zaznavo drugačnega sveta (izstopa iz sistema, iz rutine) in dekolonizacijo domišljije, ne samo nastopajočim, temveč tudi občinstvu.

V mojem primeru je moje telo glavno “delovno” orodje: sedimenti mojega spomina in življenjskih izkušenj, občutja, intuicije, čustva, vse to lahko v ustvarjalnem (delovnem?) procesu prikličem. To pogosto počnem v skupini – ta aspekt je zame še posebej pomemben in verjetno definira posebnost umetniškega ustvarjanja. Vsakič znova se okoli umetniškega projekta oblikuje heterogena in začasna skupnost, ki v določenem obdobju diha skupaj. Predanost raziskovanju abstraktnih idej in z njimi povezane telesnosti, želja po izmenjavi, ki s sabo prinese spore, nestrinjanja, iskanje rešitev, zame predstavlja prakticiranje kolektivnosti v najboljšem pomenu besede. Ob delu, ki je izenačeno s prakticiranjem kolektivnosti, začutim redke trenutke globokega zadovoljstva, sreče, hipnega smisla bivanja.

Odrsko umetniško delo je tako dvojno delo, kajti je delo umetnika in delo občinstva, ki pa se v samem trenutku stika vedno znova razblinita – kar ostane je nevidno kolektivno delo.


Na delo! (2022–2023) se ukvarja s problemom dela. Preko različnih umetniških situacij, ki so postavljene v specifična okolja, nas nagovarja k razmisleku o tem, kaj je smisel in vrednost dela, na kakšne načine delo doživljamo v vsakdanjem življenju in kako je na delu umetnost. Umetniška dela so zato v prvem poglavju (2022) kontekstualno umeščena na tiste lokacije, ki v družbi igrajo tvorno vlogo pri oblikovanju politik na področju dela, bolj specifično pri oblikovanju strategij na področju dela v kulturi, v javne servise, ki odgovarjajo na težave z delom, v institucije, ki izobražujejo prihajajočo delovno silo in v prostore, ki skrbijo za sodobne prakse na področju umetnosti. Tovrstna prostorska in časovna umeščenost del, namenjenih (p)ogledu tako zaposlenih v institucijah kot povabljenim in naključnim obiskovalkam, želi razširiti polje vidnosti umetniškega dela in njegove recepcije. V drugem poglavju (2023) bodo umetniška dela v celoti predstavljena v razstavnem in uprizoritvenem formatu.

19.11.2022

Na delo! #4: Avtoportret | Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba in Špela Trošt | MSUM

19. 11. 2022, 10h-18h, MSUM
Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba in Špela Trošt

Avtoportret
Postavitev v javnem prostoru

Del opusa Na delo!

Avtoportret, ki je negotovo umeščen vmes med znotraj in zunaj, se sprašuje, kje je umetnost sploh na delu, hkrati pa napoveduje svojo lastno pozicijo kot nečesa vmes: instalacija je namreč tudi otvoritev daljšega projekta Na delo!, katerega poglavja se ne odvijajo v samem muzeju, temveč na drugih lokacijah v mestu. Avtoportret je torej zamaknjen v prostoru in času in kot tak uhaja nekemu takojšnjemu rezultatu, cilju, zadovoljitvi, razumevanju. Kljub temu pa v svoji konkretnosti vabi k ogledu razstave Umetnost na delu in k spoznavanju umetnic, umetnikov, ki tako kot mi razmišljajo o delu, torej k prepoznanju neke kolektivnosti, ki ji pripadamo in ki nam pripada.
Sama postavitev posega v dnevno gibanje na ploščadi. Na novo organizacijo gibanja je v vsakem primeru potrebno odreagirati – z drugačno odločitvijo, s pozornostjo ali opazovanjem, ki ga namenimo situaciji. Nekateri bomo (v)stopili v/na umetniško delo, drugi bomo s svojim mimohodom, z morebitnimi zaustavitvami in deviacijami delo dopolnili, tako kot ga dopolni, interpretira vsak bralec/gledalec/poznavalec/konzument umetnosti. Intervencija zato deluje kot zareza in povabilo, izpostavlja hkrati potencialnost in praznost umetniške geste.
Napeljuje tudi na odsotnost publike – na širši problem nezanimanja za (sodobno) umetnost v Sloveniji, ki je posledica mnogih zgrešenih javnih kulturnih politik, ali pač majhnosti, razdeljenosti in provincialnosti našega prostora?

Čigav je torej ta Avtoportret?

Avtorji: Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt
Produkcija: Teja Reba, samozaposlena v kulturi
Koprodukcija: Zavod Sploh
Partner: Moderna galerija
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS

Na delo! (2022–2023) se ukvarja s problemom dela. Preko različnih umetniških situacij, ki so postavljene v specifična okolja, nas nagovarja k razmisleku o tem, kaj je smisel in vrednost dela, na kakšne načine delo doživljamo v vsakdanjem življenju in kako je na delu umetnost. Umetniška dela so zato v prvem poglavju (2022) kontekstualno umeščena na tiste lokacije, ki v družbi igrajo tvorno vlogo pri oblikovanju politik na področju dela, bolj specifično pri oblikovanju strategij na področju dela v kulturi, v javne servise, ki odgovarjajo na težave z delom, v institucije, ki izobražujejo prihajajočo delovno silo in v prostore, ki skrbijo za sodobne prakse na področju umetnosti. Tovrstna prostorska in časovna umeščenost del, namenjenih (p)ogledu tako zaposlenih v institucijah kot povabljenim in naključnim obiskovalkam, želi razširiti polje vidnosti umetniškega dela in njegove recepcije. V drugem poglavju (2023) bodo umetniška dela v celoti predstavljena v razstavnem in uprizoritvenem formatu.

Pretekli dogodki:
Sanjam, torej delam
Jaz ne delam, jaz prakticiram kolektivnost
Prosti čas

Prihajajoči dogodki:
Ogrevanje
Sreča na delu
636,78

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni